Naravno spoznanje Boga

Ko duhovniki v svojih pridigah govorijo o človekovem iskanju Boga, pogosto navajajo besede sv. Avguština: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne spočije v tebi.« Tega ‘nemira’ pa ne čutijo vsi ljudje, kako torej morejo priti do spoznanja Boga? (Tom)
Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka ‘po svoji podobi’ in s tem zapisal v njegovo srce hrepenenje po ljubeči povezanosti, kakršna vlada med starši in otroci v družini. »Tudi če to hrepenenje pogosto zanikamo,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij, »Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo neprestano išče. Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.« Samo z lučjo razuma je mogoče spoznati Boga iz sveta (stvarstva) in človeške osebe. Na grobu nemškega filozofa Immanuela Kanta (1724–1804) je napis – njegova izpoved vere: »Dve stvari vedno znova in vedno v višji meri vzbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in temeljiteje se moja misel bavi z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 50