Praznik žetve

Naš ugledni narodopisec je v svoji knjigi Praznično leto Slovencev zapisal, da je bila nekdaj žetev “slovesno opravilo, ki so ga obhajali bolj kot praznik kakor pa kot delo. Žanjice so bile skoraj praznično oblečene.” Ob branju Svetega pisma sem dobila občutek, da je bila žetev nekaj veselega tudi pri Judih. (Marjeta)

Žetev je bila praznik veselja in zahvale. Psalmist pravi: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem« (Ps 126,5). Judje so sejali žito oktobra ali novembra, ko je po dolgi poletni suši prišel dragoceni ‘zgodnji dež’. Marca in aprila, ko je prišlo pozno deževje, je žito zraslo toliko, da se je lahko začela žetev. Žetev ječmena in pšenice je prišla aprila, maja in junija. Stebla so poželi s srpi in šope so povezali v snope. Snope so odpeljali na mlatišče. Navadno je bila to površina na vetrovni točki zunaj vasi. Mlatili so tako, da so tolkli s palico ali gonili živali po žitu ali pa uporabljali mlatilne sani. Sledilo je vejanje. Zrnje so spravljali v lončene vrče ali v suhe cisterne. Ob koncu žetve je bil praznik tednov: duhovnik je daroval dva hleba kruha nove moke. Praznik je kasneje postal znan kot binkošti. To je bil čas velikega veselja in zahvaljevanja. (sč)