Življenje - nenehno lomljenje kruha

EMAVS (Lk 24,30–31)

Učenca te prepoznata po lomljenju kruha. Če naj bi neko dejanje postalo značilno, tako da po njem lahko spoznamo in prepoznamo kakšnega človeka, mora povzemati vse njegovo življenje. Lomljenje kruha je dejanje nekoga, ki ne nosi hlebca v svoja usta, brezbrižen za lakoto drugih; nekoga, ki ne plane požrešno k svojemu krožniku, drugi pa naj se sami znajdejo. To je dejanje nekoga, ki misli najprej na druge in šele potem nase, ki deli z drugimi, ki razdaja. Dejanje očeta in matere, ki sta rajši lačna, samo da so otroci siti. - Jezus, kolikokrat si ponavljal to dejanje ob večerih, obdan s svojimi učenci, lačnimi in utrujenimi? Kolikokrat si jim razlagal, da mora biti življenje nenehno lomljenje kruha? Kolikokrat si jim poskušal vnaprej povedati, da boš kot svojo oporoko zapustil prav to dejanje, tako vsakdanje, tako preprosto, pa tako izredno? - Ne velikokrat, ampak vedno. Jezus, tvoje življenje je bilo nenehno lomljenje kruha. - Jezus, pomagaj nam doumeti, da nas svet lahko prepozna kot tvoje prijatelje samo po življenju, ki je lomljenje kruha.

POMAGAJ MOJI NEVERI (Mr 9,24).

Gospod Jezus, ko gledam tvoje darove in svoje odgovore, ko stopim pred tebe z iskrenim srcem, kakor zahteva tvoj pogled, ne najdem bolj resničnih in primernih besed, kakor so te: "Verujem, pomagaj moji neveri." - Gospod Jezus, ko gledam sebe kot verujočega in kot Cerkev in ko nato pogledam tebe, ne znam reči drugega kakor zajecljati: "Verujem, pomagaj moji neveri." - Gospod Jezus, kakšna bedna usoda za tvoje življenje in tvojo besedo, da si ju zaupal v moje roke, v naše roke! - Gospod Jezus, živel si na zemlji skromen in ponižen. Da bi ostal tu na tem svetu, si izbral skromno in ponižno znamenje. - Ti, ki si sprejel skromno vero tega očeta božjastnega dečka, sprejmi tudi našo vero. - Primi nas za roko in nas vzdigni. In tudi mi bomo vstali. -

MARIJIN DA (Lk 1,38)

Marija, kakšen je bil tvoj angel? Je imel velike srebrne peruti, dolgo belo oblačilo, modre oči in svetle valovite lase? Je bil obdan z bleščečo svetlobo, kakor je videti na slikah? - Če bi se ti Gabriel prikazal tako, ti, vsa prevzeta - in tudi malo prestrašena - z očmi, polnimi začudenja, in s srcem, ki bi ti divje utripalo, ne bi mogla nič drugega, kakor izjecljati svoj da.

- Le kdo bi lahko rekel ne angelu takšnega bleska in sijaja? - Ti pa mu odgovarjaš in ga sprašuješ sproščeno in modro, kakor da je nekdo, ki je takšen kakor mi. In preudarno izrečeš svoj da. - Kaj to pomeni, Marija? Da se ti je angel prikazal v človeški podobi, tako kot drugim svetopisemskim osebam? Da, moralo je biti tako. - Bog nikoli ne izsili pripravljenosti svojih otrok z razkazovanjem svoje mogočnosti. - Da, Marija, veliki čudež v revni nazareški hišici ni sijajnost angela, temveč neomajna moč tvoje vere. - Marija, angeli, ki prinašajo Gospodovo voljo nam, so moški in ženske, ki nimajo peruti in niso odeti v slavo. - Podari nam svojo veliko vero in pomagaj nam, da bomo rekli da.

TO JE MOJE TELO (Lk 22,19)

Telo, ki ga je rodila Marija v neki votlini. Telo, ki je hodilo po poteh tega sveta in delalo dobro vsem. Telo, ki je živelo v revščini in ni imelo niti kamna, na katerega bi položilo glavo, da bi si odpočilo. - Telo, ki se je vsak dan dajalo v hrano množici, nagneteni pred vrati hiše, ki me je sprejela. Telo, ki so se mu smilili ljudje, razkropljeni kakor ovce brez pastirja, ko so iskali kakšno besedo, ki bi dala smisel in polnost njihovemu življenju. - Telo, ki je jokalo zaradi smrti prijatelja Lazarja in zaradi usode Jeruzalema. In se veselilo bližine prijateljev in prijateljic in trpelo zaradi njihove nezvestobe. - Telo, ki je ozdravljalo bolne, ozdravilo gobavce, obujalo mrtve. In pustilo, da so se ga dotikale ženske, ki so veljale za nečiste, da bi jim povrnilo veselje do življenja. - Telo, ki se je darovalo na križu za odrešenje sveta. - Telo, ki je vstalo od mrtvih, da bi vsem podarilo večno življenje. - Vsakokrat, ko jeste od mojega telesa, jeste mojo življenjsko zgodbo, moje odločitve, moj trud, moje veselje. - In imeli boste moč, da boste živeli tako, kakor sem jaz živel med vami.

TO JE MOJA KRI (Lk 22,20)

Kri, prelita na križu, kri, ki mi je kapljala v getsemanskem vrtu, ko se mi je telo krčilo od groze in sem v skrajnih mukah sprejemal smrt iz ljubezni do tistih, ki so me zapuščali, izdajali, krivično obtoževali, zasramovali in me umorili. - To je kri, prelita za vse tiste, ki so podobni Zaheju, Magdaleni, Nikodemu, prešuštnici. - In tudi za vse tiste, ki so podobni Judu. - Za tiste, ki so podobni Pilatu in velikim duhovnikom. - To je kri, prelita za gobavce, ki se mi niso prišli zahvalit za prejeto ozdravljenje. - Za množice, ki so me iskale, da bi dobile brezplačen kruh, a niso hotele sprejeti sporočila, ki se je skrivalo v tem znamenju. - Za ljudstvo, ki mi je vzklikalo hozana in mi nekaj ur za tem obrnilo hrbet v korist Baraba. - Za apostole in učence, ki so zbežali in me zatajili. - Za veliki zbor, ki me je obsodil, in za lažne priče, ki so privolile v sodelovanje. -Za tiste, ki so me pod križem zasmehovali. - Vsakokrat, ko jo pijete, pijete moč moje ljubezni do vseh, za vedno.

MAŠA (1 Kor 11,26)

Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Maša, ki si nam jo zapustil, je slavje, ki se poraja v spominu, a je polno prihodnosti. Vsaka maša je korak proti prihodnosti, proti tvojemu ponovnemu prihodu, vnaprejšnje okušanje tvojega kraljestva. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Stoletja smo obhajali mašo v jeziku preteklosti, ki ga ljudje niso več govorili; z molitvami, ki niso več odražale življenja; s pesmimi, v katerih veselje ni več našlo svojega odraza; s kretnjami, ki so s časom zbledele in izgubile svoj pomen. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Stoletja te nismo jedli in pili, ampak samo gledali, daleč na mogočnih oltarjih, izgubljenega med svečami in oblaki kadila. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? - Tudi danes naše maše le redkokdaj izražajo veselje ljudstva, ki gre naproti svojemu Gospodu. Maše brez moči, vedno enake, pri katerih so včasih deležne še največ pozornosti retorične in neučinkovite pridige, polne besed, ki ničesar ne povedo, in kretenj brez pomena. Maše, ki jih otroci in mladina, antene prihodnosti, težko prenašajo in komaj čakajo, da se jih rešijo. - Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?

NEDELJA (1 Mz 2,3)

Ne vsakdanja pokrpana oblačila, temveč lepa obleka. Ne malovredni obroki, temveč obilno kosilo. Počitek po trdem delu. Prijatelji po samoti na poljih. - Takšna je bila nedelja v kmečki kulturi. Nedelja je bila dan, ki je dajal smisel drugim dnevom. - In vse se je vrtelo okoli maše. - V industrijski družbi je nedelja konec tedna, ko čakamo na ponedeljek: dan, ko bomo spet produktivni, tisti pravi dan. In maša? Maša je čas, ukraden spanju, pešačenju, športu, izletu. - Kako naj bi znova predstavili nedeljo kot dan, ki s Kristusovim vstajenjem od mrtvih presega čas in se odpira v praznovanje brez konca, za katerega smo ustvarjeni? Tarnati in objokovati preteklost nič ne koristi. - Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. - Od ponedeljka do sobote ima glavno besedo dobiček. - Ob nedeljah je na vrsti podarjanje: čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda. - Središče vsega pa je maša. - Ne dolžnost, temveč dar Boga nam in naš dar Bogu in skupnosti, dar za na pot proti tistemu pravemu dnevu, dnevu brez konca.

BOG NAS SLIŠI (Mt 7,7)

Možnost je samo ena: ali se je motil Jezus ali pa se motimo mi. Kajti izkušnje, ki jih imamo z molitvijo, nikakor ne potrjujejo, da nas Bog sliši in usliši. - Prosimo, da bi se pri izpitu dobro odrezali. In se ne. Prosimo, da bi prijatelj ozdravel. Pa umre. Prosimo, da bi dobili določeno službo. Dobi pa jo nekdo, ki sploh ne moli. Prosimo, da ne bi deževalo, ker pripravljamo praznovanje na prostem. In po dveh mesecih sončnega vremena ravno ta dan lije kot iz škafa. -

Torej? Kako naj si to razlagamo? - Jezus nam naroča, naj se obračamo na Boga, ne na avtomat. Dva žetona in priteče kava. Štirje žetoni in že imamo napitek. - Če otrok reče svojemu očetu, da bi se rad dotaknil posode z vrelo vodo, mu oče še zdaleč ne bo izpolnil želje. Mali potem vrešči in cepeta, ker misli, da ga oče noče slišati in uslišati. Toda oče ga sliši. In še kako! - Pred Bogom smo neskončno manjši kakor otrok pred svojim očetom. Mislimo, da nas noče slišati. Toda Bog nas sliši. In še kako! - Tako kot vedno ima prav Jezus. Zaupajmo mu!

V IMENU JEZUSA (Jn 14,14).

Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi sovražniki izgubili vojno? - Ne, ker se Jezus ne bi vojskoval proti nikomur. - Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi naredili izpit, ne da bi študirali? - Ne, ker se Jezus nikoli ni izmikal delu. - Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi bolnik ozdravel ali umrl, ker smo se mu naveličali streči? - Ne, ker se Jezus ni nikoli naveličal in je pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. - Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo za delovno mesto, do katerega so upravičeni drugi? - Ne, ker Jezus nikoli ni bil pristranski. - Ali lahko prosimo, da bi lačni imeli kruh in zatirani pravice, mi pa še s prstom ne bi mignili zanje? Da reka ne bi spodkopala bregov, ne da bi jih mi utrdili? Da bi bilo morje čisto, ne da bi mi pazili, da ga ne bi onesnaževali? - Ne. - "V imenu Jezusa". - To je ključ, da ne molimo tjavdan. Da si ne bi domišljali, da bomo z molitvami pridobili Boga na svojo stran v vsem, kar počnemo.

ZNAMENJA ČASOV (Mt 16,2-3).

Farizejem in saducejem izročila in navade zapirajo oči. Novo jim je v nadlego in jih vznemirja, ker jih sili, da se zamislijo nad seboj. Zato ne znajo in nočejo prepoznati znamenja časov: Jezusovo navzočnost med njimi. - In mi kristjani? - Znanost, demokracija, industrijska doba, obvezna osnovna šola, urbanizacija, delavsko gibanje, kultura podob, gibanja mladih in žensk ... vse, kar je po Božjem navdihu zgodovina prinesla novega, nas je vedno našlo z zaprtimi očmi in z nogo na zavornem pedalu, ko smo poskušali ustaviti čas. - Če razločevati znamenja časov pomeni prepoznavati vstalega Kristusa v novem, ki se razvija, potem zmagujemo proti farizejem in saducejem s pet proti nič. - In ne znamo več niti presojati obličja neba. Saj nam vse podrobnosti o vremenu jutrišnjega dne strese kar iz rokava televizija v vremenski napovedi. - Gospod, kako dolgo boš še imel potrpljenje z nami?

CILJ - JEZUS KRISTUS (Flp 3,13-14)

Koliko ljudi, tudi mladih, živi z obrazom, obrnjenim nazaj! - To je najboljši način, da zapademo v nostalgijo, ki pristriže peruti, v depresijo, v nesmisel. - Koliko ljudi, zlasti mladih, živi z obrazom, obrnjenim v prihodnost. Toda ne tečejo proti cilju! - To je najboljši način, da zamenjujemo sanje z resničnostjo, da zapademo v ujetništvo različnih vrst bega od resničnosti, da ne maramo sedanjosti in potonemo v nezadovoljnost in naveličanost. - Da bi nam bilo življenje lepo, da bi živeli ustvarjalno, dejavno in delavno, je treba pozabiti preteklost - tudi bližnjo preteklost, tudi včerajšnji dan - se iztegovati proti prihodnosti in teči v sedanjosti; kajti svoj cilj lahko dosežemo samo s sedanjostjo, z danes, s katerim se spoprijemamo s prizadevnostjo, dinamičnostjo, in treba je tudi teči. - Za tako življenje pa je treba imeti kakšen cilj, kakšno temeljno izbiro, ki bo dajala vsem drugim izbiram enotnost in trdnost in je nikoli ne bo mogla izpodriniti ali potisniti v ozadje nobena druga izbira. - Tak cilj je lahko samo Jezus Kristus.

Sv. KATARINA SIENSKA (1 Jn 1,7)

V cerkvenih okoljih nikoli ni izginila vzvišena vloga moških. - Toda v Božjem ljudstvu je vedno ostal živ in dejaven Jezusov Duh, ki je izbrisal vsak predsodek in vsako zapostavljanje žensk. - Katarina Sienska (1347-1380) je svetel zgled krščanske ženske. - V času, ko je bilo ženskam komaj dovoljeno zapuščati hišo, je Katarina, ki jo je gnala goreča pobožnost do Jezusove krvi - pobožnost, ki bi jo le težko našli pri moških, saj jih kri instinktivno spominja ne na življenje, temveč na nasilje in smrt - potovala po Italiji, da bi vzpostavila mir med političnimi tabori in mesti. - Z značilno ženskim pogumom, ki že skoraj meji na nepremišljenost ter ne pozna taktiziranja in diplomacije, stopi pred vsakogar, govori z vsemi, piše vsem. In pripelje iz Avignona nazaj v Rim boječega in neodločnega papeža. - Kljub odporu do evangelija v sedanjem svetu tudi danes v župnijah, skupinah in življenjskih okoljih mnoge Katarine podpirajo napredovanje Božjega kraljestva z velikodušnostjo, konkretnostjo in vnemo, ki jih moški ne poznajo.

BOG JE PRED NAMI (Prd 7,10)

Družina v prejšnjih časih. Matere v prejšnjih časih. Očetje v prejšnjih časih. Cerkev v prejšnjih časih. Ljudje v prejšnjih časih ... - Ni bolj kratkovidnega človeka, kakor je tisti, ki objokuje preteklost in živi z glavo, obrnjeno nazaj. - V mojih časih. Ko sem bil jaz mlad. Nekoč, seveda! Ko je bila narava še zdrava. Ko je bil zrak še čist. Ko je bila voda bistra in si se lahko kopal v bližnji reki. Ko si vedel, kaj ješ. Ko si lahko jedel sadje, ne da bi ga prej opral in olupil. Ko ... - Takrat, ko je bilo vse pristno, je bila povprečna življenjska doba 45 let. - Danes, ko je vse onesnaženo, je povprečna življenjska doba 75 let. - Bog ne dopusti, da bi ga preteklost omejevala. Bog se nikoli ne zaplete v zanke zgodovine. Bog je vedno nekoliko naprej od tam, do koder smo prišli mi. Bog je vedno spredaj. - Kdor ga išče, mora gledati vedno naprej.

pripravlja Marko Čuk