Objem z Božjo ljubeznijo v srcu

Lucija je natakarica. Že nekaj tednov pred božičem ji je šef dovolil, da gre k polnočnici. Nikoli je ni zamudila. Plamen vere, ki so ji ga prižgali v domači družini, je še vedno gorel.
»Lahko noč,« je Lucija pozdravila sodelavce, ko je ob desetih zapuščala bar. Vsi so ji prijazno odzdravili.
Od polnočnice se je vračala med sodelavce z nasmehom Božje bližine. V baru je zavladala spoštljiva tišina in oči vseh so bile uprte v Lucijo.
Ena od deklet jo je vprašala: »Ali si bila pri obhajilu?«
Lucija je pritrdila.
»Potem nosiš Boga v svojem srcu.«
»Tako je«
»Daj, prosim, objemi me.« In Lucija jo je objela.
»Mene tudi! Mene tudi!« so prosili eden za drugim.
»Morala sem vse objeti. Nikoli nisem objela toliko ljudi in nikoli s tako čistimi in plemenitimi nameni. In nikoli še nisem prejela toliko objemov in na tako spoštljiv način,« je povedala Lucija.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 39