Pozabljivost

Sveto pismo veliko govori o spominjanju. Spomin je za Jude tvorec njihove identitete. Ko se nečesa spomnijo, takrat se to zopet zgodi, takrat so Izraelci spet tisto, kar so bili v začetku. »Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je Gospod, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom!« (5 Mz 5,15). Tako piše v Postavi, v desetih zapovedih. Ko se ne spominjajo, tako postanejo nekaj drugega, blodijo, grešijo, postanejo brezoblična masa anonimnežev: »Izraelovi sinovi so delali, kar je hudo v Gospodovih očeh. Pozabili so Gospoda, svojega Boga, in služili Báalom in Ašeram« (Sod 3,7).
In ljudje pozabljamo, veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti. Pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista, ko smo si obljubili, da ne bo več vojne, »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razlike, kakor je tista, da se ljudi ne ubija, ne tistih v maternici ne tistih na bolniški postelji. Pozabljamo, kdo smo in kam gremo, pozabljamo Boga, kot so seveda pozabljali vedno, a danes pozabljamo še veliko bolj kot kdajkoli prej.
Nekaj temu gotovo prida »digitalna demenca«, vpliv spleta in družbenih omrežij na naše možgane. Pozabljamo ne samo zaradi kognitivne lenobe, ki jo krepimo z raznimi digitalnimi pomočniki (kdo še na pamet ve katero od telefonskih številk?), temveč tudi zaradi množice informacij, ki jih je tako veliko, da si pač ne moremo zapomniti drugega kot samo najnovejše. Tudi socialna omrežja in mediji so zasnovani tako, da novejši zapisi povozijo starejše, kakor da obstaja samo ta trenutek, kakor da to, kar se je zgodilo včeraj, nima nobenega pomena. Vse je v stalnem toku in hitrih menjavah. Zgodovine kakor da ni, v zavesti nosimo zgolj in samo najbolj svež dogodek. Samo tako si lahko razložim, kako da stranka, ki je pognala državo v popoln kaos, na evropskih volitvah pobere dobrih 20 odstotkov glasov. Samo tako, da ljudje verjamejo obljubam človeka, ki je že stokrat (morda tisočkrat?) obljubil nekaj, česar ni izpolnil. Samo tako si lahko razložim, da se lahko strinjamo z nečim, čemur bi se pred 30 leti preprosto smejali. Samo tako, da se spominjamo le zadnje novice, zadnjega čustva.
Kdor si ničesar ne zapomni, tudi ničesar ne razume. Danes lahko izvemo veliko, a lahko tudi ničesar ne razumemo. Pozabljivi ljudje pa sprejemamo napačne odločitve, kratkovidne in samemu sebi škodljive. Pozabljivi ljudje nimamo identitete, tistemu pripadamo, ki nam ponudi najcenejše sandale, kruha in iger, ter s čustvi nabite floskule.
Zato se je treba spominjati. Spomin pomaga razlikovati, kaj zrase na trnju in kaj na smokvah. Spomin je razkrinkovalec laži in temelj resnice. Spomin je začetnik novosti. Zato se je treba spominjati. Spominjati vsega, kar se dotika naše identitete, zato prazniki, zato obletnice, zato spominske knjige, albumi in foto knjige, zato nenazadnje tudi spoved, da bi se iz preteklosti učili ubirati pravo pot naprej. Ker ne živimo brez razloga in ker verjamem, da ima posameznik še vedno veliko moč. Ko začne razmišljati s svojo glavo.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 5 (2024), 3.