Meni osebno je vera na prvem mestu

K pisanju me je spodbudilo pismo V naši župniji se nič ne dogaja. Najprej bi vam, oče urednik, omenila, da primer Gabrijele ni edini. Tudi v naši župniji se dogaja enako, kot je opisala ona. Čeprav je na podeželju možnost za vero v določeni meri večja, kot v mestih, kjer je veliko več mamil, alkohola in podobnega, se, žal, ponekod dogaja ravno obratno. Mogoče bi bilo bolje, če bi pri določanju kraja poslanstva duhovnika preverili, kdo je primeren za neko župnijo in kakšne so bile dotedanje razmere v župniji.
Draga Gabrijela, mogoče ti bo pomagalo, če ti napišem svojo zgodbo.
Tudi jaz izhajam iz družine, ki ji je vera na zadnjem mestu. Meni osebno pa je vera na prvem mestu. Žal pa se je tudi v naši župniji zgodilo, da je bil tu pred leti duhovnik, ki je rad delal z mladimi, pa so ga kmetje pregnali, ker je vodil otroke na taborjenje, saj jim to ni ustrezalo, ker so jih potrebovali za delo doma. In so ga premestili. Žalostno, pa vendar resnično. Obiskovanje maše je večini (še vedno obstajajo nekatere izjeme) v naši župniji postala zgolj navada. Tudi jaz sem zato skušala delovati v sosedni župniji, kjer se kaj »dogaja«. Govorila sem tudi z duhovnikom, pa pri nas ni bilo spremembe.
S prijateljico sva vodili mladinski verouk (brez prisotnosti duhovnika). Kasneje sem še poskušala prepričati duhovnika, a mi ni uspelo. Žalostno gledam, kako v večji meri župnija propada, a žal spremeniti ne morem ničesar. Vendar pa sem spoznala, da je to zame pravzaprav priložnost za rast v veri. Razmere, v kakršnih živim, sem začela gledati v pozitivni luči in skozi božje oči. Saj tudi Jezusa niso sprejemali pri oznanjevanju, ni tako? Tisti, ki se moramo boriti, postanemo bolj močni.
Jaz sem sprejela dejstvo, da je »moje poslanstvo« v župniji tako zaključeno in Gospod mi kaže, kje me zares potrebuje. Sedaj še vedno nisem zelo aktivna, vendar pa mi Gospod kaže pot, kjer spoznavam osebe, ki jim je vera na prvem mestu in preko njih spoznavam nove možnosti svojega poslanstva. Se pa strinjam, da so takšne možnosti zgolj v večjih mestih. Sama sem začela poglabljati svojo vero z obiskovanjem skupine Samuel, obiskom Medjugorja, Lurda... in prav na teh krajih sem spoznala, kje sem lahko dejavna.
Pomembno je, da ne obupuješ nad sedanjimi razmerami, ampak da pogumno stopiš korak naprej brez vsiljevanja. Možnosti je danes zares veliko. Že oče urednik ti je omenil ogromno možnosti. Verjamem pa, da ti bo Gospod pokazal pravo pot, in če obstaja še kakšna možnost, da v župniji kaj spremeniš, ti jo bo Gospod pokazal, ko bo čas za to. Do takrat pa poskusi delovati kje drugje in predvsem pusti Gospodu, da ti pokaže, kje te potrebuje.
Če želiš še kakšen pogovor, je moj naslov v uredništvu.
Darinka

Res je, od duhovnika je največ odvisno ali je neka župnija živa, ali ne. Moramo pa razumeti, da vsi duhovniki nimajo enakih sposobnosti, talentov za delo z mladino in seveda nimajo enakih let. Običajno so mladi duhovniki bolj dinamični, bolj razumejo mladino, ker so tudi sami razmeroma mladi. Imajo več energije in želje narediti čim več za svojo župnijo. Žal pa škofje nimajo na razpolago samo mladih duhovnikov, vedno več je starejših, ker je duhovniških poklicev zelo malo. Škofje imajo vsako leto težko nalogo, da v svoji škofiji razporedijo duhovnike, nadomestijo umrle, premestijo tiste, ki so že dolgo na isti župniji, in tiste, ki si želijo premestitve. Čeprav imajo svetovalce in sami še najbolj poznajo svojo škofijo, jih v času premestitev velikokrat boli glava. In čim manj bo duhovnikov, težje bo. To, kar ti svetuješ, da preverijo, ali je nekdo primeren za določeno župnijo, tudi storijo. Toda, če ima škof večino duhovnikov starejših od 50 let in komaj nekaj mladih, kako naj zadosti vsem potrebam v škofiji? In, kar je še huje, nima dovolj duhovnikov, da bi zapolnil vse župnije in tako mora eden oskrbovati po dve ali celo tri manjše župnije. Sama ugotavljaš, da se ljudje prav veliko ne zanimajo za župnijo in duhovnika, pridejo k maši iz navade, ne sodelujejo.
To lahko privede do tega, da duhovnik »obupa«, da bo lahko kaj naredil v župniji, in tudi sam postane manj zavzet. Duhovnik oblikuje župnijo, pa tudi župnija oblikuje duhovnika. Mnogokrat nima niti gospodinje, ne samo zato, ker jo je težko plačati, ampak tudi zato, ker so redke ženske, tudi mlajše upokojenke, ki bi bile pripravljene priti v župnišče. Duhovnik si mora potem še sam kuhati in pospravljati, je sam in počasi postane še čudak. Verniki ne bi smeli pustiti svojih duhovnikov osamljenih.
Nekoliko sem se spustil v zagovor duhovnikov. Vem, da nam ne bi smelo nikdar zmanjkati gorečnosti za Gospodovo čredo, pa smo slabotni. Nasveti, ki si jih dala Gabrijeli, so lepi in zelo na mestu. Zaupati moramo v Boga, ki vodi naše življenje in on bo našel ob pravem času prave rešitve. Pa tudi sami jih moramo neprestano iskati..
Franc Bole

Ognjišče (2007) 10, str. 74