Grehi nevednosti in grehi opuščanja

Druga cerkvena zapoved vernikom naroča: »Spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto.« Mnogi moji znanci pravijo, da ne hodijo k spovedi, ker nimajo grehov. Mar to ne pomeni, da niso iskrene njihove besede na začetku maše: »Priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil«? (Viljem)
Katekizem katoliške Cerkve (Kom­pen­dij) pojasnjuje: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« Greh je ‘velik’, kadar gre za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno odločitev. Moralisti opravičujejo grehe, storjene iz nevednosti, vendar dodajajo, da more biti nevednost tudi zadolžena, če jo povzroči pomanjkanje zanimanja in nemarnost. Takšna nevednost grešnika ne opravičuje. Žal so danes mnogi (kristjani), ki ne poznajo niti osnovnih resnic naše vere. Glede grehov opuščanja pa tole: mnogi pravijo, da se nimajo ničesar spovedati, ker ne delajo slabega. In vendar je to, kar opustimo, pogosto težje od prekršitve kakšnega moralnega zakona.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56.