Opoldanski demon

Puščavski očetje, starodavni učitelji duhovnega življenja, so v svojih strogih puščavniških izkušnjah odkrili zanimiv pojav, da človeka po nekem času prizadevanja za dobro s skušnjavo nesmisla napade t. i. »opoldanski demon«. Govorimo o občutku, ki se pojavi sredi dneva, ko se človek po jutranjem zaletu upeha. Čas rutine, odpora, utrujenosti, nezanimanja, mlačnosti, otopelosti, »vseenosti« je to, skratka, naveličanosti. In ta demon, ki ga navadno kot takega niti ne prepoznamo, človeka napade sredi dneva, sredi prizadevanja za nekaj, tudi sredi življenja. Menda temu rečemo »kriza srednjih let«. Pojavi se sredi poslanstva, ko mineta prvotna gorečnost in želja po delu, takrat, kadar se zdi, da bi ga morale izkušnje in energija z lahkoto ponesti naprej. In tako lahko kar naenkrat vse, kar se ti je nekoč zdelo vredno in pomembno, postane monotono in dolgočasno, »brezvezno«, kakor da nobena stvar ni več vredna našega truda.
Take vrste lenoba, ki od znotraj razjeda življenje, dokler ga ne pusti kot prazen ovoj, se zdi, da je legla nad naš čas, tudi nad naše krščanstvo. Naš idealizem nad življenjem in tudi nad Cerkvijo dobiva strašno grde udarce. Tudi take pod pas, težke, nepričakovane. In ko se mora človek ukvarjati z debatiranjem o stvareh, o katerih naj se sploh ne bi smelo debatirati, ko se huduje nad nepremakljivim stanjem v politiki, ko so zločinci oproščeni in so ljudje dobrih namenov kaznovani, je skoraj normalno, da se človeku ne ljubi več delati in se truditi. Normalno, da bi rad dvignil roke nad vsem in rekel, da se tega ne gre več.
Naš čas je čas opoldanskih demonov, utrujenosti duha, umiranja idealov, izmučenosti dobronamernih, obupanosti verujočih. Moral je priti. Menda pride za vsako generacijo, za vsak dan, vsako življenje. Morda niti ne toliko zaradi šibkosti, ki nam jo je prizadejalo vsesplošno udobje, morda niti ne zaradi prepričanja, ki nam ga je to dalo, da nam vse pripada in da nam mora vse uspeti ter da nima smisla živeti, če ni tako, kakor smo si zamislili. Morda prav zaradi nuje, da se v življenju potrdijo stvari, ki smo se jim odločili slediti, ker se prav v času življenjske krize človek dejansko odloči, kdo zares hoče biti in kakšno življenje želi imeti.
Skušnjava takega časa je seveda v tem, da bi svoje življenje popolnoma zamenjali, kakor da to, v katerem smo se doslej trudili, nima nobene bodočnosti več. Revolucionarno postopanje s svetom nam je precej domače. Smo pač tudi generacija odmetavanja, ne popravljanja, ker je kupovanje novega celo cenejše, pa še lagodnejše. A revolucija, kakor nas uči zgodovina, nikoli ni dobra rešitev.
Naši dedje bi nam o tem znali veliko povedati. Te dni sem se potikal po nekoliko bolj odmaknjenih koščkih Krnskega pogorja, ki je še vedno bogato posejano z ostanki prve svetovne vojne. Prav z njimi so po krvavi moriji in skoraj do temeljev uničujočem boju naši dedje popravljali strehe, v Drežnico so »pleh« za strehe nosili celo izpod Bogatina sem.
Tako se popravlja naš čas, tako se danes še lahko veruje, še upa, še ljubi naš svet. In tako se je mogoče zoperstaviti opoldanskemu demonu in otopelosti.
 P.S.: Ta »pleh« je še vedno v uporabi.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 11 (2024), 3.