Kraljevičeva nevesta

Nekoč je živel kralj, ki je modro, pravično in v miru vladal svoji deželi.
Dežela je veljala za srečno in vsi so mislili, da je srečen tudi kralj, saj je bil bogat in ljudje so ga imeli radi. Dejansko pa se je počutil zelo osamljenega. Želel si je neveste, kraljične, ki bi bila ob njem. Želel si je osebe, ki bi ga ljubila takega, kakršen je. Dolgo je premišljeval, kje bi našel dekle po svojem srcu. Zavedal se je, da bi mu vsi dvorjani, ko bi vedeli, kaj si želi, ponujali svoje sorodnice, da bi zato dosegli boljši vpliv in več oblasti.
Ko se je v nekega dne s kočijo vozil po podeželju, je zagledal preprosto dekle.
Takoj mu je bila všeč. Toda kako bi jo pridobil, da bi se poročila z njim? Najprej mu je prišlo na misel, da bo izdal kraljevi ukaz, ki jo bo primoral, da se poroči z njim. Toda to bi pomenilo, da ga uboga, ne pa da ga ljubi. Nato je pomislil, da bi šel osebno na njen dom, oblečen v kraljeva oblačila in jo odpeljal s seboj na dvor. A spet je podvomil: bi se poročila z njim samo zato, ker je bogat in vpliven?
Nato je sklenil, da se obleče v kmečkega fanta, pusti svojo kočijo izven vasi, nato pa jo bo skušal prepričati, naj se poroči z njim. A je tudi to misel kmalu opustil. Končno se je odločil, da naredi še korak naprej: odložil je kraljevska oblačila in šel živet v njeno vas kot kmet. Bil je eden izmed vaščanov. Sčasoma sta se zaljubila in se nazadnje tudi poročila.

Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Mr 10,45)

Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. (Lk 4,18)

Saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu. (1 Kor 6,20)

Za visoko ceno
ste bili odkupljeni; ne postanite
sužnji ljudem. (1 Kor 7,23)

Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. (Gal 4,4)

Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k očetu v enem duhu. Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani
svetih in domačini pri Bogu.(Ef 2,17-19)

Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus Kristus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. (1 Tim 2,5-6)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 62.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.