Le kaj ima daljna Avstralija s Slovenijo?

Prijatelj se je osem let nazaj preselil v Avstralijo, v Sydney. V teh dneh se z ženo po sedmih tednih dopusta v Sloveniji vračata nazaj. Še nekaj minut nazaj smo sedeli v Pohorski kavarni in se pogovarjali, debatirali ... besedo je potegnilo na marsikatero področje. Kot vedno me zanimajo kulturne razlike, način življenja v drugih državah ali celinah, odnosi med ljudmi, različne posebnosti … in seveda mladi, vzgoja in izobraževanje. Dobrih petnajst let nazaj sem tudi sam potoval po Avstraliji – en mesec po tej veliki, prostrani, posebni in izredno zanimivi celini, ki je name naredila neizbrisen vtis. Ni mogoče pozabiti Severnega teritorija, brezmejne puščave, magičnega Ayers Rocka, potapljanja na največjem koralnem grebenu na svetu (nepredvidljivo srečanje Nema in njegovih raznobarvnih stotin prijateljev na desetih metrih globine me še sedaj spravlja v šok), raja za surferje (Surfers Paradise) – filmskega Gold Coasta, sydneyjske opere, zgodovinskega Harbour Bridgea, Melbourna, za katerega velja, da lahko v enem dnevu doživiš vse letne čase, Adelaide, kjer živi največ aboriginov (avstralski domorodci), znamenite ceste Great Ocean Road in njenih »12 apostolov« in še in še bi lahko našteval.
Uho se mi je zataknilo pri stavku prijatelja, da se je v zadnjih letih izredno povečala kriminaliteta med otroki in mladostniki. Kradejo avtomobile, z njimi divjajo po cestah mesta, povzročajo nesreče, lovi jih policija, vlamljajo v hiše, kradejo, so nasilni in agresivni, občasno tudi koga ubijejo ali se ga fizično lotijo, če je takrat doma … Med tem se snemajo in posnetke objavljajo na družbenih omrežjih. Šokantno pa je to, da gre za otroke, stare med dvanajst in štirinajst let. Tudi desetletni so vmes. Iste otroke ujamejo v enem mesecu tudi po šestkrat. Zaradi zakonodaje jim nič ne morejo. Priprejo jih čez noč, zjutraj pa starši pridejo po njih. Politika pravi, da se ne sme kršiti otrokovih pravic, da so to otroci ipd. Ti otroci imajo tudi pravico, da si sami izbirajo, kako jih bodo v šoli klicali – lahko se poimenujejo po kakšni živali (npr. kenguru ali koala) in jih učitelji morajo tako klicati, sicer so v prekršku; fant lahko zahteva, da ga naj od sedaj naprej kličejo stevardesa in ga morajo tako klicati. To sicer ni nič novega, v Ameriki je to že dlje časa in tudi v mnogih drugih državah se tovrstne pravice otrok vedno bolj uveljavljajo.
Pri vseh teh kriminalnih dejanjih se porajata dve ključni vprašanji: Kdo so ti otroci, ki počnejo nekaj tako agresivno absurdnega in zakaj to počnejo? Prijatelj med pogovorom pravi, da v glavnem iz dolgega časa. Odgovor me ni presenetil, pravzaprav je potrdil mojo domnevo. Sploh ne gre za otroke kakšnih brezdomcev ali otroke narkomanov ali alkoholikov. Ne gre za otroke, ki so v primarni družini deležni fizičnih ali psihičnih zlorab. Teh otrok doma ne pretepajo, ampak gre za otroke, ki jim starši doma vse nudijo, vse kupijo in v vsem ustrežejo. Kapitan družine je otrok. Gre za otroke, ki so posledično zdolgočaseni in naveličani življenja, ki jim je vse brezveze. Gre za mlade, ki jim je vseeno za vse. Čutijo se notranje prazni in so brez življenjskega smisla. Znanstvene raziskave so pokazale, da se ta bivanjski vakuum oziroma kriza smisla razvije v tri simptomatična področja: agresijo, depresijo in zasvojenost. Med otroki in mladostniki so hiper razširjene vse tri, ki se praviloma med seboj prepletajo ter prekrivajo. Permisivna vzgoja je sistematično izpodjedla smisel in veselje do življenja. Empatija vedno bolj postaja neznanka v medsebojnih odnosih. Prav čut za drugega, solidarnost in urejeni ter spoštljivi medsebojni odnosi so najbolj razbolelo področje sodobnega človeka, ki si tako strastno želi vesoljskega turizma.
Ali smo se česa naučili iz sporočil, ki nam jih na tako glasen način pošiljajo otroci v Sloveniji, iz Srbije in drugod? Ali se lahko česa naučimo iz sporočil iz Queenslanda? Ali se bomo končno sploh česa naučili? Vzgoja otroka v 21. stoletju, če želi v polnosti izpolniti svoj cilj in zasledovati smer večje človečnosti, se bo gotovo morala zaobrniti k svojemu viru in upoštevati tudi cultura animi, gojitev in vzgojo duha, duhovno omiko. Vzgoja za smisel, vzgoja etične zavesti in vzgoja empatije so tri zvezde severnice, po katerih se bo moral začeti ravnati kompas vzgoje in izobraževanja.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.