Kakor Bog

Sveto pismo, ki dobro pozna ustroj človekove duše, pove, da se vse hudo na našem svetu začne z lažjo: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« (1 Mz 3,1). Ko se kača zlaže in ji človek verjame, začne tudi sam lagati. »Od sadu drevja v vrtu jeva, le z drevesa sredi vrta, je rekel Bog, ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!« (1 Mz 3,2-3). Potem gre vse samo še navzdol. Človek podvomi o svojem dostojanstvu in o dobroti Boga in začne tekmovati, ker želi postati kakor Bog (1 Mz 3,5).
Zato človek odtlej laže: ker želi biti kakor Bog. Da bi s tem dobil oblast, ki mu ne pripada, denar, ki ni njegov, moč, s katero ne zna upravljati, torej zato, da bi se pred drugimi pokazal boljši, kakor je v resnici; zato, da bi samemu sebi ali drugim dokazal, da je nekaj, kar v resnici ni. Zato se danes na široko laže, vedno in na vsakem položaju. Zato recimo predsednik vlade pred ljudmi vztrajno slika neko vzporedno resničnost. Nekakšno moč nad drugimi prinaša vse to, veljavo in vpliv. Zato naši vodilni politiki lažejo kot le kaj; o vsem, kar počnejo. Delajo se dobri, pošteni, pridni, čeprav niso nič od tega. Da bi le drugim ljudem dali vtis, da so primerni za službo, ki jo imajo, da bi obdržali pozicijo, ki jim daje dovolj vpliva in denarja, čeprav je vsakemu, ki še zmore misliti s svojo glavo, jasno, da je država povsem zavožena.
Toda ljudje jim verjamemo, ker tudi sami živimo tako kot oni. Tudi sami lažemo vsepovprek. Drug drugemu objavljamo popravljene slike s potovanj, da bi nam zavidali; nase vlečemo make-up, si barvamo lase, vbrizgavamo botoks, da bi pokazali, da smo kljub starosti videti mlajši; navzven kažemo, kako popolna, kako uspešna je naša družina: z avtomobili, ocenami, vikendom na deželi. In sebe napolnimo s tabletami, ko bi morali odležati bolezen. Maske, fasade, podobe … Vse bolj živimo v svetu, v katerem ni nič res, kar se vidi. Tudi v Cerkvi. Zato nas izjemne cerkvene kariere lahko v trenutku presenetijo z resničnostjo, ki ji sprva ne moremo verjeti; da nekdo, ki izgleda »kakor Bog« – ni Bog.
Ko se nekomu sesuje idealni svet, ko se pojavi cerkveni spolni škandal, ko se dva perfektna zakonca ločita, za trenutek uzremo globoko praznino, ki je za vsem tem svetom laži vedno večja, vedno hujša. Bolj kot se človek laže, težja je resničnost za njo, težje se je z njo soočiti, težje jo je živeti. A v nekem trenutku je to nujno, takrat, ko dospemo do točke, ki nas kruto seznani, da resnično nismo Bog, ali ko zataji telo ali ko nas nekdo, ki si želi naše moči in položaja, razkrinka. In če bi se morali kaj naučiti iz napak izpostavljenih ljudi naše družbe, bi si morali priznati, da nam ne pripada vloga, ki si jo jemljemo. Da je ne obvladamo. In da lahko dobro in mirno življenje živi le nekdo, ki je trdno na realnih tleh.
Čeprav je iskrenost do sebe in do drugih zato nepriljubljena, je edino zagotovilo, da človek ostane ponižen, da torej živi svojo realnost, da jo sprejema kot normalno tudi v svoji grešnosti in napakah. Mislim si, da je ravno tam tisto »Božje«, ki si ga tako goreče želimo doseči.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 10 (2024), 3.