Dobra štiri leta je, odkar smo v Sloveniji dobili ponudbo radijskih programov, ki oddajajo v boljši kvaliteti, brez motenj pri sprejemu, brez šumenja itd.
S ponudbo in tehnologijo digitalnega radia DAB+ se je realizirala ideja in možnost, da se večini prebivalcev v Sloveniji ponudi večjo pestrost, predvsem pa pokritost, saj gre za boljšo pokritost kot pri lovljenju FM frekvenc radijskih postaj. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) je v letu 2016 tudi Radiu Ognjišče podelila pravico za razširjanje radijskega programa v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Tako so poslušalci lahko 22. septembra 2016 prvič zaslišali Radio Ognjišče na sistemu DAB+.

Prednosti digitalnega radia DAB+ so predvsem:

• Ni motenj oz. je signal tako odporen na motnje pri sprejemu, da le-te ne pridejo do izraza. Signal se torej ves čas sliši zelo dobro, če preidemo čez mejo, pa signal enostavno zgine, brez šumenja.
  

  

• V sistemu FM je frekvenčni pas radijskih postaj zelo zaseden, je v tem sistemu pa je lahko znotraj enako širokega frekvenčnega pasu skupaj več radijskih postaj. V omrežju R1 je 19 radijskih postaj, tudi Radio Ognjišče.
  
  
• Tovrsten digitalni signal se veliko bolje obnese v primerih, ko smo mobilni. Na poti po Sloveniji nam pri prenosu iz enega oddajnika na drugega v avtu rado šumi. Pri sistemu pri DAB+ se to ne dogaja. Celo več: DAB+ omogoča bistveno boljšo kvaliteto predvajanja kot dosedanji sistem.
  KUPITE RADIO DAB+ V NAŠI SPLETNI TRGOVINI

  Tudi Radio Ognjišče oddaja v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Za boljši sprejem in čistejši zvok, lahko poskrbite z novim radijskim sprejemnikom, ki je lahko tudi lepo darilo. Za sprejem programov v digitalni tehniki potrebujemo ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako DAB+. Oznaka DAB v SLO ni dovolj.
  Ob nakupu vam podarimo tudi knjižico z navodili za uporabo radijskega sprejemnika v slovenskem jeziku, navodili kako nastaviti Radio Ognjišče ter še nekaj drugih podatkov radia Ognjišče.

• Pri digitalnem oddajanju se poveča možnost posredovanja informacij preko tega signala, kar uporabniki vidimo kot boljšo izkušnjo na radijskih sprejemnikih. Na ekranih le-teh lahko vidimo celo kakšno sliko, razne informacije o pesmi, izvajalcu itd., lahko je viden program radia, mogoče je poslušanje podkastov itd.

KAJ JE POTREBNO ZA POSLUŠANJE RADIA PREK DIGITALNEGA SIGNALA?
Poslušalci bodo za sprejem programov v digitalni tehniki potrebovali ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako za tehnologijo DAB+. Oznaka DAB ni dovolj, saj sprejemnik, izdelan za DAB, ni zmožen dekodiranja signala DAB+, ki je v uporabi v Sloveniji. Pri nas je že možno kupiti sprejemnike, ki podpirajo signal DAB+, pa tudi posamezni avtomobilski proizvajalci sprejemnike DAB+ že vgrajujejo v avtomobile.

PREIZKUSILI SMO
Za potrebe tega članka smo na testiranje prejeli dva radijska predvajalnika različnih cenovnih razredov glede na lastnosti in funkcije, ki jih ponujata.

Philips TAR5005
Kot prvega predstavljam zelo enostaven, a vsestranski domači radio. Brez odvečnih, nepotrebnih možnosti – torej za vse tiste, ki si želijo enostaven radio, ki podpira digitalno tehnologijo DAB+. Radio krasi LCD-zaslon, kjer so dobro vidni izpisani podatki o postajah, pesmih itd.
Ob vklopu se najprej pojavi meni, ki nas vodi skozi namestitev radijskih postaj. Ko izberemo iskanje DAB-postaj, se začne avtomatsko iskanje vseh postaj, ki jih lahko predvajamo. Pred nami se pojavi seznam postaj, in tiste, ki jih redno poslušamo, si lahko shranimo v poseben seznam priljubljenih postaj.
Pri takšni velikosti in priročnosti je edina škoda, da ne ponuja napajanja tudi preko baterij, saj bi se s tem zelo povečala prenosljivost in uporabnost takega radia tudi v prostore ali v naravo, kjer nimamo pri roki električnega omrežja. Za kaj takega bi bilo treba poseči po modelu TAR5505, ki ima možnost predvajanja s pomočjo baterij.
Gotovo enostaven radio z budilko, priporočljiv za tiste, ki od radijskega sprejemnika ne pričakujejo nobene dodatne povezljivosti ali funkcij, ki jih tako ali tako ne bi potrebovali, želijo pa si dober zvok, jasen meni in enostavne nastavitve.

Philips TAR5505
Prednost prenosnega radijskega sprejemnika je možnost napajanja ali preko električnega omrežja ali preko baterij. Sprejemnik DAB+ zagotavlja kristalno čist sprejem. Na sprednji strani radia so gumbi za iskanje postaj, izbiranje vira predvajanja, glasnost se upravlja z velikim vrtljivim gumbom. šifra 001501
FM radijske postaje, DAB + radijske postaje, Bluetooth predvajanje vsebin, Shranjevanje do 20 radijskih postaj, 20,6 x 14 x 10,6 cm.

Philips TAR8805
Drugi radijski aparat ima v naboru nekaj več lastnosti, ki so usmerjene k uporabnikom, ki bodo radijske zvočnike lahko uporabljali za predvajanje glasbe iz mobilnih naprav.
Na začetku naj povem, da je bil ob odpiranju škatle prvi pomislek, da je radijski sprejemnik manjši, kot si ga človek predstavlja na podlagi fotografij na spletu. Je 27 cm širok in zgolj 11,5 cm visok ter 16 cm globok. Je dobrega videza in daje vtis kvalitetne izdelave. Mreža na zvočnikih je svetleča, ostali del radijskega sprejemnika je mat črne barve.
Ob vklopu se v barvah zasveti 6,1 cm velik TFT-zaslon in čarovnik za namestitev nam pomaga pri prvih nastavitvah. Glede na dejstvo, da se ta radio lahko poveže v splet preko povezave Wi-Fi, lahko s pomočjo gumbov izberemo naše domače omrežje in se tudi vpišemo.
Ko se vpišemo, lahko na zaslonu izbiramo med tipi virov, iz katerih želimo predvajati glasbo. Na voljo imamo internetni, DAB in FM način predvajanja radijskih postaj, z radiem se lahko povežemo tudi preko tehnologije Bluetooth in predvajamo glasbo iz različnih predvajalnikov, ima pa ta radio tudi pripomoček za vse tiste, ki prisegate na pretakanje glasbe preko ponudnika Spotify, saj lahko uporabljamo mobilni telefon kot daljinski upravljalnik za Spotify. Za povrh in dejansko na vrhu pa čaka prijetno presenečenje – postaja za brezžično polnjenje Qi, kar pomeni, da ko na to mesto položimo mobilni telefon, se le-ta začne avtomatsko polniti (če seveda naš telefon podpira takšen način polnjenja). Če tega ne podpira, je na voljo še priključek USB, tako da lahko polnimo telefon s pomočjo običajnega polnilnega kabla.

POSLUŠANJE RADIA
Kot pri prej opisanem modelu je tudi tukaj preprosta nastavitev radijskih programov: glede na to, da podpira tehnologijo DAB, gremo v meni in nastavimo avtomatsko iskanje postaj DAB. Ko prvič nastavljamo postaje DAB, prepustimo radiu, da samodejno opravi pregled vseh postaj, ki so na voljo za poslušanje. Ves seznam programov si radio zapomni, tako da ni potrebe, da bi ob vsakem zagonu izvajal pregled razpoložljivih postaj.
Posebej bi izpostavil še možnost poslušanja internetnega radia. To pomeni, da radijski sprejemnik s pomočjo spleta najde več kot 100 radijskih postaj – domačih in tujih –, ki jih lahko poslušamo s pritiskom na gumb. Tako so vam na voljo tematske radijske postaje iz nemško, francosko, angleško, špansko govorečega področja, ne manjkajo pa niti postaje iz Slovaške, Poljske …, od Classic FM, do Radio Swiss Jazz, France Musique … Gotovo dobrodošla popestritev za vse, ki si želijo večje pestrosti v ponudbi radijskih postaj ali predvajane glasbe.

SHRANJEVANJE PRILJUBLJENIH RADIJSKIH POSTAJ
V radijski sprejemnik si je mogoče shraniti 20 priljubljenih postaj. Zelo dobrodošla je možnost, da si lahko na seznam priljubljenih shranimo postaje iz različnih virov – npr. 10 slovenskih postaj iz vira DAB, nato 5 tujih postaj, ki smo jih našli preko internetnega vira, in če želimo, še kakšno iz vira FM. Tako imamo ne glede na vir predvajanja priljubljene postaje zmeraj zbrane na kupu.
Ne manjkajo niti podkasti
In če to še vedno ni dovolj, je na voljo še meni Podkasti, kjer si lahko z nekaj gumbi poiščemo priljubljene podkaste. To pomeni, da so vam vsi podkasti Radia Ognjišče na voljo zgolj nekaj klikov proč, brez da bi jih morali iskati na telefonu ali računalniku.
In ko smo že pri telefonu – s pomočjo tehnologije Bluetooth lahko z radiem povežemo tudi telefon ali drugo napravo, ki se lahko poveže s to tehnologijo, in uporabimo radio kot zvočnik za vsebino, ki jo npr. želimo predvajati s svojega mobilnega telefona.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče (2020) 11, str. 78-79

V času, ko se med mladimi pojavlja želja po ustvarjanju različnih vsebin, se srečujemo z različnimi novodobnimi pojmi – bloganje, vloganje, influencer, podcastanje … Razna družbena omrežja in spletni kanali omogočajo različne oblike ustvarjanja vsebin, zagotovo pa so med mladimi popularni tudi zato, ker si želijo biti slišani in pogosto tudi videni. Poleg kanala na YouTubu je zato lahko dober korak k objavljanju svojih vsebin tudi ustvarjanje lastnega podcasta. O tem, kako se ga lotiti, na kaj biti pozoren in kaj vse to pomeni, pa v tokratnem članku in v nadaljevanju naslednji mesec.

Podcast je zvočna ali video datoteka, ki se samodejno naloži na računalnik naročnika takoj, ko je objavljena na spletu.

O ČEM BOŠ GOVORIL?
Čeprav je to rubrika, na straneh katere najraje govorimo o tehničnih izdelkih, programih in njihovi uporabi, se moramo tokrat za večji uspeh našega dela s podcasti ustaviti pri vprašanju, o čem bi v podcastu radi govorili. Velikokrat se namreč zgodi, da ima nekdo idejo govoriti o določeni temi, za katero se mu zdi, da jo dobro pozna in obvlada. Verjetno jo res. A problem nastane, ko začne že kmalu, po dveh ali treh snemanjih, zmanjkovati vsebine. Kar se nam je zdelo, da bi bilo treba o neki dejavnosti ali igrici ali dogajanju povedati, smo izčrpali, potem pa gradiva zmanjka. Kaj pa zdaj?
Nič torej ne bo narobe (kvečjemu obratno: zaželeno je), če se pri snovanju vsebine podcasta zamislimo in naredimo malce podrobnejši načrt:

• O čem bi radi govorili?
• S kakšnimi nameni bi se lotili podcasta?
• S kakšnimi cilji pristopamo k pripravi podcasta?
• Kdo bi bil naša ciljna publika?
• Kako pogosto želimo posneti novo oddajo?
• Bomo podcast pripravljali sami ali se nam bodo pridružili sogovorniki?
• Bodo ti sogovorniki vedno isti ali bomo k pogovoru vabili različne goste?

Odgovori na ta vprašanja bodo v veliko pomoč, ko se bomo lotili snemanja.

GENERALKA
In zdaj je napočil čas za generalko. Pripravimo se na svoje prvo snemanje. Priskrbimo si izhodišča, o katerih bi radi spregovorili. Od tukaj naprej naj velja zelo pomembno pravilo: naj nas ne bo strah! Pogosto se ljudem pripeti, da jim, ko pritisnejo na tipko za snemanje, poskoči srčni utrip ali jih zagrabi trema – vse to je normalno. Nihče ni govornik od rojstva in vsak mora skozi faze, ko se prilagaja na prosto, samostojno govorjenje na določeno temo. Vaja nas bo pripeljala do boljših rezultatov.
Gotovo bo nekaj privajanja zahteval tudi pogovor s sogovornikom, če jih bomo v podcastu gostili. Če ne želimo, da bi bil posneti pogovor samo eno žlobudranje v slengu, hecanje in stresanje štosov, potem se je treba potruditi za pripravo vprašanj za sogovornika. Pomembno je, kako se bomo z gostom pogovarjali, če bo v živo, kako bomo vzdrževali očesni stik, kako bomo pozorni na potek pogovora itd. Če se bomo pogovarjali preko spleta, je treba biti pozoren spet na drugačen način.
Cilj tega obdobja generalke je, da pridemo do prvega zvočnega izdelka v obliki, kot smo si jo zamislili na začetku. Če smo si določili, da so naše oddaje dolge do 30 minut, potem dejansko posnemimo vsaj 30 minut vsebine – gotovo bomo kasneje kakšen del še odstranili ...
Ta izkušnja nam bo v veliko pomoč in v razjasnitev, ali nas to res veseli, ali je to res tisto, kar želimo početi na vsakih toliko dni, kot smo načrtovali.

AUDACITY
Audacity je brezplačen, a zelo zmogljiv program za obdelavo zvočnih posnetkov. Obstaja že od leta 1999 in v dobrih dveh desetletjih se je razvil v enega najbolj razširjenih ter priljubljenih programov za delo z zvočnimi posnetki. Zelo dobrodošlo je, da je na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Audacity podpira večino popularnih zvočnih formatov (WAV, mp3, OGG, FLAC …), tako da s prepoznavo zvočnega zapisa ne bi smelo biti težav.
Ko zvočno datoteko s programom odpremo, se nam prikaže v obliki grafičnega zapisa na časovnici. Zapis lahko upravljamo s pomočjo miške (označujemo dele posnetka). Seveda potrebujemo nekaj časa, da se navadimo dela v programu, tudi zaradi dejstva, da nam omogoča kar veliko orodij, s katerimi lahko obdelujemo, spreminjamo in dopolnjujemo zvočni posnetek.
Na voljo imamo spustne menije: Datoteka (kjer posnetek odpiramo, shranjujemo ...), Uredi (kjer režemo, urejamo…), Izberi, Pogled, Upravljanje, Sledi, Tvori, Učinek, Analiziraj ter Pomoč. V spustnem meniju z imenom Učinek nam je na razpolago nekaj deset učinkov, s katerimi lahko na različne načine vplivamo na zvok (dodajanje nizkih ali visokih tonov, odstranjevanje šumov, višanje glasnosti …). Med njimi je zelo koristen učinek z imenom Spremeni tempo, s katerim lahko zmanjšamo hitrost posnetka, ne da bi se spremenila višina tona ali ne da bi se pretirano zmanjšala kakovost posnetka. To je zelo koristno, saj pomeni, da lahko kak del pogovora, kjer se nam zdi, da smo govorili prehitro ali je bil prehiter naš sogovornik, na ta način tudi upočasnimo.
Pomembna je tudi večplastna zvočna linija, kjer lahko na določenih delih posnetka dodamo v ozadje tudi kakšno glasbo ali pa kvaliteto posnetka izboljšamo z različnimi zvočnimi kulisami ali efekti.
Tudi uvodno in odjavno špico lahko v tem programu zelo preprosto uvozimo in dodamo, tako da je ob koncu urejanja posnetka naš podcast v celoti pripravljen za izvoz in objavo.

SNEMANJE POGOVORA
Nato sledi priprava tehničnih pripomočkov, s katerimi bomo snemali. Ker je začetku potrebno spoznavanje s to tehniko sporočanja, je na mestu nasvet, da najprej snemajmo z napravami, ki jih že imamo doma.
Preden se zapodimo v srčiko tehničnega vidika podcastov, kjer bo govora o določeni opremi, ki tudi nekaj stane, je prav, da si odgovorimo, ali jo bomo res uporabljali.
Za poskusno in začetno snemanje lahko uporabljamo kar mobilni telefon. Za boljšo zvočno slišnost priporočam, da se uporabi vsaj tiste slušalke, ki so priložene ob nakupu mobilnega telefona, saj imajo vgrajen tudi mikrofon. Tako se bo vaš glas slišal veliko bolje. Če imate to dvoje, imate osnovo za snemanje.

ZVOČNA DATOTEKA JE POSNETA
Po vseh vsebinskih in osnovnih tehničnih pripravah ste naredili prvi zvočni posnetek. Od tega, ali ste ga posneli v enem koraku ali ste vmes naredili nekaj premorov in ustavljanj, bo odvisna količina dela, ki jo bo treba vložiti v naslednjem koraku, ki se mu reče postprodukcija. Enostavno povedano – posnetek je treba »očistiti« vseh zvočnih motenj, nepotrebnih medmetov, daljših obdobij tišine, raznih napak … Najpogosteje se za začetek obdelave zvočnega posnetka uporablja program Audacity.
Preden se lotimo urejanja posnetka, si je treba pripraviti še uvodno in odjavno špico. Tudi o tem je dobro premisliti: kaj naj bi naša uvodna špica vsebovala, kakšen bi bil naslov našega podcasta, s katerimi besedami bi želeli začeti vsako epizodo, s kakšnimi glasbenimi kulisami in zvočnimi efekti …? Za boljšo pripravo lastnega uvoda je dobro, da poslušamo nekaj boljših slovenskih ali tujih podcastov in si ustvarimo vtis, kaj nam je všeč in kaj ne. Enako velja za odjavno špico, ki jo bomo uporabili za zaključek vsake epizode.
Sedaj se lahko lotimo obdelave zvočnega posnetka.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 68-69

Operacijski oblačni sistemi

Izraz oblačen v zadnjih letih postaja vse bolj pogost v digitalnem svetu. Ta oblačnost seveda nima nič skupnega z vremenskim pojavom na nebu, ki pogosto prinaša dež (pa tudi priimek avtorja pričujočega članka nima nič s tem.). Izraz, da je nekaj v oblaku, bi lahko prosto prevedli, da se nekaj nahaja na spletu. V preteklosti smo že govorili o shranjevanju datotek v oblakih, sedaj pa si bomo ogledali, kaj pomeni operacijski sistem (OS) v oblaku in kaj nam nudi.

Oblačno računalništvo je zaenkrat še zelo v razvoju. Zasledimo lahko različne ponudnike, vendar kar se tiče števila uporabnikov, najbolj prevladuje OS giganta Googla.
Ko se pripravljamo na nakup namiznega ali prenosnega računalnika, si vedno postavimo vprašanje, ali ima računalnik nameščen operacijski sistem. Brez OS računalnika ne moremo uporabljati, saj za to, da nek program poženemo, potrebujemo osnovo, na kateri bo ta program izvajal procese in operacije. Če je bilo do sedaj vedno najbolj preprosto izbrati OS Windows, za katerega je bilo treba v določenih primerih odšteti stotaka evrov ali več, se nam sedaj ponujajo spletni OS, ki se nahajajo na spletu, v oblaku. Dobra stran tega je, da nam operacijski istem ne zaseda prostora na disku računalnika, slaba pa ta, da za delo s spletnim OS vedno potrebujemo povezavo z internetom.
Oblačni sistemi so primerni za vse nezahtevne uporabnike računalnika, kar pomeni, da ga uporabljamo za brskanje po internetu, pisanje dokumentov, gledanje filmskih posnetkov, poslušanje glasbe ..., torej stvari, ki jih večina izmed nas počne vsakodnevno. Na računalniku imamo nameščen le delček oblačnega sistema (ali pa še to ne), vse ostalo pa se skriva v oblaku oz. na spletu. Do aplikacij, ki jih uporabljamo, dostopamo prek spleta, veliko pa jih lahko tudi še naknadno namestimo. Za uporabo oblačnih sistemov torej ne potrebujemo močnih, najnovejših računalnikov, prav pa pride dovolj zmogljiva in stabilna spletna povezava. Če pa ste zahtevnejši uporabnik in za obdelovanje slik, zvoka, videa uporabljate katerega izmed zahtevnejših programov ali igrate zahtevnejše igre, je seveda to bolje početi na običajnih operacijskih sistemih. Prav tako velja opozoriti, da se pri uporabi tega OS vse naše stvari nahajajo v spletu, zato je primerno, da poskrbimo za shranjevanje pomembnih dokumentov, fotografij in drugih podatkov na lokalnem računalniku oz. zunanjem disku.
Cena: nekateri spletni OS so brezplačni, za druge pa je potrebno seči tudi v denarnico, vendar še zdaleč ne toliko, kakor če bi šli v nakup navadnega OS.
Chromium OS
Po številu uporabnikov spletnega OS je vodilni Googlov Chrome OS, kljub temu da je na voljo samo uporabnikom računalnikov Chromebook, ki jih ravno tako prodaja Google. (Pri nas jih zaenkrat ni mogoče kupiti.) Da pa ostali uporabniki ne bi bili prikrajšani, so zanesenjaki razvili Chromium OS, ki, kakor že ime namiguje, močno temelji na Chrome OS. V prvi vrsti je seveda namenjen uporabnikom spleta (kar preprosto pomeni, da če ostanete brez spletne povezave, z njim nimate kaj početi). Temu primerno je tudi njegov izgled zelo minimalističen, brez nepotrebne navlake. Sistem se naloži v dobrih 10 sekundah in je tudi zelo odziven, nameščenih je nekaj osnovnih aplikacij, drugače pa ste bolj ali manj odvisni od spletnih različic le-teh. Ko igrate kako internetno igro ali uporabljate Google docs za urejanje dokumentov, imate občutek, da uporabljate običajne nameščene različice programov. Problem nastane, ko želimo uporabljati kakšen poseben program, za katerega ne obstaja spletna različica oz. ga ne najdemo v Google Chrome trgovini in ga zato ne moremo namestiti. Chrome oz. Chromium je še precej mlad sistem, ki se še razvija in bo seveda moral pojesti še dosti polente, da bo dohitel starejša velikana, kakor sta Mac OS X ali Windows. Dobra stran Chromiuma pa je v tem, da ga lahko naložimo na kak star, že skoraj odslužen računalnik in mu s tem malce podaljšamo uporabnost. (www.chromium.org)
Desktop
Desktop je naslednik enega izmed prvih oblačnih sistemov nasploh z imenom Jolicloud. Če bi lahko kateremu izmed sistemov očitali neprivlačnost uporabniškega vmesnika, za Desktop to gotovo ne drži, poleg tega je zelo preprost za uporabo. Vse svoje aplikacije in programe lahko shranite na enem mestu, vsebine (glasbene in tekstovne datoteke) pa lahko shranite v oblaku in jih nato urejate ter razvrščate z ustvarjanjem map. Sistem je sicer plačljiv, vendar lahko, če ga hočemo le preizkusiti, pri registraciji uporabimo računa za Facebook ali Google. Na voljo je tako za uporabnike Android kot tudi IOS. (www.jolicloud.com)
Silve Cloud OS
Vizualno Silve Cloud OS močno spominja na okolje Windows, kar je vsekakor velika prednost za vse, ki nam je dolgoletna uporaba tega sistema zlezla pod kožo. Ima namreč zelo podobno opravilno vrstico in startni gumb ter je, kakor oba predhodnika, ravno tako zelo preprost za uporabo. V sistemu so že nameščeni spletni brskalnik, urejevalnik besedil, nekatere aplikacije socialnih omrežij in nekaj iger, dodatno pa lahko namestite še kar pestro bero ostalih spletnih aplikacij. Edina posebnost tega operacijskega sistema je v tem, da morate za njegovo normalno delovanje naložiti programček Silverlight 4. (www.silveos.com)
Netvibes
Netvibes se od ostalih oblačnih sistemov razlikuje po tem, da kot osnovo za delo uporablja pripomočke (widgete), ki jih razvrščamo po t. i. digitalni delovni tabli. Tako lahko sem ter tja premikamo programe, povezave do spletnih strani, ne da bi nam bilo potrebno odpirati neštete zavihke ali okna. Če hočemo ohraniti dobro preglednost nad trenutno odprtim, je to vsekakor dobra rešitev. Netvibes lahko povežemo tudi z mobilnimi napravami, njegova osnovna različica pa je seveda brezplačna.
Cloud Me
Cloud Me je operacijski oblačni sistem evropskega porekla, ki naj bi bil po besedah razvijalcev naravnan na evropski trg. Kaj točno naj bi to pomenilo, ni čisto jasno, vendar pa lahko s sistemom normalno dostopamo do svojih datotek, poleg tega lahko med drugim še poslušamo glasbo in shranjujemo fotografije. Če hočemo datoteke sinhronizirati z drugimi računalniki oz. mobilnimi napravami, jih moramo le povleči v modro mapo, ki je na voljo na namizju. (Tudi vmesnik sistema je očem prijeten, saj je ravno tako večinoma v modri barvi.) Zasebni uporabniki lahko sistem uporabljajo brezplačno, za poslovno različico pa je potrebno doplačati.
Kaj nas čaka?
Oblačni sistemi se bodo v prihodnosti še naprej razvijali. Nedavno je svojega napovedal računalniški gigant Microsoft, prav gotovo pa ne bodo izostale tudi druge računalniške korporacije in manjša podjetja. Za vse, ki računalnik uporabljalo zgolj za osnovna opravila in ki si ne želijo puliti las ob prezahtevni uporabi ter ne želijo pregloboko segati v žep, pa je tudi dosedanja izbira že čisto dobra.

Sandro Oblak, Klik, Ognjišče (2017) 4, str. 90

Brezžični dostop do interneta danes jemljemo kot samoumeven. V domačem ali delovnem okolju do spleta dostopamo z namiznimi ali prenosnimi računalniki, mobilnimi telefoni, tablicami in drugimi napravami, ki imajo možnost dostopa do spleta. Zato je zakrbljenost toliko večja, ko ugotovimo, da nam signal brezžičnega omrežja ne pokrije vseh sob, podstrešja ali kleti.

V domačem okolju za brezžični dostop do spleta poskrbimo s pomočjo usmerjevalnika. Večina napravo pozna in smo se je navadili. Njegova namestitev in uporaba sta preprosti. V večjih stanovanjih, še posebej v hišah, pa nam včasih usmerjevalnik ne pokrije celotne površine z brezžičnim internetnim signalom. Če nam je do sedaj zadoščalo, da smo imeli s signalom pokrito območje dnevnega bivanja, se z odraščanjem otrok ali nakupom računalnika za starejše v nižjem nadstropju oz. prizidku poveča potreba po območju, kjer bi radi imeli dostop do interneta.
OJAČEVALNIK SIGNALA
Kadar na razumni razdalji na drugem koncu hiše ne dobimo signala ali če je signal zelo šibek, je vredno poizkusiti z ojačevalnikom brezžičnega signala. To je majhna naprava, ki jo priklopimo v električno vtičnico. Sam postopek nastavljanja se lahko od naprave do naprave razlikuje, vendar moramo v osnovi ojačevalnik signala v vseh primerih povezati z usmerjevalnikom. Ta korak lahko naredimo žično, če ima ojačevalnik možnost priklopa tudi preko kabla, ali brezžično. Priporočam, da prve nastavitve delamo blizu usmerjevalnika in šele ko končamo s konfiguracijo, ojačevalnik prestavimo na želeno mesto. Ker imajo novejši usmerjevalniki in ojačevalniki vgrajeno možnost povezave WPS (gre za preprost protokol za samodejno nastavitev zaščitene Wi-Fi povezave), lahko za brezžično vzpostavitev samo pritisnemo na tipko WPS na obeh napravah in povezava se bo vzpostavila samodejno.
Če nastavitev ne moremo izpeljati na ta način, si bomo pri vzpostavitvi povezave morali pomagati z računalnikom. Odpremo okno z omrežnimi nastavitvami in pod brezžičnimi omrežji najdemo svoj ojačevalnik. Ko kliknemo nanj, se bo začel proces povezave. Za uspešno povezavo bomo najverjetneje morali vnesti še geslo, ki je hkrati geslo za dostop do interneta na usmerjevalniku.
UPORABA
V procesu povezave med usmerjevalnikom in ojačevalnikom, sploh če ju povežemo avtomatsko, se ustvari nova mreža s podobnim imenom, kot je ime naše osnovne mreže v domačem okolju, in enakim geslom. Če bi se torej hoteli povezati v omrežje v delu hiše, kjer do sedaj ni bilo brezžičnega omrežja, bi morali s prenosnim računalnikom ali mobilnim telefonom najti na novo ustvarjeno mrežo in se povezati nanjo.
Ob tem velja poudariti, da na drugem koncu hiše ne bomo dosegali tako velikih hitrosti prenosa, kot jih lahko dosegamo s povezavo neposredno na usmerjevalnik. Za povečevanje dometa domače mreže je tako priporočljivo, da imamo v osnovi boljšo, torej hitrejšo internetno povezavo. Če imamo namreč osnovno dohodno hitrost do 5 Mb, je to ob morebitnem precejšnjem padcu hitrosti glede na razdaljo v hiši lahko že premalo. Za take primere je pred nakupom dobrodošlo testirati, kako bi se naprava obnašala v naši hiši.
Četudi kdo okleva in se sliši zapleteno, v resnici ni. Ko ojačevalnik enkrat nastavimo, lahko nanj pozabimo in veselo povezujemo svoje naprave v splet, kot smo to počeli v preostalih delih hiše. Če pa se sprašujete, kateri ojačevalnik kupiti: vsak, ki se ga danes lahko kupi v specializiranih (ponudbe lahko zasledimo tudi v diskontnih) prodajalnah in stane dobrih 20 €, bo za osnovno družinsko uporabo dovolj.

Matej Erjavec, Klik, Ognjišče (2017) 2, str. 90