Dva odmeva na pismo “Čez nekaj let bo za tretjino manj duhovnikov ...”

V zadnjem Ognjišču zaskrbljeni vernik Melhior postavlja zelo tehtno in pereče vprašanje. Vaš odgovor mi po eni strani daje upanje na spremembe na bolje, po drugi strani pa spet ne.
Konkretno: pravite, da »prerekanje, kdo je kriv, duhovniki ali laiki, ne prinaša sadov« ... in da »ne glejmo, kdo je kriv za nesodelovanje, ampak iščimo poti, kako bi prišlo do večjega sodelovanja«.
Na takšen način se ne bodo rešili nobeni problemi. Seveda bi bilo zelo narobe, če bi se prerekali kar vsi po vrsti in po možnosti še javno, kdo je za kaj kriv. Jezus je učil: »Ne sodite, da ne boste sojeni.«
Vendar to spet ne sme pomeniti, da problema ne bi konkretno naslovili. Vse z dobrim namenom, da ga rešimo.
Cerkev bo morala kot institucija preiti od načina delovanja »gledanja stran od problemov« na način delovanja: odgovornost v skladu s pristojnostmi oz. dolžnostmi in pravicami. Če ponazorim: laik nima pravice in dolžnosti darovati svete maše, ima pa dolžnost sodelovati v župniji. Toda, če konkretno v župniji ni niti župnijskega pastoralnega sveta, ali je laik kriv za to, da ne more sodelovati? Če bi laik želel brati berilo med mašo, pa ne sme, ali sme opozarjati na nemožnost sodelovanja? 
Ali ne bi v skladu s pristojnostjo morala Cerkev te probleme nasloviti in konkretno – kot sami na koncu zaključite – naložiti duhovnikom, da »spremenijo način svojega dela«? Po drugi strani je seveda tudi potrebno konkretno nasloviti, kje in zakaj je duhovnikom »velikokrat laike težko pridobiti za sodelovanje«.
Ampak – po mojem mnenju bi nekdo konkretno znotraj Cerkve kot institucije (škof, škofovska konferenca, Vatikan) te probleme moral nasloviti. Kako bodo duhovniki »spremenili način svojega dela« tam, kjer je to potrebno, če jim to konkretno nekdo ne bo povedal in naložil? Pa kako se bodo laiki vključili v življenje župnije, če jim nekdo konkretno tega ne bo povedal? Ali se bo to razrešilo kar samo od sebe – le s pomočjo Svetega Duha?
Ali ni ravno sinoda namenjena temu, da ne samo naslovimo probleme, ampak tudi ukrepamo? Kot pravi dr. Štuhec v Demokraciji – ni dovolj le nekaj spraviti v neke dokumente, ampak je pričakovati, da se te dokumente »kritično ovrednoti in predvsem ugotovi, zakaj se niso ugotovitve in sklepi realizirali«.
 Upam, da ne zamerite tega pisanja. Verjemite, da je moje razmišljanje rezultat večletne notranje stiske. In žalosti, velike žalosti – ne samo da nas je kristjanov čedalje manj (v Evropi, seveda) in da naše vrednote izrinjajo druge religije ali pa liberalizem in anarhija, celo katoliki sami se začenjamo deliti na pravoverne in nepravoverne.
Vse dobro vam želim. Pa da bi še naprej skrbeli za ogenj žive vere – vaše in naše Ognjišče, ki ga pri nas doma tako radi beremo.
Gorazd

Bral sem pismo glede staranja duhovnikov. Mati Terezija je dejala svojemu (takrat bodočemu) duhovniku: »Svetost, ne številke.« Tak preroški klic gotovo velja še danes. Če bodo duhovni poklici brez svetosti ... mar ne grajate botrov, ki kupijo otroku za birmo darilo? Mar so starši, ki vpišejo otroka k verouku, odvezani dolžnosti osebne odgovornosti pred Bogom in da dajejo lep zgled krščanskega življenja? Svetost, ne številke. Dejanja, ne besede.
Aleks

Dva odmeva na pismo: Čez nekaj let bo za tretjino manj duhovnikov: v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.