Baragova Dušna paša

Pisatelj Fran Saleški Finžgar je bil v letih 1918–1936 župnik v Trnovem. V svojih spominih (Leta mojega popotovanja) piše, da je Ivan Tavčar kot ljubljanski župan na velike praznike prihajal v trnovsko cerkev. »Naročil mi je, naj mu poskrbim, da bo na klopi, kjer je bil zanj sedež, vselej tudi Baragov molitvenih Dušna paša. "To so najlepše slovenske mašne bukve."« Kaj je v tej knjigi? (Filip)

Friderik Baraga je svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je doživel mnogo izdaj, sestavil kot kaplan v Šmartnem pri Kranju leta 1836, zaradi težav s cenzuro pa je izšel šele leta 1830. V njem so nauki in molitve. Posebej je Baraga poudarjal tri verske resnice, ki jih je razlagal tudi na prižnici v spovednici: Jezus je usmiljen do spokorjenega grešnika; vrednost človeške neumrljive duše je neskončna; posvečujoča milost je nekaj nedopovedljivo lepega. Vse to je bilo tedaj prevladujoči janzenistični miselnosti, ki je poudarjala Božjo strogost, tuje. Baragov življenjepisec Jakob Šolar pravi, da Baraga v svojem molitveniku "piše o najvažnejših resnicah vere preprosto, kratko in s toplino, po ravni poti do srca". (sč)