Očenaš pri maši

V evangelijih beremo, da se je Jezus pogosto umaknil v samoto in se pogovarjal s svojim nebeškim Očetom. Njegovi najbližji učenci so to videli in ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti.« Odgovor na to prošnjo je bil očenaš – vzor vsake molitve. Od kdaj se moli očenaš pri sveti maši? (Marjeta)

Očenaš je Cerkev sprejela v bogoslužje v obliki, v kateri nam je Gospodovo molitev zapisal evangelist Matej (6,9-13). Že v najstarejši dobi so molili očenaš pri 'lomljenju kruha' (maši) in pri svetem krstu. Spis Nauk dvanajsterih apostolov (pred letom 96) poroča, da so očenaš molili ne le pri bogoslužju, temveč so ga verniki tudi sami molili trikrat na dan. Očenaš kot pripravljalna molitev pred prejemom svetega obhajila je znan že v 4. stoletju na vzhodu in na zahodu. Na vzhodu so ga molili vsi, v severni Afriki, pokrajini tedaj cvetočega krščanstva, in v Rimu pa je bila to samo mašnikova molitev. V Španiji so po posameznih prošnjah očenaša (vseh je sedem) ljudje vzklikali Amen. Papež Pij XII. je ob prenovi bogoslužja velikega tedna odločil, naj očenaš na veliki petek molijo (latinsko) mašnik in verniki skupaj, z uvedbo domačega jezika leta 1965 je očenaš pri maši postal skupna molitev vseh. (sč)