Odmev na pismo: Spolnost je zame ...

Tako kot vsak mesec sem tudi v avgustovski številki z zanimanjem prebrala rubriko Pisma in sicer pismo z naslovom Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino.
Ne morem si kaj, da ne bi k odgovoru gospe Barbare Jasmini dodala nekaj svojih misli.

Z vsem spoštovanjem do gospe Barbare, ki je verjetno strokovnjakinja na svojem področju in je v oblikovanje odgovora vložila svoj čas in trud, pa sem mnenja, da bi v katoliški reviji bralec moral dobiti odgovor, ki izhaja iz naše vere.
Bog je velik. On je ljubezen. On ozdravlja in osvobaja. Ali se bojite to povedati?
V odgovoru bralki, ki se je na vas obrnila v veliki stiski, namreč ta veliki Zdravnik skoraj ni omenjen (pravzaprav je omenjen samo enkrat s frazo: tako mi Bog pomagaj).
Sočutne in prijazne besede, s katerimi je odgovarjala gospa Barbara, so seveda čisto v redu, a človek sam, brez Božje pomoči, se zla, ki ima v Jasmininem primeru oblast nad njo, ne more osvoboditi. Izpraševanje samega sebe, obdelava spomina na travmatični dogodek, klicanje lepih dogodkov, avtosugestija ... tak odgovor dobimo v posvetnih revijah!
Bog ozdravlja in osvobaja! Sama sem doživela veliko njegovih ozdravljenj. Za ogromno sem jih slišala iz pričevanj ljudi, ki si upajo na glas povedati, od kod prihaja rešitev. Nihče, res nihče pa ni ozdravel tako, da bi sam v sebi premleval težke dogodke.
Kristjani imamo veliko ‘orožja’, ki pomaga proti hudemu duhu. Ozdravljamo pri zakramentih (spoved – sploh življenjska spoved, sveta evharistija, pri kateri lahko tako čudovito prinesemo pred Jezusa čisto vse, kar nas vznemirja, bolniško maziljenje), ozdravljamo po zaupni molitvi (devetdnevnice, pa molitve za ozdravljanje notranjih ran, različne karizmatične molitve), ozdravljamo v molitvah in tihi navzočnosti pred Najsvetejšim, pa s slavljenjem Boga, klicanjem Svetega Duha, ki je najbolj gotovo zdravilo v boju proti hudemu duhu, ozdravljamo po molitvah nad posamezniki (več na: http://prenova.rkc.si/ srečanja – molitev za ozdravljenje in osvobajanje), številni so ozdraveli s pomočjo posta ali po branju knjig, ki so jim pokazale pot v novo, polnejše življenje.
Sporočite Jasmini in sporočite bralcem, od kod prihaja za kristjane moč za življenje in vir ozdravljenja
Biserka

Da je Bog velik in da je ljubezen ter da ozdravlja in osvobaja, se ne samo bojimo povedati, ampak revija Ognjišče to sporoča že več kot pol stoletja. Tudi v času, ko je bilo to ‘nezaželeno’ pisati. Me je pa vaše pismo spomnilo na to, kako razkristjanjena družba smo postali. Meni se zdi samoumevno, da v vseh trenutkih življenja moliš in prosiš Boga. Zlasti v težkih trenutkih in v času preizkušnje, ali kot pravi sv. Pavel: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Zato se mi odgovor gospe Barbare ni zdel sporen, ker mi je pač samoumevno, da kristjan moli in da mu ni treba tega posebej naročati. Vi pa opozarjate, da očitno to ni več samoumevno. Zato se vam zahvaljujem za to dopolnitev.
Naj dodam še odgovor g. Barbare. »Bog gotovo pričakuje od človeka, da tudi človek sam vse stori za svoje ozdravljenje, pač v okvirih možnosti, ki jih nudi medicina. To pa seveda ne izključuje prosilne molitve, zakramentov in Božje pomoči. Prepričana sem, da bi si tudi gospa Biserka, če bi jo bolel želodec, najprej skuhala čaj, se držala diete, skratka – si skušala pomagati sama. Če to ne bi pomagalo, bo poiskala zdravnika. Če si gospa, ki je prosila za pomoč, iz telesne in duševne bolečine ne bo mogla pomagati sama, bo morala tudi ona poiskati strokovno pomoč.«
Iskanje strokovne pomoči, obisk zdravnika, jemanje zdravil itd., ne pomeni nezaupanja v Boga. Bog deluje tudi po tem. Zdi se mi pomenljivo, kako je svetoval p. Simon Ašič, ki je mnogim pomagal do zdravja s pomočjo zdravilnih rastlin. Ko jim je napisal recept za čaj, je na koncu pripisal: “Pa Bogu se priporočite.” Naj sklenem: molitev za zdravje naj spremlja naše prizadevanje za duševno in telesno zdravje.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 39-40.