Ljubezen do bližnjega v besedah

Jezus je deset zapovedi, postavo stare zaveze povzel v dvojno in eno samo zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega (Mt 22,37-40). Ko na začetku maše izpovedujemo kesanje, molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju« in s tem priznamo tudi grehe jezika v svojem odnosu do ljudi. (Pavla)
Modri p. Tomaš Špidlik v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti piše, da se ljubezen (tako do Boga kot do bližnjega) izraža bolj v dejanjih kot v besedah, toda ne smemo pozabiti, da v medčloveških odnosih tudi besede štejejo za dejanja. Žaljive besede rušijo ljubezen. Ironične in zlobne pripombe, pravi, lahko razumemo kot šale, podobno kot če nas kdo potreplja (udari) po ramenu. Pravilno je treba izmeriti moč udarca. So udarci, ki ne morejo biti šala, gotovo ne za tiste, ki jih prejemajo. V takem primeru se prisotni ne bi smeli smejati. Med nedolžnim in hudobnim smehom je namreč velika razlika. Težko je sožitje z ljudmi, ki pri delu nikdar ne zamudijo prilike, da ugovarjajo, zlobno odgovarjajo, nasprotujejo in vedno uveljavljajo svojo samovoljo. Ni treba dokazovati, kako nasprotujejo bratski ljubezni vse vrste laži, opravljanja, obrekovanja.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.