Marija – beli most nad črnimi vodami

S temi besedami je poudaril večno živo poslanstvo Marije, Brezmadežne, v Božjem načrtu hrvaški pesnik, romanopisec in prevajalec Vladimir Nazor. Črne vode, ki divjajo na zemeljski polobli, čedalje močneje opozarjajo celotno človeštvo. Poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja mnoge ljudi oddaljujejo od tega belega mostu, ki vodi h končnemu cilju, k naši zadnji domovini – v nebesa.
Naš že pokojni duhovnik, profesor moralne teologije dr. Štefan Steiner je v času, ko se je boril z neozdravljivo boleznijo, v brezmadežni Mariji umiril svoje srce, ko je v pesmi zapisal: »Obsij me, kadar stopam pred oltar,/ Brezmadežna, z lepoto duše svoje,/ ker vredno ni nemirno srce moje,/ da Bogu bi Boga prineslo v dar.// Ob meni stoj, ko kličem ga z neba,/ ko ustnice od naročila vzplamenijo,/ ko roke v jaslice se spremenijo,/ ko raj in zemlja se objemata …«
Kako ponižno in iskreno je ta pristni prekmurski duhovnik zapel pesem Brezmadežni sredi svojega trpečega in nemirnega življenja. V doživljanju svoje telesne kalvarije se je oziral k najlepši roži človeškega rodu, k Brezmadežni, da je mogel poljubljati križ bolezni in neizmernega trpljenja.
Mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl je v besedi sobratom duhovnikom v Sporočilih že leta 2017 spregovoril o vlogi Božje Matere v Božjem načrtu: »Knjiga Razodetja apostola Janeza želi v vernikih utrditi vero in prepričanje, da kristjani niso sredstvo v rokah hudobije tega sveta, ki želi kristjane izbrisati in uničiti. Evangelist Janez jasno napoveduje, da kristjani ne bodo hrana zmaju in da na koncu zmage ne bo slavilo zlo, ampak Bog. V skrivnostnem razodetju je Janez videl novo nebo in novo zemljo … S prestola je slišal govoriti močan glas: Glej, prebivališče Boga med ljudmi … Obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine« (Raz 21,1–4).
Nadškof Cvikl je brez obotavljanja spregovoril dušnim pastirjem: »Knjiga Razodetja postaja vedno aktualnejša, kajti okolje, v katerem živimo, postaja vedno bolj pogansko … Vera postaja zasebna stvar, ki nima nič opraviti z vsakdanjim javnim življenjem. Tako živijo mnogi ljudje dvojno življenje: brez Boga in z Njim. Na delovnem mestu in v javnem življenju se obnašajo kot vsi drugi, v Cerkvi pa pokažejo svojo vero …«
Mariborski nadpastir je v Marijinem mesecu maju (l. 2016) zapisal: »Po Marijini priprošnji bomo premagovali našo trdosrčnost, ki je večkrat ovira, da se nas Božje usmiljenje ne more dotakniti … Težava je v tem, da je naše srce vse prevečkrat otopelo in brezčutno do Boga pa tudi do človeka. Samo Božje usmiljenje, ki gre vse do križa, more omehčati naša srca … Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni (Ef 1,4), da bi postala Mati človekovega Odrešenika …«
Ker smo rojeni z izvirnim grehom in svojimi osebnimi grehi, je naše srce nemirno in ga obdaja tema, adventni čas pa nam nudi dovolj priložnosti, da zakorakamo na beli most, kjer nas čaka Marija, pribežališče grešnikov in tolažnica žalostnih.
V tej najčistejši roži adventa bomo spoznali, kar je nepozabno zapisal v knjigi V šoli velikih molivcev Jacques Loew: »Zgodovina dejansko kaže, da je krščanstvo, ki noče več izkazovati Mariji časti, ki jo izkazuje Cerkev, okrnjeno krščanstvo … Ko so namreč odklonili, kar ima Jezusova Mati edinstvenega, je Kristus, čeprav menijo, da so ga obdržali, izmaličen … Kristus bi brez Marije kmalu izgubil svojo človečnost … Z Marijo ne kujemo bajk in ne slavimo nekakšnega malika, tudi če so v tem kdaj pretiravali, ko so ločili Marijo od Kristusa … Če je Jezus neločljiv od svoje Matere, pa je Marija neločljiva od nas. Bogu je dala na voljo najčistejše bistvo naše človečnosti. Marija se ne ukvarja s seboj, in v tem je največja globina devištva. Vsa je prevzeta od ljubezni in od tistega, katerega bo spočela … Marija je edina Mati, ki je bila izbrana od svojega otroka. Otrok še nikoli ni izbral matere! Jezus Kristus pa je naredil iz Marije pravo kristjanko, takšno, da ji prav zaradi tega materinstva ni podobna nobena druga« (prim. n. d., str. 133.146).
Martin Luther, ki je do smrti častil Marijo, je zelo prepričljivo izjavil: »Marija, gospodarica nebes in zemlje, more pozabiti na vse svoje bogastvo in imeti tako ponižno srce, da se ne sramuje prati plenic in pripravljati kopeli Janezu Krstniku kot služabnica v Elizabetini izbi. Kolikšna ponižnost! Pa bi bilo bolj prav, če bi pripravili pozlačeno kočijo, ki bi jo vleklo 4000 konj ter bi pred kočijo molili in peli: Tu se pelje žena nad vsemi ženami, nad vsem človeškim rodom! Toda ne, ona je peš prehodila dolgo pot, pa je bila tedaj že Božja Mati« (n. d., str. 144.145).
Pojdimo v šolo Marijinega življenja in naš advent bo blagoslovljen!
M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 82.