Prazna miza za Gospoda

Zgodilo se je med drugo svetovno vojno sredi širne Rusije, ko so se nemški vojaki prebili do Dona. Eden od vojakov je prišel do podeželske gostilne, kjer je bilo mogoče dobiti nemško pivo. Ko je vstopil, je bil prijetno presenečen. Stari mož za šankom je vzbujal dober vtis. Prostor je bil čist in svetel. V lepi vazi je bilo velikonočno cvetje. To je vojaka spomnilo na praznovanje velike noči doma.
Ko je sedel, je do njega počasi prišel gostilničar in mu tiho dejal: »Gospod častnik, ali bi sedli, prosim, za drugo mizo. Ta ni prosta.« Gost je zagledal na zidu nad mizo majhno razpelo, okrašeno z velikonočnimi cvetjem.
Starec mu je prinesel naročeno pivo, ko se je presedel. Zazrl se je tujcu v oči in ga vprašal: »Gospod častnik, ali ste kristjan?« Neznanec se je nasmehnil in rekel, da je katoličan. Starcu so se takrat zaiskrile oči. Sklonil se je h gostu in zašepetal: »Miza tam čez mora ostati prosta. Je za Gospoda!« Čez nekaj časa je nadaljeval: »Veste, gospod, Jezus je enkrat že bil tukaj s svojima učencema!« Nemec je odobravajoče je prikimal.
Gostilničar je začel potihoma pripovedovati: »To je bilo pred desetimi leti. Takrat so preganjali naše duhovnike. Bežali so iz kraja v kraj, končno so skoraj vse ujeli in pobili. Tudi našega popa so že izgnali. Zaman smo čakali, da skrivaj pride do nas kakšen bežeč duhovnik, naša vas je preveč osamljena. Nekega dne so pa na moja vrata potrkali trije možje in me prosili, da jih spustim v hišo. Ponudil sem jim ono mizo tam čez, da sem jih imel pred očmi. Bili so mi všeč. Ko sem vprašal, kaj želijo, je najstarejši med njimi naročil košček pšeničnega kruha in kozarec vina. To so bile takrat zelo dragocene stvari. Zaupal sem jim, zato sem jim prinesel, kar so želeli. Imeli so tako dobre oči. Po daljšem premoru se je najstarejši med njimi nagnil nad krožnik, na katerem je bil pšenični kruh, ga vzel v roke, razlomil in tiho povzdignil oči k nebu … Jaz sem bil takrat kakor omamljen, ker sem ga v tistem trenutku prepoznal po lomljenju kruha.
Zadrhtel sem, ko se je še enkrat nagnil in takrat vzel v roke kozarec vina. Prišlo mi je na misel, da moram to trojico zavarovati. Stekel sem k vratom in jih zapahnil. Potem sem stekel k mizi, kjer so sedeli, in jih v solzah zaprosil, če smem sodelovati pri njihovem obredu. Ostalo je dovolj zame in za druge vaščane. Tako sem še ponoči pripeljal ljudi in jim pojasnil, da je prišel k nam preganjan škof z dvema novo posvečenima duhovnikoma … Gospod častnik, to se je zgodilo na veliko noč pred desetimi leti.«
Nemški vojak je dolgo molčal, potem pa je vprašal gostilničarja, kaj se je zgodilo s temi gosti. »Naslednje jutro so izginili, hitro in neopazno, kakor svoj čas vstali Gospod v Emavsu. Bila je zadnja velika noč, ki smo jo kristjani mogli praznovati. Od takrat čakam, da se Gospod vrne. Zdaj razumete, zakaj skrbim, da je ona miza vedno prosta.«
Solze so počasi drsele po starčevih licih. Globoko ganjen jih je brisal. Nemški vojak je kasneje priznal, da se ga skrivnost velike noči in evharistije ni nikoli dotaknila tako kot takrat v tisti podeželski gostilni. (br)

Rustja B., Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
v novi knjigi zgodb za dušo (o evharistiji, spravi in odpuščanju), ki je v pripravi