Izročiti Jezusu

Pastirji so že zdavnaj odšli in v revnem hlevu je zavladala tišina. Nenadoma dvigne dete Jezus glavico in pogleda proti vratom, kjer je stal sramežljiv deček.
»Stopi bliže, zakaj se bojiš?« reče dete.
»Ker ti nisem ničesar prinesel,« odgovori deček.
»Jaz pa bi od tebe tako rad kaj prejel,« reče dete v jaslih.
Dečku je bilo nerodno: »Saj nič nimam! Ko bi imel kaj, bi ti rad dal. No, poglej …« Deček začne iskati po žepih svojih starih hlač.
»Na, vzemi ta stari nožiček.«
»Obdrži nož,« reče Dete. »Od tebe želim kaj čisto drugega. Tri stvari …«
»Povej, kaj želiš?«
»Podari mi svojo zadnjo risbo.«
Dečku je bilo nerodno. Da ne bi slišala Marija in Jožef, se je sklonil k Detetu: »Toda tista risba je tako grda, da je nihče ni hotel niti pogledati.«
»Prav zato jo želim,« reče dete v jaslicah. »Vedno mi prinesi tisto, kar pri tebi drugim ni všeč. Drugo, kar želim, je, da mi daš svoj krožnik.«
»Danes sem ga razbil,« zajeclja deček.
»Prav zato, ker si ga razbil, ga hočem,« odgovori dete. »Prinesi mi vse, kar se v tvojem življenju razbije, da to zacelim. Nazadnje mi podari še svoj odgovor staršem na vprašanje, kako si razbil krožnik.«
»Dejal sem, da sem krožnik po nesreči pahnil z mize, toda to je bila laž. Dejansko sem ga v jezi vrgel na kamnita tla,« je deček komaj spravil iz sebe.
»To sem želel vedeti,« odgovori dete. »Vedno mi izročaj vse slabo svojega življenja, svoje krivde in napake. Vse bom sprejel. Želim te razveseliti in ti vse odpustiti. Odslej lahko vsak dan prihajaš k meni.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.