Zgovorna praznina

Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava ... Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
Nastopila je nenavadno dolga tišina. Od takrat so vrstniki Filipa sprejeli medse brez pridržka. Filip je imel zdravstvene težave. Tisto poletje je dobil okužbo, ki bi jo večina njegovih vrstnikov hitro premagala, njegovo šibko telo pa je ni zmoglo in po nekaj tednih je umrl. Ob pogrebu so devet- in desetletni otroci s katehetom prinesli svoja znamenja novega življenja in jih položili h krsti.
Filip, ‘drugačen’ otrok, je pomagal sošolcem spoznati pravo sporočilo velike noči – prazen grob.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.