Sveta popotnica

Iz svojih otroških let se spominjam, kako je naš župnik nosil sveto popotnico umirajočim bolnikom. Po domače se je reklo, da “gre z Bogom”, ker je nesel Najsvetejše. Župnik je bil navadno oblečen v talar in koretelj, spremljal ga je cerkovnik, ki je odgovarjal na duhovnikove molitve in zvončkljal. Ko sta se bližala naši hiši, smo šli ven in pokleknili. Kako je s tem danes? (Valentin)

Tega lepega obreda, ki ga opisuješ, ni več, še vedno pa Cerkev strogo naroča duhovnikom, naj poskrbijo. da vernike ob odhodu s tega sveta okrepi sveta popotnica Kristusovega telesa in njegove krvi, ki mu je jamstvo vstajenja po Jezusovi obljubi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Sveto popotnico je po cerkvenih določbah dolžan prejeti vsak, ki je krščen in sme prejemati obhajilo. Posebno nalogo pri tem delu usmiljenja imajo bolnikovi domači in tisti, ki skrbijo za bolnike. Ko se bolezen poslabša, morajo obvestiti župnika. S sveto popotnico previdimo (oskrbimo) bolnika z zakramenti svete pokore, maziljenja in evharistije (obhajila), zato temu obredu pravimo previdevanje bolnikov, Nekdaj je bil v nekaterih litanijah vzklik: »Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod!« (sč)