Kako je nastal adventni venec

Prvi adventni venec, kakršnega poznamo danes, se je pojavil leta 1838 v Nemčiji v Hamburgu in sicer v domu za revne otroke.
Evangeličanski pastor Johanan Wichem je zbral revne otroke in jih namestil v staro hišo, ki je postala njihov dom. Svojim varovancem, ki so imeli trdo otroštvo, je želel olepšati adventne dneve in pričakovanje božiča. Naredil je velik lesen obod in nanj namestil 24 sveč, 19 majhnih za vsak dan in 4 velike za 4 adventne nedelje. Sveče je postopoma prižigal in ta obred je bil otrokom tako všeč, da se je odločil, da bo to vsako leto ponavljal. Trinajst let pozneje so ta leseni obod začeli krasiti z zimzelenimi vejicami. Kmalu so vence pletli samo z zimzelenimi vejicami. Ta lepi običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji. Od tam je prešel v druge evropske države, zatem še v Ameriko, ob koncu stoletja se je udomačil povsod po svetu, kjer živijo kristjani. Adventni venec je doživel spremembo: na njem so samo 4 sveče za 4 adventne nedelje.
Danes lahko adventni venec kupimo že v katerikoli trgovini, kar pa je odraz vse močnejše komercializacije božiča in meseca decembra. Veliko več je vreden venec, ki ga naredimo sami. Pri izdelovanju venca lahko uporabimo lovorjeve vejice, ki označujejo zmago nad grehi, vejice cedre, ki so simbol moči, vejice bodike (božjega lesa), ki spominjajo na trnjevo krono, ki so jo vojaki spletli Jezusu. Večina vencev pri nas je spletenih iz smrekovih vejic, ki pomenijo zvestobo. Kakor smreka in druge zimzelene rastline ne izgubijo iglic, ampak so vedno zelene, tako naj bomo tudi mi vedno zvesti Bogu in njegovi besedi. Zimzelene vejice nas spodbujajo k čuječnosti.
Venec v obliki kroga pomeni večnost in zvestobo, saj nima ne začetka ne konca. Danes so sveče na adventnem vencu različnih barv: rdeče, zlate, srebrne, bele ... Najbolj zgovorne so na vencu tri vijolične sveče in ena rožnate barve. Na 1. adventno nedeljo prižgemo prvo vijolično svečo, znamenje upanja na prihod Mesija. Izbor vijolične barve ni naključen: pomeni barvo kesanja in spokornosti. S to barvo izražamo žalost ob Jezusovem trpljenju in upanje ob pričakovanju njegovega prihoda, ki pomeni začetek odrešenja.
Na 2. adventno nedeljo prižgemo drugo svečo, ki predstavlja ljubezen. Nekateri jo imenujejo tudi betlehemska sveča. Prižgemo pa jo v spomin na jasli, v katere je Marija položila Jezusa. Na 3. adventno nedeljo prižgemo svečo rožnate barve, ki velja za svečo pastirjev. Ta barva predstavlja veselje ob bližajočem se Jezusovem rojstvu. 4. adventna sveča je spet vijoličaste barve. Prižgemo jo zadnjo nedeljo pred božičem, imenujemo jo tudi angelsko svečo, ki naj bi pomenila mir, o katerem so v sveti noči prepevali angeli.
Svetloba sveč nas spominja na svetlobo odrešenja iz teme grehov in nam prinaša upanje in odrešenje. V adventnem času ima prižiganje sveč še dodaten pomen. Vsako nedeljo prižgemo eno svečo več in tako svetloba pričakovanja narašča kot jutranja zarja.
Adventni venec lahko razumemo tudi s pomočjo simbolike venca v antični dobi, kjer je ta predstavljal zmago nad sovražnikom. Zato krščanski adventni venec predstavlja boj proti temi in grehu, boj, ki je poln upanja v Kristusa in njegovo odrešenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..