Morda smo se zmotili

Zgodba

Učiteljev kateder
Prvi dan šole je učitelj stopil k ravnatelju in dejal: »Prosim, če priskrbite nov kateder za mojo učilnico.«
Ravnatelj je menil, da je kateder potreben in dejal: »Seveda, hišniku bom dejal, naj ti ga poskrbi. Pravzaprav, če ga tako nujno potrebuješ, mu kar ti reci. Povej mu tudi, kakšnega natančno si želiš.«
Čez nekaj dni je učitelj zopet šel k ravnatelju prosit za kateder. Presenečeni ravnatelj je odvrnil: »Pa nisi ti šel k hišniku in ga prosil?«
»Ne, nisem.«
»Opravičujem se,« je nadaljeval ravnatelj. »Še tisti dan, ko si bil pri meni, sem te videl, da si govoril s hišnikom. Zato sem bil prepričan, da si ga ti sam prosil.«

Misel

Logično je, da je ravnatelj mislil, da je učitelj sam prosil hišnika za nov kateder. Ker ju je videl, kako se pogovarjata. In sicer samo trenutek za tem, ko je bil učitelj pri ravnatelju.
Učitelj je res govoril s hišnikom, a mu katedra niti omenil ni. Menil je, da je to ravnateljeva dolžnost.
Ravnatelj si je napačno razlagal pogovor med učiteljem in hišnikom.
Zavedati se moramo, da se lahko, kljub najboljši volji, motimo. Seveda, saj smo ljudje in motiti se je človeško.

Molitev

Gospod Bog,
podeli nam trezen,
razumevajoč razum,
s katerim bomo mogli spoznati,
da se lahko motimo tudi takrat,
ko mislimo, da imamo prav.
Podeli nam ponižnost,
da se bomo zavedali,
da nismo nezmotljivi.
Naj nam niti na misel ne pride,
da se nikoli ne motimo.
Predvsem pa, Gospod,
nam pomagaj, da bomo takrat,
ko odkrijemo, da se motimo,
to priznali in se skušali popraviti.

Iskra

Človeka se sme biti nikoli sram priznati, da se moti. To z drugimi besedami pomeni, da  bo zaradi tega jutri bolj moder, kot je danes.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2010), 110-111.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.