Zrno žita

Nekoč je živel kralj, ki je modro vladal. Njegovi podložniki so ga imeli radi. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim dejal, da se odpravlja na dolgo pot.
»Rad bi zvedel kaj več o Bogu, zato odhajam v oddaljen samostan, kjer se bom posvetil molitvi. V moji odsotnosti boste morale ve vladati!«
Hčerke so planile v jok in prosile očeta: »Oh, ne, oče! Ne zapuščaj nas. Ne bomo sposobne vladati brez tvoje pomoči.«
Kralj pa se je le nasmehnil. »Tudi v moji odsotnosti boste dobro vladale, a preden odidem, bi rad vsaki izmed vas nekaj podaril. Molil bom tudi, da bi vam to darilo pomagalo naučiti se, kako morate vladati.« In vsaki hčerki je položil v roke pšenično zrno ter odpotoval.
Najstarejša hči je odšla v svojo sobo. Zrno je zavila v zlat trak in ga položila v kristalno skrinjico. Vsak dan jo je vzela v roke in ogledovala zrno.
Druga hčerka je prav tako odšla v svojo sobo in položila pšenično zrno v leseno škatlico ter jo shranila na varen kraj pod svojo posteljo.
Tretja hčerka je bila zelo življenjska. Ko je dobila v roke zrno, je pomislila: »To zrno se v ničemer ne razlikuje od drugih žitnih zrn.« In ga preprosto vrgla proč.
Tudi najmlajša hčerka je odnesla pšenično zrno v svojo sobo. Premišljevala je, kakšen pomen naj bi zanjo imelo to darilo. Premišljevala je tedne in mesece. Ko je minilo skoraj leto, je končno razumela pomen daru.
Meseci so se povezovali v leta in hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta lepega dne ni vrnil. Imel je dolgo brado in njegove oči so sijale od razsvetljenja, ki ga je dobil v letih molitve in premišljevanja. Kralj je pozdravil vsako hčerko posebej, potem pa jih je vprašal, če bi lahko videl dar, ki jim ga je izročil pred odhodom.
Najstarejša hčerka je odhitela v sobo in se vrnila nazaj s kristalno skrinjico: »Oče, glej, pazljivo sem povezala zlat trak okrog zrna, ga položila k postelji in ga od tvojega odhoda vsak dan pazljivo pogledala.«
Kralj se je sklonil, sprejel skrinjico ter se zahvalil.
Potem je prišla k očetu druga hčerka z leseno škatlico, v kateri je hranila pšenično zrno. »Vsa ta leta sem ga skrbno hranila pod posteljo,« je dejala. »Tukaj je.«
Spet se je oče sklonil k hčerki, sprejel skrinjico in se zahvalil.
Tretja hčerka je stekla v shrambo, pobrala prvo pšenično zrno, ki ji je prišlo pod roke stekla k očetu ter dejala: »Oče, tu je tvoje darilo.«
Kralj je z nasmehom sprejel zrno in se zahvalil.
Končno je pred očeta stopila najmlajša hčerka ter dejala: »Nimam več zrna, ki si mi ga dal ob odhodu.«
»Kaj pa si naredila z njim,« je zanimalo kralja.
»Oče, skoraj eno leto sem razmišljala, kaj naj naredim z njim, dokler se mi ni posvetilo. Odkrila sem, da je zrno seme. Zraslo je in rodilo cel klas drugih zrn. Potem sem vse posadila in sledila je žetev. Vsako leto znova sem to storila. Sedaj pridi, da boš videl sadove.«
Kralj je stopil za hčerko, ki mu je pokazala ogromno polje, posejano z žitom. Bilo je tako veliko, da ga nisi mogel zaobseči s pogledom in bilo bi ga dovolj, da bi z njim nasitil prebivalce kraljestva.
Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je nežno dejal.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 20-22.

Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najboljše izkoristila dar, ki ji ga je dal. Vse hčerke so sicer cenile očetov dar in ga hranile, a najmlajša je iz daru naredila največ: iz očetovega daru je naredila dar za druge.
Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govori o gospodarju, ki je dal služabnikom denar. Dal jim je različno število talentov, a ob vrnitvi ni gledal, koliko je kdo prinesel, ampak kako je to, kar mu je dal, izkoristil.
Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog ki nam je te darove dal, in bi nas vprašal, naj povemo, kako smo jih izkoristili?
Gotovo bi znali povedati, da smo izkoristili ta talent, tako, da smo se šolali, ali da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili neko premoženje, celo bogastvo ali da smo si z njim pridobili slavo in naredili kariero. »Veliko, veliko smo naredili s talenti, ki jih imamo. Vsi nas poznajo po našem velikem daru!« bi se morda pohvalili pred Bogom.
Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico, da so ga lahko drugi občudovali: »Poglejte moj dar! Občudujte moj talent!« A od zrna v zlati škatlici ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Nihče ni v tej naši potezi začutil ljubezni do njega.
Dar, ki smo ga prejeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo v zlato skrinjico in postavimo v občudovanje ljudem. Današnjemu človeku najbrž ne bi zlahka očitali, da darov, kijih ima, ne uporablja. Saj jih, a za svojo kariero, za svojo slavo, za svoje bogastvo. Da si pridobijo naslov, da dosežejo visoka mesta v družbi ali si pridobijo veliko bogastvo, znajo pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijateljstva in zapreti srce za potrebe sočloveka. Pot za uresničenje daru vodi prek trupel drugih. Taki komolčarji postanejo groza za ljudi okrog sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki nazadnje ne osreči niti njih samih. Vsaj v globini ne.
Podobno žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, kije zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem in z darovi, ki jih imajo. Svoje bivanje čutijo kot nekoristno in zato nesmiselno. Morda jim tudi tisti, ki podarjene talente sebično izkoriščajo, otežujejo pravilno razumevanje pomena darov.
Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne grmadi samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.

• Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte (Mt 10,8)
• Vsak človek ima sposobnosti. Vsakdo od nas zna nekaj narediti bolje kot drugi.
• Najlepši je dar, ki ga znamo podariti drugim. Ne gre samo za neko neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v tistem trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavvimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo uresničili svoje talente in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi zrni žita se bodo mnogi nasitili. Modro lahko vlada samo tisti, ki podarjenega žita ne kopiči samo zase, ampak preudari, da z njim lahko oskrbuje druge.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 9 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 116-117.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.