Zakaj hoditi ob nedeljah k maši?

Stara mama se je dobro počutila med svojimi vnuki. Obiskovali so že srednjo šolo. Bili so bistri. Večkrat so jo izzivali in se včasih smejali njenim odgovorom. Nekoč jo je Tomaž vprašal: »Babi, a še vedno hodiš ob nedeljah k maši?«
»Seveda.«
»Kaj pa imaš od tega? Kakšen je bil evangelij prejšnjo nedeljo?«
»Ne vem, sem pozabila. Spominjam pa se, da mi je bil zelo všeč.«
»Dobro, kaj pa je župnik pridigal?«
»Ne morem se spomniti. Stara sem in hitro pozabim. Vem, da je bila pridiga zelo življenjska. Lepo je govoril.«
»Poglej, babi,« je nadaljeval Tomaž, »zakaj hodiš k maši, ko pa si nič ne zapomniš?«
Zavladala je tišina. Stara mama je molčala. Bilo je kar mučno in nekateri vnuki so menili, da je Tomaž šel predaleč. Potem pa je babica vstala in rekla: »Otroci, pridite z menoj v kuhinjo.«
Ko so prišli tja, je snela s kljuke nakupovalno mrežo ter jo dala Tomažu: »Na, pojdi pod pipo in natoči vanjo vodo.«
»Babi, ti se šališ! Voda v nakupovalni mreži? Kakšna šala je to?« se je branil Tomaž.
»Ne, le naredi, kakor sem ti rekla, Tomaž. Rada bi ti nekaj pokazala.«
Tomaž jo je ubogal, a ji je kmalu izročil mokro, vendar prazno mrežo: »Poglej, nič vode ni ostalo v njej!«
»Vidiš,« je dejala babica, »toda poglej, tako lepa in čista je zdaj. Otroci, nikoli ne greste v cerkev, ne da bi prejeli nekaj dobrega – tudi če se tega ne zavedate.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.