Zlati prah nekoristnosti

Ne bom utemeljeval, zakaj bi bil lahko kot duhovnik za našo družbo koristen človek. Tudi ne bom nikogar prepričeval, naj mi to verjame. Ne bom pisal peticije niti je ne bom podpisal. Saj namreč tudi marsikdo, ki v nedeljo sedi v cerkvenih klopeh in posluša moje pridiganje, meni – to sem namreč slišal že od kar nekaj ljudi –, da je to praktično vse, kar počnem. In ker tako misli tudi politika, sem tako gledano očitno res družbeni parazit. Temu bodo poleg tistih, ki jih skrbi, da imamo »cerkveni« preveč denarja, hitro prikimali tudi oni, ki človeka radi ocenjujejo po metrih, tonah in litrih, po potu na čelu in bicepsih na rokah, po popravljeni strehi na podružnici in novi farovški fasadi.
Ne bi se smel sekirati za to. Kategorija nekoristnosti je pravzaprav nekaj, v kar Jezusovi učenci spadamo že od samega začetka. Učitelj pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Saj dela za Jezusov evangelij pač ne moremo in ne smemo meriti z vatli koristi in dobička, po rezultatih. Kristjan ima namreč dolžnost ne biti koristen, temveč služiti, kot pač zna in zmore, imeti v družbi enako funkcijo kot privzdignjenost glasbe ali sporočilnost kipa na trgu, ki ga morda sicer nihče ne opazi, a tiho govori o pomembni resnici. Kot lepota torej, brez katere se seveda da preživeti, a je potem življenje kot juha brez rezancev, sicer dobra, ampak – nekaj ji manjka.
Da je res tako, me prepričujejo tudi tisti, ki jih je družba že zdavnaj opredelila za nekoristne, celo za škodljive: vsi iz maternice odgnani otroci, ki so končali v človeških odplakah, vsi nepokretni in dementni bolniki, ki se sploh ne zavedajo več samega sebe in bi se jih – čisto ekonomsko gledano – bolj splačalo evtanazirati, kot da zaradi njih zmečemo v zrak milijarde evrov. Prištejte zraven še koga po lastni presoji, ni nas tako malo. Ko sem imenovan kot »nekoristen«, pravzaprav stopim v vrsto z njimi, ki so jih nekoč tlačili v koncentracijska taborišča, danes pa na sramotilni steber javne blagajne. Njihov brat postanem takrat in skupaj z njimi legam na našo družbo kot zlati prah, razlog za to, da naša družba ostane posvečena.
Imeti nekoga nekoristnega je za človeško družbo provokacija, pomemben vprašaj, ki sili k odgovoru, v kaj verjamemo in kaj zagovarjamo, koliko še cenimo človeka in njegovo življenje, če nam še vladajo ljudje in še ne hladni roboti. Biti ta zlati prah seveda pomeni tvegati, da bomo pobrisani, odstranjeni, utišani, skriti. A kakor dobro vemo, prahu nikoli ne zmanjka, zato biti pobrisani prah samo pomeni nekemu drugemu pripraviti prostor, družbi nekoč, po dolgem brisanju polic omogočiti dober odgovor na zahtevna vprašanja. Pomagati počlovečiti razvaline neke družbe, ki to ni, dokler v njej ni prostora za »nekoristne«.
Vse dotlej pa bom verjel v tiho in skromno dlan, ki ve, da je človek ob tebi nekaj, kar nima cene.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 11 (2023), 3.