O antioksidantih slišimo na vsakem koraku. Da nam pomagajo, oglašujejo reklame za prehranska dopolnila. Da so v sadežih in zelenjavi, so govorile že babice. Kaj so antioksidanti, kakšen je njihov pomen za človeka in zakaj lahko pitje rdečega vina podaljša naše življenje, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Leo Pogačnik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

ZiV 02 2018aZ antioksidanti se srečujemo vsak dan, čeprav tega niti ne vemo. Na primer, ko si zvečer pripravimo vroč čaj z limono. V limoni je namreč vitamin C, eden izmed antioksidantov. Poznamo tudi številne druge, veliko jih je predvsem v sadju in zelenjavi, na tržišču pa so tudi številna prehranska dopolnila. In zakaj so vitamin C in drugi antioksidanti koristni?
KAJ SO ANTIOKSIDANTI
»Antioksidanti so snovi, ki preprečujejo oksidacijo,« mi pove Lea Pogačnik. »To pomeni, da preprečujejo celične poškodbe, ki jih v našem telesu povzročajo prosti radikali.« Kmalu izvem, da poznamo endogene in eksogene antioksidante. Prve naše telo proizvaja samo, druge pa zaužijemo s hrano. »Pri človeku antioksidanti delujejo na različnih nivojih: kot lovilci prostih radikalov, tako da vežejo kovinske ione in s tem onemogočijo delovanje oksidativnih encimov ali da te encime inhibirajo na kakšen drug način,« nadaljuje moja sogovornica, ki na Oddelku za živilstvo preučuje pomen antioksidantov v hrani.
POJEDLI SMO JIH. KAJ PA ZDAJ?
Prešine me zanimivo vprašanje: kaj se zgodi, ko zaužijemo antioksidante? Ali jih encimi v našem prebavnem sistemu razgradijo? Torej bi se njihova učinkovitost morala močno zmanjšati ... Lea Pogačnik prikima, saj pozna odgovor: »Te raziskave so v zadnjem času zelo aktualne: kakšna je biorazpoložljivost snovi, ki jih zaužijemo. S simulacijo prebavnega sistema smo se pri nas precej ukvarjali. Kot modelno živilo smo uporabili sok granatnega jabolka, ki vsebuje veliko antioksidantov.« Raziskovalka mi razloži, da so razmere v prebavni cevi simulirali tako, da so uporabili ustrezne encime in pH. V takih pogojih so nato spremljali vsebnost posameznih antioksidantov. »Opazili smo, da je v želodcu mnogo antioksidantov stabilnih, kar je posledica nizkega pH. Ko se v tankem črevesju pH poviša, pa se začne njihova razgradnja.« To bi pomenilo, da je bilo moje predvidevanje pravilno in se moč antioksidantov zaradi razgradnje precej zmanjša. Toda ... procesi v živih bitjih nikoli niso tako enostavni. To se je izkazalo tudi pri Leini raziskavi. »Pri razgradnji antioksidantov so začeli nastajati drugi antioksidanti, tako da je bila antioksidativna učinkovitost na koncu celo višja kot učinkovitost soka granatnega jabolka na začetku.«
KAKO ANTIOKSIDANTI VPLIVAJO NA MOŽGANE?
ZiV 02 2018bAntioksidanti naj bi s svojo zaščitno vlogo upočasnili tudi razvoj bolezni, ki so povezane s poškodbami možganov in demenco. Lea Pogačnik je skupaj s portugalskimi raziskovalci preučevala, kako antioksidanti prehajajo preko krvno-možganske pregrade. »Uporabili smo celično kulturo, ki je tvorila krvno-možgansko pregrado.« Da si lažje predstavljam, na list papirja nariše celice, nad in pod njimi pa dve posodici. »V zgornjo smo nalili raztopino z določeno koncentracijo antioksidantov. Ta raztopina je potem preko celične kulture prehajala v spodnjo posodico.« Pokaže na spodnji del slike. »Po določenem času smo analizirali vsebino spodnje posodice in tako ugotovili, kakšna količina antioksidantov je prešla preko modela krvno-možganske pregrade.« In rezultati?
»Ugotovili smo, da različne spojine različno hitro prehajajo preko krvno-možganske membrane, določene pa jo celo poškodujejo,« mi razloži in pri tem poudari, da so uporabili precej višje koncentracije antioksidantov, kot jih srečamo v naravi. »Glavni problem je detekcija: če bi uporabili fiziološke koncentracije, z našimi aparati ne bi mogli zaznati ničesar. Zato uporabimo nekoliko višje koncentracije, posledično pa moramo biti previdni pri interpretaciji rezultatov.«
Poleg prehajanja antioksidantov so spremljali tudi vpliv antioksidantov na možganske celice. »Živčne celice smo izpostavili vodikovemu peroksidu, hkrati pa dodali antioksidante.« S posebnim barvilom so nato celice obarvali in tako ugotavljali, katere so še vedno žive. »Ko smo dodali antioksidante, je bilo mrtvih celic manj kot takrat, ko so bile celice izpostavljene le vodikovemu peroksidu. To potrjuje, da imajo antioksidanti zaščitno vlogo pri nevronskih celicah v naših možganih.«

ZiV 02 2018cZakaj ste se odločili za kemijo? Kako se je začela vaša akademska pot?
Odločitev je bila zelo enostavna, saj so me že v osnovni šoli naravoslovni predmeti najbolj zanimali. Kemija se mi je zdela nekje vmes med bolj teoretsko in aplikativno snovjo. Študirala sem na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani in že med študijem dobila štipendijo Instituta Jožef Stefan, kjer sem potem kot mlada raziskovalka opravljala doktorat. Leta 2000 sem se nato zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za biokemijo in kemijo živil.
Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
V času doktorata sem preživela tri mesece na Nizozemskem. Zdaj veliko sodelujemo z Univerzo v Transilvaniji in z Univerzo v Lizboni, kjer sem tudi sama preživela nekaj časa. Brez sodelovanja s tujino ni znanstvenega sveta. Z odhodom v tujino znanstvenik vidi, kako stvari delujejo v tujini. Ko pride nazaj, zna bolj kritično oceniti pozitivne in negativne stvari pri nas. Sama sem na Oddelku za živilstvo tudi koordinatorica za izmenjave Erasmus in z veseljem opažam, da se zanje odloča vsako leto več naših študentov.
Poleg raziskovanja opravljate tudi pedagoško delo. Mi poveste kaj več o tem?
Na vajah iz kemije in biokemije poučujem študente Biotehnologije, Živilstva, Agronomije in Zootehnike na Biotehniški fakulteti. Imam tudi nekaj predavanj. Prej nikoli nisem razmišljala o pedagoškem delu, zdaj pa me delo s študenti zelo veseli. Pedagoško delo se mi zdi velika prednost, saj imam tako neposreden stik z mladimi.
V znanosti je poleg zmagoslavja tudi veliko porazov in težkih trenutkov. Kaj vam pomaga, da se spet postavite na noge?
Izkušnje iz preteklosti. Zavedanje, da če gre nekaj narobe, bo čez nekaj časa spet vse v redu. Ko začneš, se ti zdi, da je vsak padec konec sveta, z izkušnjami pa pridobiš zaupanje, da bodo stvari prej ali slej šle v pravo smer.

ALI RDEČE VINO RES PODALJŠA ŽIVLJENJE?
V rdečem vinu se nahaja resveratrol, pomemben antioksidant, ki naj bi preprečeval staranje. Ali bi si lahko torej z uživanjem rdečega vina pri kosilu vsaj nekoliko podaljšali življenje? »To je francoski paradoks, ki je že dolgo znan. Francozi naj bi imeli manj kardiovaskularnih bolezni, ker uživajo veliko rdečega vina. Toda tako kot pri vsaki stvari, ni dobro pretiravati,« posvari Lea Pogačnik in me spomni, da so znanstveniki dokazali tudi številne negativne učinke alkohola.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 64-65.

ZiV 01 2018aV današnjem svetu smo vse bolj priklenjeni na stole, časa za gibanje pa imamo vse manj ali skoraj nič. Delež debelih otrok se je v zadnjih tridesetih letih močno povečal. Mnogi za to krivijo hrano. Ali je ta res glavni krivec? Doc. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani meni, da je največji krivec v resnici pomanjkanje telesne dejavnosti. Več gibanja lahko namreč poleg lepe postave prinese tudi zavidljive učne uspehe.

»Otroci bi se morali gibati vsaj dve uri na dan. Intenzivno gibati!« na začetku najinega pogovora poudari Gregor Starc, ki na Fakulteti za šport preučuje telesni in gibalni razvoj otrok. »V Sloveniji imamo šolski sistem, ki je z gibalnega vidika eden najboljših na svetu, saj otrokom nudi zelo veliko telesne dejavnosti. A to še vedno ni dovolj,« meni moj sogovornik, ki je prepričan, da bi lahko tudi šola z zmanjšanjem količine domačih nalog pripomogla k temu, da bi se otroci v prostem času več gibali.

VPLIV SODOBNE TEHNOLOGIJE NA UPAD GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK
ZiV 01 2018bDanes si skoraj ne znamo predstavljati življenja brez pametnih telefonov in tablic. A čeprav nam ti elektronski pripomočki zelo olajšajo pridobivanje novih informacij, se je po drugi strani z njimi v naše življenje prikradlo precej nezaželenih gostov. Eden izmed njih je zasvojenost in s tem posledično opuščanje telesne dejavnosti. »Sodobna tehnologija je izjemno spremenila način življenja današnjih generacij. Bolj kot dekleta so to občutili fantje, kar se pozna tudi na njihovem telesnem in gibalnem razvoju,« razlaga Gregor in omeni, da podatke o gibalni sposobnosti otrok med 6. in 19. letom vsako leto pridobijo preko šolskega športnega kartona, ki že 30 let deluje v okviru sistema SLOfit.
»Fante je sodobna tehnologija dobesedno pribila na kavče in stole,« se slikovito izrazi moj sogovornik. »Obdobje od sredine 90. let do 2010 je bilo za slovenske fante najbolj katastrofalno. V tem obdobju so zelo močno upadle njihove gibalne sposobnosti, hkrati pa se je delež debelih povečal za kar 300 %!« Pri dekletih je zgodba popolnoma drugačna. Če so se še pred 50 leti vaške opravljivke zgražale, ko so videle, da dekle teče po vasi, je danes popolnoma normalno, da se dekleta udeležujejo različnih športnih dejavnosti. Sprememba odnosa družbe in bogatejša ponudba športnih dejavnosti v lokalnem okolju so pripomogli k temu, da so današnja dekleta gibalno celo bolj sposobna kot so bile v otroštvu njihove mame.

KAKO ŠPORT VPLIVA NA UČENJE?
»Iz naših raziskav so rezultati nedvoumni: otroci, ki imajo visoko raven gibalnih sposobnosti, so tudi akademsko uspešni,« je trdno prepričan Gregor, ki je preučeval tudi gibalne sposobnosti zlatih maturantov in prišel do zanimivih ugotovitev. »Ko pogledamo zlate maturantke, ugotovimo, da je njihova gibalna sposobnost v povprečju na nivoju vrhunskih športnic!« Se sliši neverjetno? Gregor Starc meni, da si znajo taki otroci predvsem zelo dobro razporediti čas. Vedo, da potrebujejo tako čas za učenje kot tudi čas za športne dejavnosti.
»Raziskave nevropediatrije kažejo, da telesna dejavnost vpliva tudi na razvoj možganov,« mi pove Gregor, ki tudi svoje otroke spodbuja, da so čim bolj telesno dejavni. »Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, imajo več povezav med živčnimi celicami v možganih. To pomeni, da je pretok informacij bolj učinkovit.« Pri mišičnem delu naj bi se prav tako izločale snovi, ki neposredno vplivajo na povečanje spominske kapacitete. »Če bi samo sedel in se učil, bi se spomin polnil ...«ZiV 01 2018c Z dlanjo oblikuje skodelico. »Ko je skodelica polna, se dodatna tekočina preliva čez rob. Podobno je z znanjem, ki posledično ne ostane v našem spominu.« Nakaže mi, naj pozorno prisluhnem. »Če pa učenje prekinemo s telesno dejavnostjo, se ta skodelica poveča in jo lahko še dodatno dopolnimo z znanjem.«
Torej, če bomo učenje prekinjali s športom, si bomo stvari laže in bolje zapomnili.

SLOVENIJA JE ŠPORTNI FENOMEN
»Slovenija je ena redkih držav, kjer se stvari izboljšujejo,« ob koncu pogovora izpostavi Gregor Starc in omeni, da od leta 2010 delež prekomerno prehranjenih otrok upada, njihov telesni fitnes pa narašča. Tudi uspehi slovenskih športnikov so svojevrsten fenomen. »To, da imajo slovenski športniki take uspehe na mednarodnih tekmovanjih, je gotovo tudi posledica zelo dobre športne vzgoje v šolah in dejstva, da so ljudje na splošno zelo naklonjeni športu.«

ZiV 01 2018dZakaj ravno šport? Kako se je začela vaša akademska pot?
Od nekdaj me je zanimal šport, zato sem se po končani gimnaziji vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani. Nato sem se vpisal na podiplomski študij antropologije in že skoraj zaključil magisterij, ko sem na Zavodu za šport Slovenije dobil svojo prvo službo, v okviru katere sem pomagal pri koordinaciji šolskih tekmovanj. Moja takratna direktorica, dr. Marjeta Kovač, se je po preteku mandata vrnila nazaj na Fakulteto za šport in me spodbudila, da grem z njo. Danes se naša raziskovalna skupina, ki dela na gibalnem razvoju otrok, povezuje tudi z drugimi laboratoriji, saj menimo, da vsaka veja znanosti sama zase ne more več napredovati.

Predvidevam, da je šport tesno prepleten tudi z vašim prostim časom.
Drži, v naši družini se precej ukvarjamo s športom. Kot otrok sem treniral veliko športov, najdlje rokomet. Tako sem pridobil znanja iz raznovrstnih športov, kar mi pomaga še danes.

Pri športu je poleg fizične priprave zelo pomemben tudi psihološki del. Kje je v športu prostor za Božje, presežno? Kakšen je vaš pogled na to?
Vsak človek si najde neko stvar, za katero misli, da bo z njo imel večjo možnost za uspeh. Kdor verjame v Boga, se bo pred tekmo prekrižal, ker verjame, da mu bo Bog pri tem pomagal. Nekdo se pred smučarskim skokom udari po stegnih, drugi ima s seboj plišastega medvedka. S tem si poviša zaupanje vase, v svoje sposobnosti in v svoj uspeh. To kaže, da vsi verjamemo v nekaj, kar je izven nas in nas presega. Le da imajo eni bolj izoblikovano predstavo, kaj to je, drugi pa ne

IZZIV ZA DUHOVNIKE: KAJ BI LAHKO NAREDILA CERKEV?
Gregor Starc mi je zaupal dve zanimivi ideji, kako bi se lahko tudi duhovniki dejavno vključili v spodbujanje gibalne aktivnosti otrok in odraslih. »Najpomembnejše je, da so duhovniki tudi sami zgled svojim vernikom. Sam zelo spoštujem duhovnike, ki ne poskušajo biti sveti možje, ampak preprosto ljudje. To pomeni, da se tudi sami udeležujejo športnih tekmovanj, da na primer z otroki igrajo nogomet ... Na ta način pokažejo ljudem, da so tudi oni iz mesa in krvi. Po drugi strani pa sem razmišljal, zakaj ne bi na primer pri spovedi kakšen duhovnik predlagal nekomu, naj za pokoro zmoli zdravamarijo na vrhu nekega hriba. Tako bi lahko vernik naredil nekaj še za svoje telo in ne le za svojo dušo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str. 64-65.

V Sloveniji gozd prekriva kar 58 % njene površine in lahko smo srečni, da ga imamo, je prepričana moja tokratna sogovornica, dr. Marjana Westergren iz Gozdarskega inštituta Slovenije, ki preučuje genetsko pestrost dreves.

ZiV 03 2018a»Gozdovi čistijo zrak, so vir pitne vode in življenjski prostor številnim živalim,« začne pojasnjevati neprecenljivi pomen gozda dr. Marjana Westergren, s katero se pogovarjam preko Skypa, saj z družino začasno živi na Švedskem. »Drevesa nam dajejo les za pohištvo in ogrevanje. V gozdu nabiramo kostanj, borovnice in gobe. Poleg tega je gozd mesto, kamor hodimo na sprehode.« Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če gozdov sploh ne bi imeli?

DREVESA LAHKO ŽIVIJO TUDI 500 LET IN VEČ
Drevesa, ki jih vidimo v gozdu danes, bodo živela še v času naših otrok, vnukov, pravnukov in še dlje, saj lahko dočakajo tudi več kot 500 let. A dolgoživost ima lahko tudi skrite pasti. »Drevesa rastejo na mestu, kjer vzklije seme, okolje se spremeni, ona pa morajo še vedno stati tam. Deloma se lahko novemu okolju prilagodijo s plastičnostjo, drugače pa s selekcijo (to pomeni, da se genetska zasnova prilagodi okolju), ki poteka le preko menjave generacij.«

KAKO HITRO RASTEJO DREVESA?
ZiV 03 2018cNenadoma me prešine vprašanje: kako hitro sploh rastejo drevesa? »To je odvisno od okolja, v katerem živijo, in njihove genetske zasnove,« mi pojasni sogovornica. »Pred dvema letoma smo v okviru genetskega monitoringa požagali nekaj malih jelk, ki so bile visoke približno 30 cm. Mislili bi si, da so vse stare približno enako, a ko smo pod mikroskopom prešteli letnice, smo ugotovili, da so bile nekatere stare 7 let, druge pa kar 35!« Marjana mi pove, da lahko mlade jelke tudi 100 let preživijo v senci starejših dreves, kjer potrpežljivo čakajo na svojo priložnost. »Šele ko odraslo drevo pade (zaradi sečnje ali naravnega vzroka), mlado drevo dobi dovolj svetlobe in takrat hitro zraste.«

DNK LAHKO IZOLIRAMO CELO IZ LESENEGA POHIŠTVA!
Marjana Westergren se ukvarja z genetskimi analizami drevesnih vrst, zato jo povprašam, kateri del dreves uporabijo za izolacijo DNK. »Za genetske analize uporabimo popke, ki jih naberemo zgodaj spomladi, ali pa liste. Lahko bi uporabili tudi kambij, iz ostalih tkiv pa je izolacija DNK bolj težavna.« Les iglavcev vsebuje smolo in eterična olja, kar oteži pridobitev DNK, a to vseeno ni nemogoče. Ali ste vedeli, da lahko DNK izoliramo celo iz lesenega pohištva?
DNK nato uporabijo za različne nadaljnje molekularne analize, s katerimi preučujejo razlike med populacijami dreves in spremljajo genetsko pestrost gozda. »Varovanje genetske pestrosti je zelo pomemben preventivni ukrep. Nikoli ne vemo, kako se bo okolje spremenilo ... Naše okolje postaja vedno bolj toplo. Ker ne vemo, katera drevesa bodo te spremembe preživela, je dobro, da imamo čim večjo genetsko pestrost, saj to pomeni večjo možnost, da so v gozdu drevesa, ki bodo spremembe prenesla in imela na nove razmere bolj prilagojene potomce.«

KAKO POTEKAJO POSKUSI V GOZDU?
Veliko znanstvenikov dela poskuse v laboratoriju, a za preučevanje dinamike gozda so pomembni tudi poskusi v naravi. Nekateri izmed teh poskusov se imenujejo provenienčni poskusi. »Provenience so populacije dreves,« mi pove Marjana in razloži, kako taki poskusi potekajo. »Po celi Evropi naberemo semena različnih populacij določene drevesne vrste. Iz semen vzgojimo sadike in jih nato posadimo na isto lokacijo, kjer jih opazujemo in merimo, katera preživijo, katera najhitreje
olistajo, katera najhitreje rastejo ...« Od leta 1998 je tudi v Sloveniji vzpostavljen tak poskus za bukev in v tem času so se pripetile številne zanimive stvari. »Leta 2012 smo imeli v Sloveniji že oktobra sneg. Opazili smo, da je določene provenience bukve sneg popolnoma polomil, predvsem tiste, ki so bile iz južne Francije. Zdaj si pa predstavljajte, da bi seme iz te populacije brez predhodne raziskave posadili v slovenske gozdove ...« V trenutku mi postane jasno, kako pomembne so take raziskave za dobro gospodarjenje z gozdovi. Enake poskuse delajo tudi drugod po Evropi. Tako lahko strokovnjaki primerjajo, kako se določena vrsta prilagaja razmeram po Evropi. Ali veste, da lahko taki poskusi trajajo tudi 100 let in več?

ZiV 03 2018b- Kako je potekala vaša znanstvena pot? Zakaj ravno gozdarstvo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem študirala gozdarstvo. Ker sem bila zlata maturantka, starši niso bili najbolj zadovoljni z izbiro, a sama sem bila prepričana, da tudi gozd potrebuje ljudi, ki ga bodo znali zaščititi in ohraniti za nadaljnje rodove. Po koncu študija sem na Gozdarskem inštitutu opravljala diplomsko nalogo v laboratoriju za fiziologijo in genetiko pri prof. dr. Hojki Kraigher. Pod njenim mentorstvom sem opravila tudi doktorat. Od leta 2003 sem zaposlena na Gozdarskem inštitutu.
- Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
Krajši čas sem se izobraževala v Švici in Avstriji, kjer sem se učila laboratorijskih metod, trenutno pa z družino živimo na Švedskem. Ljudje mislijo, da je v tujini bolje, a v resnici ni velikih razlik. Slovenija je zelo lepa in ima dobro ohranjene gozdove. Mislim, da so pogoji dela na Gozdarskem inštitutu zelo dobri, saj imamo moderno opremljene laboratorije, poleg tega so ljudje vedno pripravljeni pomagati.
- Kako usklajujete življenje znanstvenice in mame?
Veliko imam dela in službenih potovanj, a ko pridejo otroci iz šole, mislim, da je prav, da si vzamem čas zanje. Z otroki se veliko pogovarjamo o gozdu in naravi. Moja otroka, ki sta stara 6 in 9 let, poznata imena dreves in jih znata prepoznati tudi v naravi.
- Kaj je tisto, kar vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Želim videti, da bodo gozdovi obstali in da bodo ljudem tudi v prihodnosti zagotavljali vse, kar jim dajejo danes. Jaz sem rada v gozdu in mislim, da bi bilo brez gozdov zelo žalostno.
- Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Kaj je vera? Jaz verujem v naravo, v naše okolje. Mislim, da nam znanost pomaga razumeti vse skrivnosti, ki jih je narava skovala, da je preživela. Narava je čudež: Zemlja je edini planet, za katerega je znano, da ima življenje. To je nekaj, kar je vredno razumeti.

KAJ JE GENETSKI MONITORING?
»Genetski monitoring je redno spremljanje genetske pestrosti gozda,« mi pove dr. Marjana Westergren in opiše, kako na Gozdarskem inštitutu izvajajo genetski monitoring za bukev in jelko. »Predlani smo v dveh gozdnih genskih rezervatih vzorčili 250 odraslih dreves, 200 mladih dreves in semena iz 20 odraslih drevesih. To so tri generacije dreves. Tako smo dobili vpogled, kako se spreminjajo genetski zapisi od odraslih dreves preko mladik in semen.« Kmalu bodo mlada drevesa iz zadnjega semenskega leta vzorčili še enkrat, nato pa postopek čez desetletje ponovili. Tako bodo lahko spremljali, kako sečnja in spremembe v naravi vplivajo na genetsko sestavo gozdov pri nas..

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 64-65.

Mnogo ljudi se boji letenja. Čeprav sama nisem med njimi, to vseeno ni moj najljubši del potovanja. Da bi izvedela več o letalih, sem obiskala Fakulteto za strojništvo v Ljubljani, kjer mi je izr. prof. dr. Tadej Kosel povedal številne zanimivosti o njih, med drugim tudi, da je to najbolj varen prevoz in da bomo v prihodnosti lahko uporabljali kar zračni taksi.

ZiV 11 2018bAerodinamika je veda o gibanju zraka okrog teles,« začne najin pogovor Tadej Kosel in mi brž pojasni, zakaj je pri letalstvu ta veda tako pomembna. »Z aerodinamiko določimo, kakšna mora biti pri letalu oblika in površina kril ter kakšne morajo biti repne površine, da bo imelo letalo dovolj vzgona.« Kmalu izvem, da sta v letalstvu pomembni dve sili: vzgon in upor. »Vzgon drži letalo v zraku, upor pa ga ovira in mu odvzema energijo. Posledično moramo energijo dodajati, če želimo, da letalo ostane v zraku.« Vse to pa lahko strokovnjaki izračunajo s poznavanjem aerodinamike.
Ali veste, kako se krmari letalo? S spreminjanjem vpadnega kota kril! Tadej vzame enega izmed modelov letal in mi pokaže, kako se letalo krmili. »Z višinskim krmilom, ki je na repu letala, se letalo lahko premika gor ali dol.« Nato pokaže na zunanjo stran krila in nadaljuje. »S krilci se letalo nagiba levo ali desno. Potem imamo še smerno krmilo.« Ali ste vedeli, da pilot upravlja z letalom le pri vzletu in pristanku, večino časa pa letenje vodi avtopilot?

KAKŠNA JE MOŽNOST, DA BO RAVNO NAŠE LETALO STRMOGLAVILO?
Veliko ljudi se boji letenja, a kakšna je dejanska nevarnost, da se naše potovanje ne bo srečno končalo? O tem povprašam svojega sogovornika. »Večja verjetnost je, da se ubijemo v prometni nesreči kot pa pri vožnji z letalom. Če gledamo število nesreč na število prepeljanih potnikov, je to najbolj varen transport,« me pomiri strokovnjak za letala, ki se tudi sam s potniškim letalom pelje vsaj 10-krat na leto. »Seveda, če pa vendarle pride do nesreče, potem je naenkrat žrtev zelo veliko.« Tadej mi pove, da je bilo leto 2017 najbolj varno leto v zgodovini letalstva, saj se je zgodilo najmanj letalskih nesreč. To je posledica vseh varovalnih ukrepov, ki aktivno izboljšujejo letalsko varnost. »Zdaj se veliko dela na preventivi. Za vsako letalsko operacijo ocenijo tveganja.« Vseeno si ne morem kaj, da ga ne bi vprašala, kje je najbolj varno sedeti. »Pravijo, da je najbolj varno sedeti v repu letala.« Tadej v roke spet vzame model potniškega letala in mi pokaže zadnji del. »Če letalo pade med pristajanjem, je rep najmanj na udaru. Seveda, če na tla trešči z velike višine in z veliko hitrostjo, potem možnosti za preživetje praktično ni.«ZiV 11 2018d

V LETALO VSAK DAN UDARIJO STRELE
»Med letenjem so najbolj nevarne nevihte.« Zaradi strel, na glas ugibam. Znanstvenik odkima. »To ni nevarno, saj v letalo vsak dan udarijo strele, a jih potniki sploh ne čutijo. Letalo deluje kot Faradayeva kletka: strela potuje le po ogrodju letala in na drugem koncu izstopi.« V nadaljevanju izvem, da je pri nevihtah najbolj ogrožajoč močan veter. »Pri nevihtah se smer in jakost vetra hitro spreminjata, poleg tega prevladujejo dvigajoči in spuščajoči zračni tokovi. Kar pomislite, če je letalo blizu tal in se cela zračna gmota spušča, se spušča tudi letalo – kljub motorjem. Poleg tega lahko močno dvigajoč zrak preobremeni zmaj letala, predvsem krila, in pride do loma delov letala.« Pozimi morajo letala zaščititi tudi pred snegom in ledom.

BREZPILOTNA LETALA
»Brezpilotna letala so avtonomna letala, to pomeni, da imajo avtopilota, ki omogoča samostojno letenje – drži smer, višino, hitrost,« razlaga Tadej Kosel, ki se z njimi ukvarja od leta 2006. »Tako letalo leti preko določenih točk, ki jih vnaprej določi operater.« Na računalniku mi pokaže poseben program za upravljanje takega letala. Na ekranu opazim umetni horizont, ki bi ga videl pilot, spodaj pa so različni parametri: hitrost, višina, smer leta, preostala kapaciteta baterije ... Prikazane so tudi točke, kjer letalo leti. Moj sogovornik je najprej sodeloval s slovensko vojsko, zadnjih sedem let pa z Američani razvija brezpilotna letala, ki bi bila primerna za raznašanje pošiljk. »Pri brezpilotnih letalih je problem, če se izgubijo zaradi nedelovanja satelitskega navigacijskega sistema, od katerega so 100 % odvisna, poleg tega lahko ogrožajo druga letala ali padejo na tla in pri tem poškodujejo ljudi ali zgradbe.« Zaradi tega skušajo s sodelavci z univerze v Washingtonu razviti sistem, po katerem bi izgubljeno letalo začelo krožiti okoli neke točke na osnovi umetnega vida, tam počakalo na nadaljnja navodila ali pristalo na varnem mestu, kot je travnik, kjer ni nevarnosti, da bi poškodovalo ljudi. Če jim to uspe, potem bomo lahko kmalu prejemali pakete kar po zraku!

ZiV 11 2018c- Od kod vaše navdušenje za letala?
Za tehniko sem imel smisel že od malega. Poleg tega smo imeli vikend zraven letališča Lesce, kjer sem lahko ves čas opazoval letala. Po končani srednji šoli za strojništvo sem diplomiral in doktoriral na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, kjer sem bil potem mladi raziskovalec, asistent, docent, zdaj pa sem izredni profesor.

- Ali tudi sami v prostem času letite? Kakšni so vaši drugi hobiji?
Seveda, letim tako z jadralnim kot motornim letalom. Trenutno moram sicer obnoviti svojo licenco. V prostem času rad hodim v hribe, kolesarim in potujem.

- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Danes je znanost tako napredovala, da lahko številne pojave, ki so jih v preteklosti pripisovali božanstvom, razložimo. Toda če ti veliko veš, to še ni razlog, da bi lahko bil manj veren. Vera in znanost sta dve stvari, ki se ne izključujeta, ampak se med seboj dopolnjujeta.

ZRAČNI TAKSI ŽE ČEZ NEKAJ LET?
Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi se k prijateljem lahko odpeljali kar po zraku? Zadnje leto izr. prof. dr. Tadej Kosel sodeluje tudi s podjetjem Pipistrel, kjer skušajo razviti ravno to: letala z vertikalnim vzletom in pristankom. Taka letala so mešanica letal in helikopterjev, saj imajo tako krila kot vzgonske propelerje. »Veste, taksi podjetje Uber želi uvesti zračni transport. Za urbana področja helikopter ni primeren, ker bi povzročil preveč hrupa in ima relativno majhno hitrost, letalo pa bi potrebovalo dolgo vzletno stezo.« Moj sogovornik mi pove, da bo letalo, ki ga načrtujejo, imelo prostora za pet ljudi – tako kot avtomobil. In kdaj se bomo lahko v šolo ali službo odpeljali kar po zraku – kot v kakšnem fantazijskem romanu – me na koncu zanima. »Predvidevamo, da bomo prototip tega letala izdelali do leta 2020. Takrat ga bomo lahko s sodelavci preizkusili. Njegov pomanjšan model je že zgrajen in se ga bo začelo preizkušati še letos. Za splošno uporabo pa bo potrebnega še nekaj časa.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 64-65.

Ali ste v gozdu kdaj poskušali oceniti starost drevesa? Če mislite, da samo preštejete letnice, potem se motite. Prof. dr. Katarina Čufar mi ni pokazala le, kako to počnejo znanstveniki, ampak mi je povedala tudi, kako se drevesa poleti ohladijo, iz katerega lesa so bila zgrajena kolišča na Ljubljanskem barju in koliko so stara najstarejša drevesa na Zemlji.

ZiV 10 2018aTakoj ko vstopim, vem, da sem na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete. Vse diši po lesu in kmalu presenečeno ugotovim, da ima vsak laboratorij in kabinet vrata iz drugačne vrste lesa. Tam je hrast, pa bukev in jelša. Razporejena so po barvi, od najsvetlejše do najtemnejše. Še vedno občudujem njihov novi leseni prizidek, ko me Katarina Čufar že povabi v svoj laboratorij, kjer me predstavi svojim nasmejanim sodelavcem. Potem se začneva pogovarjati – o lesu seveda.

LES JE TKIVO POD SKORJO
Moja tokratna sogovornica ima na svoji pisalni mizi vse polno kolutov debel različnih velikosti: nekatera imajo premer le nekaj centimetrov, druga so tudi desetkrat večja. Ali imajo tudi mlade rastlinice že olesenelo steblo, me zanima. Katarina prikima: »Drevesca že v prvem letu dobijo nekaj pravega lesa v okolici stržena.« Pri odraslih drevesih so lesene veje, deblo in korenine. Znanstvenica mi pokaže prerez debla hrasta. »Les je tkivo pod skorjo oziroma še natančneje pod kambijem, ki je zarodno tkivo.« S prstom se pomakne proti zunanjemu delu in nadaljuje: »Skorja je tkivo zunaj kambija, zunanji del skorje pa je lubje.«

TUDI DREVESA SE MORAJO V VROČINI OHLADITI!
Med pogovorom izvem, da je glavna naloga lesa prevajanje vode iz korenin do vej in listov. Slednji namreč potrebujejo vodo, da lahko v njih poteka fotosinteza. »Lesarji in gozdarji delimo drevesa na iglavce in listavce. Les iglavcev je sestavljen iz traheid, pri listavcih pa so najbolj prepoznavne traheje.« Po traheidah in trahejah poteka prevajanje vode. Ali ste se kdaj vprašali, kako lahko pride voda iz tal do listov na 90-metrskem drevesu? Moja sogovornica pozna odgovor: »Podtlak v iglicah ali v listih, ki nastane zaradi odpiranja listnih rež, je vlečna sila, ki potegne vodo navzgor.« Kmalu se naučim še nekaj zanimivega: medtem ko je pri smreki povprečna hitrost gibanja vode po deblu manj kot meter na uro, znaša ta pri vrstah, kot je hrast, tudi do 44 metrov na uro! »Traheide iglavcev, ki prevajajo vodo, so dolge v povprečju nekaj milimetrov, njihovi premeri pa znašajo nekaj stotink milimetrov, zato je transport vode počasnejši. Po drugi strani pa imajo listavci traheje, ki so lahko dolge več metrov. Ker imajo tudi večji premer, je pri listavcih prevajanje vode precej hitrejše. To je povezano z okoljem, saj so se drevesne vrste prilagodile različnim klimatskim razmeram.« Katarina mi pojasni, da je največja hitrost pri prevajanju vode potrebna v tropskih predelih, saj se tam drevesa z vodo tudi hladijo. Najprej sem prepričana, da je nisem pravilno razumela. Rastline se hladijo, kot se ljudje hladimo z znojenjem? Znanstvenica prikima: »O, seveda. Transpiracija je zelo pomembna za liste. Predstavljajte si, kako je, ko so listi v zgornjem delu krošnje izpostavljeni sončni pripeki. Ker se ne morejo umakniti v senco, jim mehanizem transpiracije omogoča hlajenje in s tem preživetje.«ZiV 10 2018c

KAKO LAHKO DOLOČIMO STAROST DREVESA?
Najstarejša drevesa na Zemlji so stara več kot štiri tisoč let! To so dolgoživi bori, ki uspevajo v Arizoni, v ZDA. Kaj pa v Sloveniji? »Mi nenehno iščemo najstarejše drevo tako v Sloveniji kot v Evropi,« se nasmehne predavateljica številnih predmetov o zgradbi in lastnostih lesa. »V Sloveniji z gozdovi gospodarimo, zato lahko najdemo zelo stara drevesa le v pragozdovih. Najstarejše drevo, ki smo ga proučevali s sodelavci, je bilo staro nekaj nad 500 let. To je bil macesen v Julijskih Alpah.« V laboratoriju mi pogled ves čas uhaja proti mikroskopom in različnim koščkom lesa, ki jih – kot mi pojasni znanstvenica – uporabljajo za analize, tudi take, s katerimi lahko določijo starost posameznega drevesa ali starost lesa v lesenem izdelku. Ali vas zanima, kako? »Za določitev starosti proučujemo branike in ne letnice,« poudari, medtem ko mi na prečnem prerezu debla hrasta pokaže temnejši kolobar. »To je branika, kolobar lesa, ki nastane v enem letu.« Potem se s prstom premakne na tanjšo črto. »Letnica pa je meja med dvema branikama.« Seveda ni tako enostavno, kot se sliši, saj je za določitev starosti drevesa potrebno branike prešteti na pravem mestu. »Branike preštejemo tam, kjer se začne deblo. Pri posekanem drevesu je to približno 30 cm nad tlemi, pri tem pa moramo upoštevati, koliko let porabi drevo, da doseže to višino,« zaključi najin pogovor Katarina Čufar.

ZiV 10 2018b- Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za študij lesarstva?
Rada sem imela naravo in naravoslovne predmete, zanimalo pa me je veliko stvari, tudi jeziki in humanistika. Lesarstvo je širok študij in poklic, saj vključuje kemijo, biologijo pa tudi matematiko, fiziko, tehnologije in ekonomijo. Med študijem in delom se je izkazalo, da je vse še mnogo bolj zanimivo, kot bi si lahko predstavljala.
- Med najinim pogovorom vam oči kar žarijo, ko govorite o lesu. Kako najdete ravnovesje med službo in družino?
Kot znanstvenica sem zelo usmerjena v poklicno delo, kar je včasih težko za okolico. Hvaležna sem, da imam družino in da me domači pri poklicnem delu podpirajo. Ko so bili otroci mlajši, sem jim skušala nameniti čim več kvalitetnega časa. Ker v službi delam z ljudmi in predavam, je večina člankov nastala potem, ko so otroci zaspali. Imela sem srečo, da sem takoj po diplomi dobila stalno zaposlitev, kar je danes redkost. Tako sem lahko tudi v neugodnih časih počasi, a zanesljivo napredovala v znanosti, ki je tek na dolge proge.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Čista znanost in čista vera iščeta resnico in tukaj se lepo ujameta.

IZ KAKŠNEGA LESA SO BILA ZGRAJENA KOLIŠČA NA LJUBLJANSKEM BARJU?
Prof. dr. Katarina Čufar se s koliščarskim lesom ukvarja že več kot 20 let. V tem času je sodelovala pri številnih arheoloških izkopavanjih, kjer so pridobili les, za katerega so nato z analizami ugotovili, kdaj natanko so bila drevesa posekana. »S proučevanjem širin branik lahko ugotovimo, koliko je določen lesen objekt star. To metodo imenujemo dendrokronologija.« Ali ste vedeli, da so na Ljubljanskem barju našli že več kot 40 koliščarskih naselij? A ker koliščarske stavbe niso ohranjene, so se morali znanstveniki znajti drugače. »Mi raziskujemo samo temelje koliščarskih bivališč, pilote, ki so bili zabiti globoko v zemljo ali v dno jezera. Ker so tam razmere brez kisika, se je les lahko ohranil tudi več kot 5500 let.« Koliščarji so za svoja bivališča uporabljali predvsem hrast, jesen in jelšo. »Najbolj uporaben je bil hrastov les, saj je bil najbolj odporen proti škodljivcem. Ker pa ga je pogosto primanjkovalo, so koliščarji uporabljali tudi druge drevesne vrste.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 64-65.

»Če bi vprašali povprečnega človeka, bi med konji in jahanjem postavil kar enačaj,« začne najin pogovor izr. prof. dr. Klemen Potočnik, ki se s konji ukvarja že od malih nog. V naslednji uri, ki jo preživim na Katedri za znanost o rejah živali, ki je del Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, izvem številne zanimivosti o konjih, med drugim tudi, kako se z njimi komunicira, kako poteka njihova vzreja in kakšni so varnostni ukrepi pri delu z njimi.

ZiV 09 2018a»Konj je udomačen drugače kot druge domače živali, saj je bila njegova vloga drugačna,« mi pove Klemen Potočnik, ko mi predstavi različna področja, kjer se danes uporabljajo konji. In, seveda, to ni zgolj jahanje. »Konje uporabljamo za dirke z vpregami (kasaštvo) in pod sedlom (galoperstvo), potem so tu še različna tekmovanja: dresura, preskakovanje zaprek, polo ... Najbolj množično pa konje uporabljamo za rekreacijo, tako za jahanje kot v vpregi.« Veliko pasem je v preteklosti pomagalo tudi pri kmetijskih delih in spravilu lesa, danes pa se vse bolj ceni zdravilno kobilje mleko. Moj sogovornik omeni, da tako odraslim kot otrokom koristi tudi že samo druženje s konji.

BOLJ KOT GLAS JE PRI VODENJU POMEMBNO TELO JAHAČA
»Kadar konj ne naredi, kar želimo, je vzrok pogosto v napačni komunikaciji med nami: ne razumemo se,« mi razloži Klemen in nadaljuje, da so pri jahalnem konju ključna dejstva rok, nog in teže jahača. Pri tem poudari, da je pravilen izraz za vodenje konja dejstvo in ne ukaz. »Z rokami preko vajeti in brzde delujemo na konjev gobec. Če na primer potegnemo vajeti nazaj, se konj ustavi. Noge pritiskajo na konja bočno na prsni koš. Uporabljamo jih kot pomoč pri zavijanju in spodbujanju konja.« Pomembna je tudi jahačeva teža oz. kam svojo težo prenesemo, kar moj sogovornik slikovito ponazori: »Na gugalnici lahko s svojo težo gibanje ojačujemo ali ga zmanjšujemo, da se na koncu ustavimo. Podobno je pri jahanju, kjer s svojo težo ojačamo gibanje, zadržimo konja in uravnavamo smer.« Torej, če se bomo nagnili bolj na levo, bo to za konja znak, da zavije levo. Če se bomo nagnili naprej, pa bo konj pospešil. »Pri dobri komunikaciji med jahačem in konjem so dejstva minimalna,« izpostavi Klemen. »To pomeni, da bolj kot se konj odziva na manjša dejstva, boljša je komunikacija med njim in jahačem.« Kaj pa naš glas, me zanima. Najbrž niso pomembne besede, ampak ton glasu, ugibam dalje, ko si v mislih že rišem slike Divjega zahoda in kavboje na konjih. Predavatelj številnih predmetov o konjih odkima in mi pojasni, da se glasovna komunikacija uporablja le pri vožnji z vprego, pri jahanju pa ne.

NAJBOLJ NEVARNO JE STATI DVA METRA ZA KONJEM
ZiV 09 2018bKonji zaradi svoje velikosti marsikomu vzbujajo strah, za­to Klemna povprašam, kakš­na so varnostna navodila za delo s konji. »Za svojo varnost moramo dobro poznati fiziološke lastnosti konja, še posebej vida, sluha in dotika. Konj je pašna žival in ima oči postavljene bolj na stran. To pomeni, da pred čelom, pod brado in za repom ne vidi, sicer pa ima panoramski pogled, kar pomeni, da vidi skoraj 360°.« Klemen svetuje, da se konja ves čas dotikamo, še posebej, ko smo v območju črnih con, kjer nas konj ne vidi. »Največja napaka pri varnosti je, če se konja bojimo,« izpostavi moj sogovornik in pojasni, da je to za konja znak, da je nekaj narobe, saj bi se moral konj (plen) bati človeka (plenilca) in ne obratno. »Če nas je strah, si konju ne upamo iti tik za repom, zato gremo dva metra za konjem. To pa je najbolj nevarno območje, saj lahko konj brcne zelo daleč. Bolj kot ima stegnjeno nogo, močnejši je udarec. Če pa stojimo tik za njegovim repom, nas lahko zgolj odrine.«

KAKO POTEKA VZREJA KONJ?
Klemen Potočnik se ukvarja s selekcijo in genetiko konj, predvsem poskuša izračunati, kakšne potomce lahko pričakujejo pri določenem konju. »Pri konjih imamo včasih odličnega žrebca, z odličnimi rezultati, potomci pa niso uspešni. Po drugi strani imamo tudi povprečne žrebce, ki imajo briljantne potomce,« mi pove moj sogovornik. Kako lahko torej vnaprej predvidimo, čigavi potomci bodo najhitrejši na dirkah? Nekatere genetske lastnosti se dedujejo, druge ne. Tisti del, ki se deduje, se strokovno imenuje aditivni genetski del. »Če imamo ustrezne podatke, lahko izračunamo, kolikšen je aditivni genetski del, ki se prenese na potomce. Temu rečemo tudi plemenska vrednost.« In še Klemnov namig za konec: »Če znate oceniti plemensko vrednost, lahko najdete dobrega in hkrati poceni plemenskega žrebca.«

ZiV 09 2018c- Od kod izvira vaše navdušenje za delo s konji?
S konji sem se srečal praktično ob rojstvu, saj sta jih imela tako moj ded kot oče. Konji so me ves čas zanimali. Že v otroštvu me je zanimalo, zakaj se pri nekaterih ljudeh konj odziva drugače kot pri drugih, zakaj pri nekaterih bolje opravi svojo nalogo kot pri drugih. Sam sem imel čut, dar za konje, zato sem imel z njimi vedno dobre rezultate in mislim, da se še danes dobro ujamemo.
- Ponavadi svoje sogovornike vprašam, če imajo kakšne neznanstvene hobije, a sklepam, da je pri vas delo tudi močno povezano z vašim prostim časom ...
Tako je. Jaz sem v prostem času kmet, saj imam manjšo ekološko kmetijo, kjer redim tudi konje. Poleg tega imam tudi podjetje, ki se ukvarja s prirejo in predelavo kobiljega mleka, upravlja pa ga moja žena. Moje primarne misli so sicer na fakulteti, kjer sem vpet v pedagoški proces in raziskovalno delo, a seveda pomagam tudi doma – povsod, kjer je treba.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Vera je zelo širok pojem. Po definiciji vera in znanost ne gresta zelo skupaj, ampak brez vere v rezultat, ne bi bilo nobene raziskave. Jaz verjamem, da ima to, kar razmišljam in delam, nek smisel, nek širši pomen.

ZAKAJ JE KONJE POTREBNO PODKOVATI?
Konji imajo na nogah kopita, ki so z zunanje strani preraščena z roževino. Kopito ves čas raste in je podobno našim nohtom. Čeprav hodijo v naravi konji brez podkev, je pri pogosti uporabi konj potrebno njihova kopita zaščititi. »Če vprežemo konja v voz ter se z njim vozimo po cesti, se bodo kopita hitro obrabila,« mi pove Klemen Potočnik. Asfalt namreč deluje kot brusilni papir. Sčasoma se roževina tako zmanjša, da se izpostavi oživčeni del kopita, kar konja pri hoji močno boli. Da se to ne bi zgodilo, se uporabljajo podkve. S čim pa se podkev pritrdi, sem radovedna. Izvem, da se za to uporabljajo posebni žeblji in da konja prav nič ne boli, ko mu pritrdijo podkev – podobno kot nas ne boli lakiranje nohtov. »Menjava podkev poteka na približno 8 tednov. Najprej se poreže roževina, potem se v kopitno steno (to je neoživčeni del kopita) zabije žeblje in se jih tako zakrivi, da se podkev pritrdi na kopito. To je za konja neboleče. Če bi konju šli blizu oživčenega dela kopitne stene, pa je to taka bolečina, kot če bi se mi zbodli pod nohtom. Takrat konj izmakne nogo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 64-65.

Ali veste, da človeško mleko vsebuje bakterije? Zakaj kljub temu dojenčki ne zbolijo, kaj sploh je črevesna mikrobiota in kako potekajo raziskave človeškega mleka, sva se pogovarjala s podoktorskim raziskovalcem, asist. dr. Primožem Trevnom z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki preučuje bakterije v človeškem mleku.

ZiV 08 2018aPoletno jutro je, kazalec se še ni premaknil na deveto, ko stopam proti Inštitutu za mlekarstvo in probiotike, ki se nahaja na Rodici, približno pol ure vožnje z vlakom iz slovenske prestolnice. Tam me pričaka Primož Treven. Večina ljudi ob besedi bakterije najprej pomisli na bolezni, a moj tokratni sogovornik s svojimi raziskavami ugotavlja, kako pomembni so pravzaprav za nas ti, s prostim očesom nevidni organizmi.

BAKTERIJE V MATERINEM MLEKU ALI NEKAJ MLEKA NA DAN ODŽENE BOLEZNI STRAN
Ali veste, da otrok z dojenjem na dan prejme kar 800 000 bakterij? Verjetno se sprašujete, kako lahko kljub takšni množici mikroorganizmov še vedno ostane zdrav. Primož hitro prežene mojo skrb in mi razloži, da so v materinem mleku tudi protitelesa in še druge biološko aktivne snovi, ki dojenčka zaščitijo. »V materinem mleku so prisotne molekule, ki pomagajo imunskemu sistemu otroka tako, da mu pokažejo, s kakšnimi bakterijami se lahko sreča kasneje v svojem življenju.« Moj sogovornik to slikovito ponazori z učenjem hoje. »Ko otroka učimo hoditi, ga najprej držimo za roko, da ne pade.« Snovi v materinem mleku predstavljajo otrokovemu imunskemu sistemu podobno oporo, predvsem pa ga zaščitijo, da ni takoj izpostavljen najhujšim bakterijskim okužbam.

KAKO PRIDEJO BAKTERIJE V MLEKO?
Z uživanjem materinega mleka otrok pridobiva bakterije, ki so pomembne za pravilen razvoj njegovega prebavnega trakta in imunskega sistema. Primož Treven raziskuje, kako se bakterije naselijo v človeško mleko in kakšna je tam pravzaprav njihova vloga. »Obstajata dve teoriji o tem, kako bakterije pridejo v materino mleko. Prva govori o zunanji poti, druga pa o notranji. Bakterije lahko pridejo v mleko med dojenjem neposredno s površine telesa, torej preko kože dojke in dojenčkovih ust, čemur pravimo zunanja pot. Pri notranji poti pridejo bakterije v mleko iz materinega prebavnega trakta, pri čemer je vključen tudi imunski sistem matere. Na tem področju trenutno potekajo številne raziskave.«

ZiV 08 2018bBAKTERIJE SO TUDI V IZTREBKIH!
Ali veste, da imamo vsi ljudje v svojih prebavilih bakterije? Zelo veliko jih je. Pomagajo nam pri prebavi hrane, sintezi vitaminov in nas ščitijo pred nevarnimi bakterijami. Bakterije v prebavnem traktu imenujemo črevesna mikrobiota. »V prvih dveh letih se otrokova črevesna mikrobiota stabilizira, pred tem pa ima nanjo velik vpliv predvsem dojenje.«
Seveda me zanima, kako sploh preučujejo bakterije v materinem mleku in prebavilih, saj vem, da ne morejo preprosto odpreti našega debelega črevesa in odvzeti nekaj tkiva z bakterijami. »Naši vzorci so sestavljeni iz materinega mleka in blata,« mi razloži sogovornik. Ko imajo v laboratoriju potrebne vzorce, iz njih izolirajo bakterije ter z genetskimi in biokemijskimi metodami določijo, za katere vrste gre. »Če so bakterije v mleku in blatu enake, razlikujejo pa se od tistih s kože in iz dojenčkovih ust, potem lahko sklepamo, da so potovale po notranji poti, o kateri sem govoril prej.« Kmalu izvem, da vzamejo vzorce tudi iz otrokovega blata in mekonija. »Mekonij je prvo blato, ki ga dojenček izloči po rojstvu. Iz bakterijske sestave mekonija lahko sklepamo, kaj se je dogajalo pred porodom in kako je potekala naselitev otrokove prebavne cevi z bakterijami.« Primož mi pove, da na raznolikost bakterij v dojenčkovem prebavilu vpliva predvsem prehrana in življenjski slog matere. Pri bratih in sestrah je zato bakterijska sestava lahko precej podobna.
Kaj pa mame, ki ne morejo dojiti, me zanima na koncu najinega pogovora. »Izdelava mlečnih formul je v zadnjem času zelo napredovala,« mi pove Primož Treven, a hkrati omeni, da se črevesna mikrobiota v prvem letu starosti med otroki, ki jih hranimo z mlečnimi formulami, in dojenimi otroki precej razlikuje. Ali bi v mlečne formule lahko dodali tudi dobre bakterije, ki bi jih izolirali iz človeškega mleka, sem radovedna. Primož prikima: »Na trgu že lahko kupimo mlečne formule z dodanimi probiotičnimi bakterijami, a to je zaenkrat še v povojih.« Ne glede na to, ali se otroka doji ali hrani z mlečnimi formulami, pa je pomemben predvsem ljubeč stik matere z dojenčkom.

ZiV 08 2018c- Kako je šla vaša karierna pot?
Študiral sem biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Potem sem kot mladi raziskovalec prišel na Biotehniško fakulteto, kjer je bila moja doktorska tema vpliv probiotikov na mikrobioto materinega mleka. Nato sem na Biotehniški fakulteti ostal kot raziskovalec-asistent, zdaj pa sem dobil dveletni podoktorski projekt pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Pomagam tudi pri vajah in predavanjih.
- Ali imate kakšne izkušnje s tujino?
V tujini sem bil znanstveno na krajših, tedenskih gostovanjih v Italiji in na Madžarskem. Kot doktorski študent sem več kot pol leta gostoval tudi v Mariboru, ker sem tam opravljal poskuse. Zdaj si želim, da bi v kratkem odšel v tujino za malce dlje časa oz. vsaj za 3 mesece.
- Kako usklajujete delo in prosti čas?
Če si raziskovalec, si vedno raziskovalec in tudi v prostem času misliš v tej smeri. Načeloma je to življenjski slog, saj ves čas dobivaš asociacije za svoje poskuse. V svojem prostem času se veliko ukvarjam s športom. Igram tudi kitaro.
- Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Jaz gledam na to kot na dva vzporedna svetova. Znanost je svet, kjer se stvari potrjujejo z dokazi, poskusi in ponovitvami poskusov. Vera je stvar posameznika, s katero si lahko pomaga, da je bolj pozitiven, da vzdrži takrat, ko je težko.

KAKO POTEKA PRIPRAVA MLEČNIH FORMUL?
Matere, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo dojiti, lahko uporabljajo mlečne formule. To so posebni mlečni pripravki, ki temeljijo predvsem na kravjem mleku. Toda sestava kravjega mleka se razlikuje od človeškega, zato v dojenčkovo stekleničko ne moremo preprosto natočiti mleka, ki ga kupimo pri kmetu ali v bližnjem mlekomatu. »Kravje mleko vsebuje 4,7 % laktoze, človeško pa 7 %. Razlike so tudi v količini beljakovin in ostalih hranil,« mi pojasni Primož in poudari, da so prehranske potrebe telička, ki tehta 40 kg, drugačne v primerjavi z dojenčkom, ki tehta 4 kg. »Zato je razumljivo, da je sestava mleka drugačna,« se nasmehne raziskovalec. To je tudi razlog, zakaj morajo mlečne formule ustrezno prilagoditi. »Kravje mleko se loči na posamezna makrohranila, ki se jih nato zmeša v ustreznem razmerju. Poleg tega se v mlečne formule dodaja različna hranila, ki se v kravjem mleku nahajajo v manjšem deležu, tako da je sestava čim bolj podobna pravemu materinemu mleku.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 64-65.

Ko zaslišite besedo gliva, najbrž takoj pomislite na jurčka v gozdu, a v resnici je večina gliv mikroskopsko majhnih. Nekatere med njimi nam pomagajo pri vzhajanju kruha, druge imajo kot razkrojevalci pomembno vlogo v ekosistemih. Nekatere glive pa so lahko tudi nevarne. Ene izmed njih so črne kvasovke. Da bi o njih izvedela več, sem na Oddelku za biologijo, ki je del Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, obiskala prof. dr. Nino Gunde Cimerman.

ZiV 07 2018aTUDI V EKSTREMNIH OKOLJIH OBSTAJA ŽIVLJENJE
»Povprečje je dolgočasno,« meni Nina Gunde Cimerman, ki se ne ukvarja z gobami – razen jeseni, ko jih zelo rada nabira – ampak z glivami. Prav posebnimi. Takimi, ki preživijo v ekstremnih razmerah, ki bi bile za nas že zdavnaj usodne. »Moja raziskovalna skupina preučuje ekstremofile. Med glivami so največji ekstremofili črne kvasovke, ki so tudi naša priljubljena skupina, s katero se ukvarjamo.« Ali veste, da lahko preživijo pri temperaturi 64 °C? Tudi kislina, detergenti in visoke koncentracije soli jim težko pridejo do živega.

ZAKAJ SO ČRNE KVASOVKE ČRNE?
»Črne kvasovke imajo v svoji celični steni melanin, ki jim daje značilno barvo,« mi razloži priznana mikrobiologinja in pojasni, da se ta pigment nahaja tudi v naši koži. Kvasovk pa ne ščiti le pred UV-svetlobo, ampak jim omogoča, da lahko preživijo tudi pri visoki slanosti, sevanju in hladu – tj. v ekstremnih razmerah. Čeprav so črne kvasovke velike le nekaj mikrometrov, so zelo prilagodljive. »Če se naravni pogoji spremenijo, lahko črne kvasovke spremenijo svojo obliko in se tako prilagodijo na nove razmere. To jim omogoča, da preživijo v ekstremnih okoljih.« Znanstveniki so črne kvasovke do zdaj odkrili v solinah, vročih vrelcih, kisli vodi, na ledenikih in celo v oblakih! Ninina raziskovalna skupina pa jih je odkrila še v nam precej bolj poznanem okolju: v pomivalnih strojih!

ČRNE KVASOVKE SO V PO­MIVALNIH STROJIH!
»Odkritje črnih kvasovk v pomivalnih strojih je bilo zelo odmevno. Po ocenah revije, ki je objavila naš znanstveni članek, je doseglo 500 milijonov ljudi po svetu,« se nasmehne moja sogovornica. Zagotovo ste prepričani, da visoke temperature, detergenti in močni vodni curki v vašem pomivalnem stroju uničijo vse bakterije in glive, kajne? Tako so mislili tudi znanstveniki, dokler ni to odkritje stvari postavilo na glavo. »Tudi pomivalni stroji so ekstremno okolje,« mi pojasni znanstvenica in nadaljuje: »S svojo raziskavo smo ugotovili, da pomivalne stroje, ne glede na to, kje na svetu jih testiramo – v Avstraliji ali v Sloveniji – v vseh primerih naseljuje 6 ali 7 enakih vrst črnih in drugih kvasovk, ki jih najdemo v bolnišnicah.« Kmalu izvem, da je to sprožilo precej strahu in zmede med ljudmi – verjetno se tudi sami še spomnite kričečih časopisnih naslovov Vaš pomivalni stroj vas želi ubiti!

KAKŠNA JE RESNICA O ČRNIH KVASOVKAH?
Zaradi poplave lažnih novic želim izvedeti, kakšna je v resnici nevarnost, ki nam preti, če v svojem pomivalnem stroju gostimo črne kvasovke. »Vse črne kvasovke, ki smo jih našli v pomivalnih strojih, so oportuno patogene. To pomeni, da lahko povzročajo bolezni pri ljudeh, ki so imunsko oslabljeni,« mi razloži znanstvenica in doda, da so to predvsem otroci in starostniki ter ljudje s kroničnimi boleznimi, kot sta rak in sladkorna bolezen. Izpostavljeni so tudi ljudje s cistično fibrozo, gensko boleznijo, pri kateri imajo bolniki hude težave z dihanjem. Čeprav torej naše kuhinje naseljujejo črne kvasovke, je za običajne ljudi strah odveč. »Seveda, če smo zdravi,« še enkrat poudari moja sogovornica.
Na koncu me malo za šalo in malo zares zanima, ali bi tudi iz črnih kvasovk nastal kruh. »Večina kvasovk je sposobnih alkoholne fermentacije. Najbrž bi tudi s temi kvasovkami nastal kruh, le da bi bil bolj nizek, ker se ne bi sproščale take količine CO2 in alkohola kot pri pekovskih kvasovkah,« v smehu sklene najin pogovor Nina Gunde Cimerman. Kdo ve, mogoče pa kmalu spet odkrijejo kaj novega.

ZiV 07 2018b- Kaj vas je pripeljalo v biologijo?
V gimnazijskih letih me je zanimalo veliko stvari. Na koncu sem se odločila za študij biologije, čeprav sem si želela študirati krajinsko arhitekturo, a tisto leto študij ni bil razpisan. Potem mi je študij postal všeč in sem ostala. Nisem bila kakšen vzoren študent, a se je vse spremenilo z diplomo: takrat sem dobila svoj prvi raziskovalni problem, ki sem ga morala rešiti. Takoj sem vzljubila raziskovalni način razmišljanja. Takrat sem bila na Kemijskem inštitutu, kjer sem potem nadaljevala z magisterijem in doktoratom. Seveda je biologija krasna veda, veda o življenju. V biologiji ni samo ja in ne odgovorov in to mi je všeč.
- Kako držite ravnotežje med službo na eni strani ter družino in prostim časom na drugi strani?
Potrebno je najti čas za vse, drugače se to lahko pozna na tvojem zdravju. Poleg tega se tudi profesionalna kariera, čeprav je zelo zanimiva, enkrat konča, zato moraš imeti tudi hobije, ki te veselijo in izpolnjujejo. Sama zelo rada berem in plešem argentinski tango. Z možem imava na Švedskem hišo, kjer se vozimo s kajaki in nabiramo gobe, kolesarimo. Zelo rada tudi vrtnarim in kuham. Imam tudi dve krasni punci, zelo dobrega moža in dva mačka.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Do neke mere si lahko vse stvari razložimo in dokažemo z dejstvi. Sama se kot znanstvenik najprej podpišem pod to. A čeprav poskušaš pridobiti čim več dejstev, jih objektivizirati in razumeti, ti na neki točki vseeno nekaj zmanjka. Na tisti točki si lahko rečeš, da nima nobena stvar pravega smisla in je vse le veliko naključje. Ampak ... če je to naključje res naključje, potem je zelo lepo vodeno, ker nas je obdarilo s toliko lepote, s prepletenostjo in tudi zapletenostjo.

ALI JE SPLOH ŠE VARNO UPORABLJATI POMIVALNE STROJE?
V pomivalnih strojih so črne kvasovke, ki so za nas lahko potencialno nevarne. Ali to pomeni, da moramo posodo spet pomivati na roke? Prof. dr. Nina Gunde Cimerman meni drugače: »Že nekaj let sodelujemo z domačo in tujo industrijo ter poskušamo najti rešitev. Ugotovili smo, da pridejo te kvasovke v pomivalne stroje z vodo. Filtri niso dobra rešitev, ker se hitro zamašijo in jih je potrebno menjavati. Problem so tudi biofilmi, ki se naredijo na vratih in šobah. Trenutno raziskujemo turbulentne tokove, ki bi lahko razbili kvasne celice.« Kaj pa bi lahko uporabili že danes? To, kar uporablja vsaka pametna gospodinja: kis. Tudi moja sogovornica še vedno uporablja svoj pomivalni stroj, a pri tem svetuje: »Dobro je, da vse prebrišemo s kisom in da enkrat mesečno prazen pomivalni stroj operemo pri najvišji temperaturi.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 64-65.

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh