Stare ure

povejmo z zgodbo 10 2015bStari urar je zaprl svojo delavnico, ko so se pojavile elektronske ure. Ostal je brez dela, pa tudi brez veselja in brez volje. Ko se je starejši mož nekega dne sprehajal po mestu, je za urarjevo delavnico opazil kup starih ur. Bile so ure vsakršne vrste, mer in barv in različno poškodovane.
Urarja je prosil, naj mu jih prepusti, da jih bo popravil. Z majhnimi izvijači je vrtal po njihovi notranjosti in jih mazal z oljem. Ena od njih je začela tiktakati. Očistil jo je in ji namestil okvir. Za njo so začele delovati še druge in tako ‘odgovarjale’ na njegov čarobni dotik. Malo je bilo takih, ki jih ni mogel popraviti.
Stare ure so podobne ljudem v starosti. Imeti moramo neki cilj, pa začnemo tiktakati. Vedeti moramo, zakaj živimo, in čutiti, da smo še koristni in potrebni in vrnilo se nam bo veselje do življenja. Mnogi starejši ljudje najdejo to v veri: molijo, hodijo k maši in opravljajo dobra dela in se čutijo koristne. In koristni tudi so!

Iz knjige Zgodbe za skladen zakon in družino, ki izide v zbirki Zgodbe za dušo pri Ognjišču.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 10, str. 26

Zajemi vsak dan

Ali je še kakšno večje in lepše darilo kot spraviti se s sočlovekom, spet začeti govoriti, izstopiti iz nemega bivanja drug ob drugem?

(Bogdan Dolenc)
Petek, 14. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh