V kakšnem svetu želimo živeti?

Sprva zelo potiho, sramežljivo, na skrivaj, nato pa vedno bolj na glas je v Sloveniji začela odmevati smrt Charlieja Kirka, ki so ga medtem, ko je odgovarjal na vprašanja občinstva na Univerzi Utah Valley, ustrelili v vrat. Nekateri naši mediji so mu rekli »desničarski skrajnež«, spet drugi, da je bil »konservativni aktivist«, vendar bi bilo ob vsem verjetno še najbolj primerno reči, da ni bil drugega kot človek, ki je strastno zagovarjal svoje vrednote. Verjetno tiste, ki se jih je naučil doma. »Bog, družina, domovina. V tem vrstnem redu.« 31-letnik, ustanovitelj konservativne organizacije »Turning Point USA« in odkrit evangeličanski kristjan, ki je pogosto debatiral s študenti in odločno zagovarjal svobodo govora ter odkrito kritiziral diskriminacijo kristjanov in teorijo spola, je bil mnogokomu trn v peti.
Vendar – tako to razumem iz njegovega vedno zelo mirnega nastopa tudi pred tistimi, ki se niso strinjali z njimi – tega ni počel, ker bi hotel koga uničiti ali ponižati. Šlo mu je za resnico. V času, ko nam je mnogim težko kaj reči, tudi če gre za teptanje naših največjih svetinj, je Charlie Kirk zastavljal pronicljiva vprašanja in zmagoval s preprosto, staromodno znanostjo in zdravim razumom. Kar danes ni nič več kaj enostavnega. Morda si še vedno zatiskamo oči. Toda v »prebujenjske« in v glavnem »levičarske« ideje večina ljudi verjame in jih zagovarja tudi zato, ker alternative niti nimamo. Ker je prepovedana. Najprej zato, ker se s »staromodnimi« (da ne rečem »normalnimi« ali »zdravorazumskimi«) pogledi na družbo in njena pereča vprašanja ne da priti do glasu na t. i. »mainstream« medijih. Če pa to komu že uspe, je tam do skrajnosti popljuvan in označen kot skrajni desničar, fašist, ekstremist, fanatik. Tako prepričljivo, da to o njem mislijo celo njegovi domači. Da, tako globoko je to brezno, da se ob pogledu nanj bojimo zagovarjati drugačna stališča od prevladujočih. Bojimo se biti komu trn v peti. In bojimo se pogovarjati o tem. Način, kako je utihnila beseda Charlieja Kirka, ima namen, da ta strah samo še poglobi.
Pa ga ne bi smel. Nikoli se ne bi smeli bati pogovarjati. Nikoli se ne bi smeli odreči temu naporu. Nikoli potihem misliti si svoje. Kajti »do nasilja pride, kadar se ljudje nehamo pogovarjati«, tako je rekel rajni Charlie Kirk. In verjemite, da je res. Krogla v Charliejev vrat je priletela od človeka, ki se je zbal za svoja stališča, a ni nič rekel.
Zato je ta strah pred debato najnevarnejša stvar, ki se nam lahko zgodi. Pa četudi je povsem upravičen. Tudi mene je strah, da me bo drugačno mnenje od mojega uničilo, da me bo ponižalo, da me bo osramotilo, tudi meni je napor povedati, kaj si mislim. Mnenje drugih ljudi mi je pač preveč pomembno, da bi ob tem kar zamahnil z roko. Toda pri tem gre za nekaj večjega, za nekaj pomembnejšega. Gre za to, v kakšnem svetu želimo živeti. V svetu moči ali v svetu argumentov. In o tem odločamo vsi. Tudi – in morda še bolj – kristjani.v

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 10 (2025), 3.