Oblike in znamenja Božjega češčenja

Papež sv. Janez Pavel II. je 27. oktobra 1986 povabil v Assisi zastopnike raznih verstev sveta k molitvi za mir. Molili so vsak po svoje: v ‘govorici’ svoje vere. Nekateri zunanji izrazi molitve pa so vsem verstvom skupni, mar ne? (Edvard)
“Vsa verstva pričujejo o človekovem hrepenenju po Bogu. Najprej pa Bog neutrudljivo priteguje vsakega človeka k skrivnostnemu srečanju z njim v molitvi” (KKC – Kompendij, 535). Kako se češčenje Boga izraža v vidnih oblikah, je dano ljudem po naravi. Zato se mnoge oblike vsem skupne. Vedno in povsod so ljudje molili kleče, sklepali roke in jih dvigali kvišku, se trkali na prsi, hodili v procesijah. So tudi znamenja, ki so jih ljudje vedno rabili: npr. kropljenje z vodo kot simbol očiščevanja, zažiganje kadila kot simbol češčenja, posipanje s pepelom kot znamenje spokornosti. To je dokaz, da so te vidne oblike notranje pobožnosti spontan izraz človeškega narave. Človeška narava pa je v bistvu vsem ista, zato je razumljivo da se nahajajo bolj ali manj pri vseh ljudeh skupni izrazi in simboli religioznih misli in čustev. Ko je Cerkev odbrala določene oblike in znamenja Božjega češčenja, je s tem samo ustregla klicu naše narave.
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 47