Naj vidijo, v koga verujem

V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga ljudje nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo, snežilo ali pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnavali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je gluh, zato v cerkvi ni mogel razumeti ne pridige ne petja in ne slediti skupni molitvi. Nekoč ga je srečal novi sosed, se mu predstavil in izrekel nekaj vljudnih besed. Ko je ugotovil, da ga starček zelo težko razume, ker slabo sliši ... ga je na glas od blizu vprašal: »Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa tako slabo slišite in ne razumete molitev? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?«
Možiček ga je pogledal in dejal: »Čeprav ne slišim petja in ne razumem molitev, dobro vem, da je Gospod med nami in čutim njegovo navzočnost. Vsak teden, ne glede na vreme, hodim v cerkev zato, da tudi sosedom pokažem, v koga verujem.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 37.