Odrešujoča Božja ljubezen

Janezek ni bil priden. Oče in mama sta mu dejala: »Če ne boš priden, Miklavž ne bo prišel in ti ne bo nič prinesel. Miklavž ne obdari otrok, ki ne ubogajo.«

Ko razmišljamo o Bogu, mu pogosto pripisujemo podobno ravnanje. Njegov prihod naj bi zaslužili s svojim obnašanjem. Bog ne bo prišel k nam, dokler ne bo videl, da smo njegovega obiska vredni. Toda če bi bili vredni, Bogu sploh ne bi bilo treba priti k nam. Bog prihaja k nam prav zato, ker nismo vredni, saj smo grešniki, kajti odrešenje potrebujejo grešniki.
Hvalnica Zaharija, očeta Janeza Krstnika Hvaljen Gospod, Izraelov Bog jasno pove, da je Bog poslal Odrešenika svojemu ljudstvu ne zato, ker mu je bilo to vedno zvesto, marveč kljub nezvestobi, da izkaže usmiljenje našim očetom (Lk 1,72). Bog ravna tako, ker je sočuten Bog, ker mu je mar za ljudi, saj je “dober in človekoljuben Bog” (Tit 3,4) in nas ni rešil, ker bi bili pravični, ampak “po svojem usmiljenju” (Tit 3,5).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.