Spovedna molčečnost

povejmo z zgodbo 05 2016bLeta 1853 so nekega župnika v Ukrajini obtožili umora in obsodili na izgon v Sibirijo. Duhovnikovo puško, ki je bila uporabljena pri umoru, so našli skrito za glavnim oltarjem v župnijski cerkvi.
»Zagotavljam vam, da sem nedolžen,« je dejal na sodišču. To je tudi bila vsa njegova obramba. Odpeljali so ga vklenjenega v verige, medtem ko so ga škof in župljani spremljali v nemem obupu.
Čez dvajset let je umiral organist tiste župnije. Iz mesta je dal poklicati sodnijskega uradnika ter mu pred številnimi pričami priznal, da je on kriv umora, zaradi katerega je bil kaznovan duhovnik. Organist je ubil moža, da se je lahko poročil z njegovo vdovo. Skril je puško in tja napotil policijo. Da bi pomiril očitke vesti, je obiskal v zaporu župnika in se pri njem spovedal. Ni pa imel toliko poguma, da bi priznal svojo krivdo pred sodiščem.
Duhovnik je pri spovedi zvedel, kdo je kriv. Vendar je sprejel nase krivdo in kazen, ker je spovednik pod izredno strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali.
Ukazali so, naj nedolžnega župnika osvobodijo iz sibirske ječe. A bilo je prepozno. Zaradi prestanega trpljenja in težkega dela je duhovnik umrl nekaj tednov prej. Skrivnost je nesel s seboj v grob ...

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 5, str. 31.

Zajemi vsak dan

Večje dobro je malenkost za pravičnega, kakor bogastvo mnogih krivičnih, zakaj lakti krivičnih se bodo polomili, pravične pa podpira Gospod.

(Psalm 37)
Sreda, 2. December 2020
Na vrh