To je življenje!

Za mnoge ljudi je maj najhujši mesec v letu. Čeprav vse brsti in poka od življenja, čeprav nas narava kar kliče v svoj objem, čeprav bi radi leteli na njenih krilih, nas z neba kmalu sklati kruta resničnost. Otroci morajo kot nori zaključevati ocene, tisti sposobnejši so poleg tega vpeti v tisoč in eno tekmovanje, nad študente se zgrinjajo temni oblaki skrbi pred izpiti. Tisti, ki jim pri tem ostane še trohica časa, bodo vadili za koncerte in nastope; svojo kondicijo priganjajo do meja zmogljivosti, da bi zablesteli na odločilni tekmi. In njihove starše med vse to razteguje kot harmoniko. Na tiste ostale proste nedelje župniki vtaknejo še prva sveta obhajila, na katerih ne smemo manjkati. Zadnjo minuto je treba skočiti še po darila, stare mame do onemoglosti pečejo pecivo do grla nasičenim vnukom, in nekje vmes se vsega naveličani najstniki piflajo tistih 130 vprašanj za birmo. Samo še to, pa bo konec. Da bo le konec vsega …
Nikomur ne morem zameriti naveličanosti in utrujenosti ob takem tempu. Nikomur, pa naj ima še tako veselje z vsem skupaj. Med pogovori z ljudmi ni bilo težko zaznati, da je vsega skupaj že preveč: dogodkov, obveznosti, prireditev, testov, zahtev, pričakovanj in vsega, s čimer želimo dokazati, da smo nekaj vredni, da nekaj pomenimo. Preprosto je prehudo. Ljudje ne moremo več skozi ta ubijalski ritem. Ne samo da smo utrujeni in siti vsega, od takega tempa smo tudi razdražljivi in napeti, nervozni, znašamo se drug nad drugim, ne da bi natanko vedeli, zakaj. In ko sem o tem, da se nekaj takega dogaja tudi meni, potožil prijatelju, ki sem ga – v še enem hitečem trenutku – srečal na bencinski črpalki, me je spomnil na nekaj grozljivega. »Saj veš, kdo ubija.« S slino v grlu sem prikimal. »Hudič. On ubija. V tem tempu ni ničesar Božjega.«
Med človeško zasičenostjo maja počasi, kakor da ne ve za ledene može, poganja mladozelena trava, mehki poganjki lipe prvič pogledajo na plano, rože začnejo dišati in metulji se v priklanjanju njihovi lepoti sprehajajo okoli njih. Kosi spletajo gnezda in lastovke se ženejo za mušicami nad reko. To je življenje! Ne ker bi bilo vse idealno, temveč ker je vse na svojem mestu. Mirno in v pravem ritmu – to je življenje – nekaj velikega in pomembnega je vedeti, kje si in kam spadaš, kaj je bolj in kaj manj pomembno.
To je življenje! Biti na svojem mestu, zavedajoč se, da imaš svojih moči in svojih pomanjkljivosti odmerjenih na miligram natančno. Da ti prav narava in tudi tvoja kdaj neizprosno šibka fizika (beri: telesce) utira pot med vsemi norimi imperativi družbe. V naravi ni uspeha in poraza, ni uresničenih ali uničenih idealov in želja, ni pričakovanj in dosežkov, ni aplavzov in všečkov, je samo življenje. Dihanje, večerja, molitev, delo, pesem, mir, preizkušnja, bližina – in vse to je tako zelo Božje – kadar poteka v ritmu narave. Naše narave.
Podajte se v tej pomladi kdaj med brsteče življenje, naučilo vas bo miru! Ta vendar ni sad ugajanja, doseganja pričakovanj in rezultatov, pa tudi ne posledica brezbrižnosti in brezvoljnosti. Mir je v tem, da si preprosto tam, kjer te je hotel Bog imeti. In raseš na travniku za hišo.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 5 (2023), 3.