Poročni in škofovski prstan

Potem ko je bil duhovnik Giuseppe Sarto, poznejši papež Pij X., imenovan za škofa v Mantovi, je obiskal svoje domače. V knjigi Plamteči ogenj, ki je izšla pri Ognjišču leta 1968, je ta obisk opisan takole:

Bili so to tihi, srečni dnevi, ki jih je preživel v domači hiši med sestrami in pri materi. Kot nekdaj so se še svetili bakreni lonci in ponve v ozki kuhinji. Pred materinim stolom je še bila pručka, na kateri je čepel kot deček. Mama Marjeta je jokala od ganjenosti in veselja, ko ji je sin podelil škofovski blagoslov. Nato je pa Jožef kot na novomašni dan pokleknil pred mater in jo prosil za njen blagoslov.

Nato se je usedel materi k nogam kot nekoč. »Glej, mama, kako lep prstan sem dobil!« je dejal kot otrok, ki materi kaže dragoceno stvar.

»O da, Bepo, lep prstan imaš!« se je smehljala mama Marjeta, pa pokazala nato tenki srebrni obroček na svoji roki in rekla: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« Zdaj se je škof sklonil nad materino svetinjo in jo poljubil, kot je poljubil papežev ribiški prstan v Rimu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe s semeni upanja, (Zgodbe za dušo 6), Ognjišče, Koper, 2015, 106.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.