Page 8 - Le eno je potrebno

XII.

Bilo je, kakor da stoji med ljudmi, ki jih še ni ni-
koli srečal. Amalijin jok, strašna očetova bledica,
zbrani sorodniki, vse je bilo nekje daleč, v megli in
od pritajenega joka oglušela ušesa so komaj doje-
la, da je nehalo zvoniti in da krsto z materjo že za-
sipajo.
Župnik v koretlju so odhajali, ga mimogrede po-
božali z roko po laseh, se ustavili toliko, da so segli
v roko doktorju Dolinarju in stricu Ignaciju ter sklo-
njeno odšli proti župnišču.
Lep jesenski dan je bil razpet čez dolino, toda
Friderik ga ni videl. Gledal je prst, ki je z lopat pa-
dala v grob. Hotel je planiti bliže, doseči Amalijo,
ki je stala pred gospo Barbaro, toda roka gospoda
Dolinarja ga je zadržala.
»Božji volji je težko pogledati v obličje, fant, toda
za vsakega pride čas, ko ji mora.«
Glas doktorja Dolinarja je bil globok in miren.
»Mati ne bi smeli tako hitro umreti,« je hlipnil.
»Nič mi niso mogli več povedati.«
Dolinar se mu je sklonil k ušesu:
»Govore ti zdaj in ti vedno bodo. V Božjem glasu
bo tudi njih glas. Da ga boš le vedno poslušal.«
Ljudje se kar niso hoteli raziti. Katarina Baraga,
trebanjska gospa, kakor so jo mnogi klicali, je bila
priljubljena, čeprav v zadnjem letu zavoljo bolezni
ni veliko pohajala okoli. Da jo je smrt dohitela pri
bratu v Novem mestu, je bridkost v ljudeh še po-
večalo. Niti umrla ni doma. Saj so vedeli: srce je

78

16. 08. 2022 11:45:16
Le eno je potrebno 1del.indd 78
Le eno je potrebno 1del.indd 78 16. 08. 2022 11:45:16