Postavimo prioritete

Ni se še dobro poleglo težko vzdušje nad poletnimi ujmami, že se zdi, da nas čaka novo razdejanje. September nas vedno znova postavi med tnalo in nakovalo. Upajoči in veseli smo nekoč kot prvošolčki čakali ta čarobni dan, danes, nekaj ali veliko let po tem, pa nam september povzroča samo še glavobol. Kako le bomo uskladili vse obveznosti in vse želje, kako bomo zmogli vse to, koliko nas bo vse to stalo? In čim prvič zazvoni šolski zvonec, se starši prelevijo v taksiste, ki prevažajo svoje otroke od baleta do nogometa, od klavirja do karateja. Nekje vmes je tudi župnik, ki skuša najti svojih pet minut slave in pomembnosti. Ponavadi si za to sposodi popularno žuganje, ki želi z instrumentom birme s silo privabiti del otroškega življa tudi k svoji ubogi stojnici na trgu sodobnih ponudb preživljanja pošolskega (in nikakor ne prostega) časa. Tam ni nobenih medalj, nobenih pokalov, nobenih dovolj zanimivih dejavnosti, samo neka nepomembna spričevala; toda birma, ta pa je tista, ki si je vsi želijo, z njo bomo držali v šahu te otroke vsaj do 14. leta.
Vsako leto na jesen, ko gledam te utrujene starševske oči, se sprašujem, ali imam sploh srce, da jim naložim še to in ono obveznost, njim pravzaprav, ko jo naložim otrokom. Če zahtevam še nekaj več od njih, ali jih ne bom s tem samo še trgal od tiste drobtine časa, ki bi ga preživeli s svojo družino? Ne, ker ne bi bilo tole v cerkvi pomembno, ampak ker ne vejo, kaj je res pomembno, saj ne znajo reči nikomur in ničemur ne, in imajo zato že vsega vrh glave.
In se potem vprašam, ali jim je sploh kaj resnično pomembno. Ali so si to vprašanje sploh postavili, preden so začeli letati od Poncija do Pilata, da bi ustregli željam svojih otrok, pričakovanjem današnje družbe ali pa lastni želji po tem, da bi imeli po službi tudi sami čas biti sami, se iti pilates, kolesarjenje ali avanturo s svojo ljubico. Kaj je pomembno? Kaj je danes res pomembno za nas in za naše otroke? Ob vsej ponudbi ne moremo izbrati vsega, zato je to temeljno vprašanje našega časa in našega duševnega zdravja v poplavi vsega. Vse nam namreč ne more biti pomembno. Če nam je vse pomembno, nam ni pomembno nič.
Čas bo kakor hudournik odnesel marsikaj, kar se nam danes zdi pomembno. In če smo se česa naučili v nedavnih poplavah, smo se naučili, da so nekatere stvari pomembnejše od drugih. Postanimo zato na začetku šolskega leta tisti, ki si upajo nekaj – vsem okoli sebe, predvsem pa samemu sebi – razglasiti za pomembno. Tudi za zelo pomembno. Tudi za nekaj tako pomembnega, zaradi česar bi bil pripravljen celo umreti, če bi bilo treba. Druge stvari pa prečrtati in se posloviti od njih. Hvaležni si bomo. In naši otroci tudi, seveda čez leto ali dve, ne takoj.
Kako težko je živeti starost v obžalovanju! Postavimo zato danes jasne prioritete naše vzgoje – dve, tri, ne več – da se ne bi v premnogih izgubili. Da ne bi tam izgubili smeri, smisla, da ne bi v njih pozabili na res pomembne reči. Vse reči niso pomembne, nekatere pa so bistvene in nepogrešljive. Dobro izberite!

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 9 (2023), 3.