Tudi poleti kuham kot slikarka. Namesto slikarske barve si pripravim raznobarvna živila, moja bela, modra, rdeče – črna posoda je kot slikarsko platno. S kuhinjskim orodjem in priborom si pričaram neponovljiv obrok in ga na koncu gledam kot mojo lepo sliko...
Poleti nam narava ponujajo živila, ki jih lahko jemo sveža, brez nepotrebnega cvrenja, kuhanja, pečenja in praženja. Manj kuhane hrane jemo zato, ker je vročina in telo je treba tudi znotraj sproti ohlajati z vodo, s SVEŽIM sadjem in zelenjavo. Z njunim uživanjem ne prinašamo domov nobenih škodljivih odpadkov.

Mnogi pojedo veliko peciva tudi poleti, ker so zasvojeni s sladkorjem. Treba je le odločno reči: »NE, poleti peciv ne pečem!« Poleti naj se mize šibijo od sadja in druge lahko prebavljive hrane. Nekuhana hrana nas pohladi in osveži od znotraj navzven, naravno in nadvse preprosto. Pa še ceneje pridemo skozi mesec. Hitreje pridemo do dobrega zdravja in počutja. Z uživanjem več svežega sadja in zelenjave si naredimo še malo zaloge vitaminov za zimski čas, ko jih bomo še kako potrebovali, sicer jih bo treba v lekarni drago plačati. Poleti so na voljo drugačna živila kot pozimi. So bolj živih barv, polna sonca, toplote in dobrote ljudi, ki so jih pridelali. Mogoče kdo poreče, da »cuket« (bučk) ne maram, so sama voda. Vendar ni tako. Kar je v kumarah in bučkah, tega ni nikjer drugje. Pri vsem tem je zelo pomembno je to, da je življenjski slog staršev nalezljiv. »Vsi imajo sladoled vsak dan pri kosilu in pri večerji, mi pa skoraj nikoli,« sta se pritoževala otroka, ker smo sladoled postopoma zamenjali za sadje, saj se mi je zdelo škoda denarja, ko pa so domače češnje, jagode in drugo sadje gnile pred mojimi očmi. Iz zelo zrelih češenj ali breskev sem skuhala marmelado in jo vmešala v skuto ali v naravni jogurt. Mazala na majhne koščke kruha, namesto čokoladnega namaza. Varčujemo za nova okna in vrata, je bil odgovor. Naši starši niso tekali v trgovino po sladoled ali po pecivo. Sami smo vedeli, kje rastejo divje jagode, maline, robidnice, katera sorta jabolk ali hrušk bo kmalu zrela. Pili smo vodo in domače mleko. Peciv in mesa skoraj nismo poznali, zato pa smo imeli rdeča lica in bili smo zdravi.

Breskova marmelada
Izberite zelo, zelo zrele in zdrave breskve. Tudi če je sadež samo malo nagnit, ga zavrzite, saj je okužen cel sadež. Olupite, narežite in dajte v kozico, ki ni iz kovine - napolnite samo do polovice, da sadni sok hitreje povre. Dodajte približno 20% sladkorja in postavite na štedilnik. Med kuhanjem mešajte, da se ne prime. Kuhajte približno 40 minut. Breskova, češnjeva in še nekatere druge marmelade ostanejo bolj redke. Marmelado napolnite v prekuhane vroče kozarčke, pokrijte z vročimi, nepoškodovanimi pokrovčki in tesno zaprite. V lonec položite tanko krpo, nanjo zložite kozarčke, nalijte vročo vodo skoraj do vrha, lonec pokrijte s pokrovom in kuhajte približno 15 minut. Še vroče kozarčke zložite v prenosno hladilno skrinjico ali jih zavijte v volneno odejo, pokrijte in počakajte dva do tri dni, da se ohladijo.

Poletna mineštra z grahom
Kjer je grah in vsaj malo ješprenja ali pire, meso ni potrebno. Včasih dodamo košček svežega mesa ali pršuta, sušenega na zraku.

Najprej si pripravite vso zelenjavo, šele nato začnite kuhati. Zelenjave naj bo približno v enakih delih. Ena pest zelenjave in ena pest testenin je okvirna merica za vsakega.
V hladno kozico narežite sveži česen ali mlado čebulo, grah, na kocke narezan krompir, naribano sveže zelje, naribano bučko in dodajte olje. Postavite na štedilnik in vse skupaj na hitro segrejte. Potresite s testeninami ali dodajte namočen in kuhan ješprenj ali pirin rižek, malo posolite in zalijte z vročo vodo. Kuhajte še približno pol ure. Kuhano potresite z natrganim peteršiljem in po želji dodajte še malo oljčnega olja.

Mlečni njoki
Zamesite redko fino kvašeno testo kot za miške. Recept zanje sem napisala v eni prejšnjih številk. Rozine lahko tudi izpustite. Vzhajano testo zajemajte z majhno žličko in ga polagajte v toplo eko mleko. Mleka naj bo toliko, da njoki plavajo. Pokrijte in počasi kuhajte približno osem minut. Z mrežasto lopatico jih preložite v presejane drobtine, ki ste jih pocvrli na maslu. Jed polepšajte z žlico češnjeve marmelade ali potrosite s sladkorjem. Zraven ponudite kozarček eko mleka – nezavretega.

Poletni brodet
Očiščene sipe ali kalamare operite v osoljeni vodi (mrzla voda in groba morska sol), odcedite in narežite na majhne koščke.

Mole (če ni druge ribe, vzemite sardele) očistite, odstranite kost - filirajte, operite v osoljeni vodi in odcedite. V hladno kozico dajte veliko svežega česna, mlade čebule in malo olja. Postavite na štedilnik in ko čebula oveni in zadiši, dodajte na kocke narezan zrel paradižnik, sveži majaron ali baziliko in na hitro pocvrite. Dodajte malo vroče vode in na kocke narezane ribje fileje ter malo kisa ali limone. Kuhajte počasi približno pol ure. Na koncu dodajte malo masla.

Polenta v pečici
Polentno moko presejte. Če vam je kaj ostane, vrečko tesno zaprite, da ne pridejo metulji. V kozico dajte pol eko mleka in pol vode in ščepec morske soli. Ko skoraj zavre, odmaknite z ognja, s pestjo dodajajte moko in mešajte z metlico za stepanje. Zamesite redko koruzno testo, ki ni ne močnik ne žganci. Polenta bo veliko boljša, če dodajate moko in ne tekočino.
Pekač namažite z oljem in vanj stresite zakuhano polento. Pokrijte z drugim pekačem in dajte v toplo pečico. Pecite približno 40 minut na 200 stopinjah Celzija. Pečeno lahko potresete s sveže naribanim trdim sirom in narežete na kocke.

Pavlič E., Kuhajmo, Ognjišče (7) 2010, str. 98

Poznano mi je valovanje morja, manj poznano pa mi je valovanje zlate pšenice na polju. Zato ker imamo na Primorskem le manjše zaplate zemlje, kjer so vrtovi in vrtički, kamor greš ‘nažet’ pomladanski mlad radič, greš po grah, špinačo in paradižnik, pozimi pa po zelje, cvetačo in janeževe gomolje … Seveda imamo tudi polja s pšenico, kako bi pa človek preživel brez vsakdanjega kruha. Jaz verjamem, da kruh ne more škodovati našemu zdravju, bolj nam škoduje tisto, kar polagamo nanj in to preveč pogosto.
Sicer pa povejte, ali bi vi zagotovo vedeli, katero živilo je za vaše telo zdravo in katero ni, izjema so seveda diete, kjer moramo dobro vedeti, kaj pojemo. Jaz sem prepričana, da imajo živila tudi svojo posebno svetlobno energijsko moč, ki nam jo znanost ne zna razkriti, saj ne more do duha hrane.
Sprašujem se, kako so na primer Eskimi in druga severna ljudstva, ki so bila dolge mesece stisnjena med led in sneg, prebila zimo. Niso se basali z velikimi skledami solate in niti niso za sabo vlekli sani, obloženimi z zalogami južnega sadja, pa so vendar dočakali pomlad. Morda so bili njih rešitelji lososi in losi. Mi pa ne moremo brez dodatnih šumečih vele vitaminov in nepogrešljivih prehranskih dopolnil … Čeprav živimo v deželi, kjer plenja vse mogoče…
Ampak danes ne bomo pekli kruha in pozabili bomo na preveliko skledo solate. Šli bomo k testeninam, živilu iz pšenice, ki je po priljubljenosti takoj za kruhom. Skuhali bomo domače rezance in nanje bomo položili lososove fileje. Zmagovita sestavljenka.
Rezanci so pri nas doma, nismo jih pobrali od tujcev. Valjali smo jih kar po slovensko. Pa da se ne bi po nepotrebnem otepali testenin zaradi hidratov, kar takoj povejmo, da vsebujejo mnogo snovi, ki nam koristijo. Morda se celo odločimo za polnozrnate rezance, potem bo v njih še več vitaminov B, A, E in vlaknin. Za testenine nasploh so najnovejše raziskave pokazale, da zmanjšujejo tveganje za srčno žilne bolezni in da celo znižujejo holesterol. Tako sem prebrala, če ni res, se pa lepo sliši.
Svojo zgodbo z rezanci ima tudi Kristina Šikca (rodbinsko poimenovanje), ki je ob nedeljah najraje valjala rezance. Po drugi svetovni vojni je šla s svojo družino iz Dekanov v Trst, kot mnogo ljudi iz naših slovenskih vasi. Trst je bil takrat pod ameriško angleško vojaško upravo in je bilo življenje tam precej lažje kot na našem komunističnem delu Primorske. Takole je to svojo politično odločitev obrazložila Kristina: »Grem rajši v Trst, ker tam igrajo Doolce Vieena in z Marjotom lepo romantično pleševa, pri nas pa bobnajo samo Tito naš, Stalin naš!!!«
Kristino so seveda na oni strani obravnavali kot vse Slovence iz Istre, kot da so Italijani, in spet so jim potujčili slovenski priimek.
Ja, zgodovino ustvarjajo v veliki meri mali ljudje in to ne malo krat v svojo škodo in škodo svojega naroda.
Kakor koli že, Kristina je v nedeljo dopoldne zamesila bolj trdo testo za rezance, jih nato zvaljala in potem narezala na tanko za v juho in na široko za “na suho”. Svojemu možu in sinu je za nedeljsko večerjo tu pa tam pripravila popestritev. Skuhala je rezance, jih zabelila s paradižnikovo omako, torej skromno, brez mesa, in ko so lepo pojedli … so ga zagledali:
na dnu krožnika jih je čakal lep goveji zrezek. Kristina ga je spretno skrila pod kopico rezancev in nikomur nič povedala … Presenečenjeee! …
Mi pa si bomo danes privoščili rezance z lososom, po receptu iz knjige Zmeraj s. Vendelina. Skoraj eskimsko in okusno kosilo.

E. Novak, Kuhajmo, v: Ognjišče 2 (2021), 84-85.

recept za danes

REZANCI S SMETANO IN LOSOSOM
4 kosi lososovega fileja
olje za pečenje
20 dag širokih rezancev, sol

Ribja smetanova omaka
4 žlice (ribje) juhe
4 žlice sladke smetane, 2 žlici vina, limonin sok, sol, poper
po želji prgišče kaper
Lososove fileje z obeh strani na hitro popečemo. Ko jih obrnemo, jih polijemo z malo oljčnega olja. Osolimo. Nič hudega, če so zrezki na sredi še malo sveži.

Rezanci
V veliki količini osoljene vode kuhamo rezance. Pazimo, da se ne razkuhajo. Odcedimo.
Vroče odcejene rezance razdelimo po krožnikih, prelijemo z ribjo omako in nanje položimo pravkar popečene lososove zrezke.

Ribja smetanova omaka
V kozico damo ribjo (ali govejo) juho, smetano, vino, limonin sok, sol in poper. Po želji dodamo tudi kapre. Pristavimo in pokuhamo do polovice.

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

pripravlja Marko Čuk

 

Nekje sem prebrala, da so bile leta 2004 narejene raziskave o dolgosti življenja in človekovi prehrani. Ugotovili so, da dolgost življenja sovpada z uživanjem fižola kot osnovne hrane, kar pomeni, da naj bi ga danes po malem jedli vsaj trikrat na teden.

Dober dan, fižol! Naj vas ta prva vrstica ne spomni na knjigo iz 50-ih let Dober dan, žalost. To bi bilo zelo neumestno, kajti fižol pomeni veselje in zdravje.
Fižol je prišel v Evropo kmalu po odkritju Amerike, vendar so ga začeli saditi in kuhati šele v 17. stoletju.
Ta stročnica vsebuje mnogo koristnih vitaminov in mineralov: magnezij, fosfor, železo, kalij. Kalij pospešuje odvajanje vode iz telesa. Potem so tu, v tem preprostem fižolčku, imenitni vitamini iz skupine B, pa še vitamina D in C. V fižolovem trebuščku so tudi snovi, ki nižajo holesterol in ne marajo sladkorne bolezni. Le poglejte ta fižol! Ima tudi nukleinsko kislino, ki sodeluje pri procesu obnove celic. Zaradi nje bomo videti novejši in lepši. Menda zavira celo nastajanje nekaterih vrst raka. Ima veliko beljakovin, vendar bodo te še boljše, če jih tu pa tam dopolnimo z mesom ali jajci. Torej kakšna klobasa v fižolovi mineštri ne bo odveč.
Jejmo fižol, toda ne zvrhane sklede, saj je teže prebavljiv. Na mizi naj bo lepo po malem in pogosto.
Zato vam danes predlagam, da stresete v pisker fižol in ga skuhate po našem receptu. V knjigi Zmeraj sestra Vendelina najdete še več receptov s fižolčki, čudodelniki dolgega življenja.
Pozabili smo že, kaj vse smo si na silvestrovo obljubili, da bomo počeli v novem letu. Med najpogostejšimi zaobljubami je bila, da bomo manj in bolj zdravo jedli.
Saj vem, da vam ni uspelo. Ko bi morali nehati, ste si naložili še eno pohano zarebrnico, pa še malo francoske in potem še malo slastne potice, ki je seveda ne bomo zavrgli samo zato, ker se je malo posušila … Na kraj pameti vam nista prišla holesterol in povišan sladkor. Meni tudi ne.
Da, nažiranje (grda beseda, se strinjam) vodi k osovraženi debelosti in končno k boleznim.
Manj jesti ob polnem koritu je res težko. A še kako se moramo zahvaljevati Bogu, da nam daje hrane v izobilju, daje pa nam tudi svobodo, da sami pretehtamo, kaj je prav in kaj ni. Jaz si bom za začetek dala napis pod napo, da mi bo bingljal pred nosom: »Ne misli, kaj boš jutri dobrega skuhala, temveč kaj boš skuhala dobrega in skromnega.« Začela bom s fižolovo mineštro. Ko sem bila otrok, je bilo to na Primorskem vsakdanje tedensko kosilo. In ker je bilo več dni kot klobas, se je pač klobasa redkeje kuhala v mineštri. Večerja pa bo mnogokrat na oljčnem olju ali maslu ocvrto jajce. Tako se prehranjuje gospod, doma na Krasu, ki ima več kot sto let. Ne čudite se, oljčno (in ne olivno) olje in maslo sta žlahtni maščobi.

 
Pogosto govorimo o hrani pre­grdo, kot da bi bila naš sovražnik. Saj sami prepogosto in preveč na stežaj odpiramo usta. (V moji vasi Dekani so pogosto rekli: »Usta so majhna, ma dosti pojejo.«) Hrana je naš zaveznik in hkrati naše zdravilo.
Pa pomislimo tudi na to, da je kakšna jed lahko dehteč spomin. Vzemimo v roke knjigo francoskega pisatelja Marcela Prousta, ki je v svojem romanu Iskanje izgubljenega časa za vselej pustil otožen in dehteč spomin okusa in vonja keksov magdalenic, ki jih je teta Leone pomakala v čaju zjutraj, ko ji je mali nečak prišel v spalnico voščit dobro jutro. Dobil je žličko čaja, v katerem je plaval drobec magdalenice.
Irski pisatelj James Joyce, ki je več let preživel v Trstu in menda pogosto obiskoval tudi Koper, pa je, tako pravijo sicer nezanesljivi viri, rad jedel ledvice v omaki. Ooojoj, če ledvic dobro ne očistimo cevčic in če jih premalo časa namakamo v mleku, potem … A velikega irskega pisatelja to gotovo ni motilo. Hm, bilo bi pa že malo brez ponosa, če bi se hvalili, da so telečje ledvice prihajale s slovenskega Krasa ali pa iz Istre, kajne?
V literaturi poznamo pijačo, ki je našemu slovenskemu literarnemu velikanu vse življenje obujala slabo vest. Kdo je ne pozna, tiste Cankarjeve skodelice kave?! In kdo ne ve za Prešernove žepe, polne fig; gotovo so bili žepi povešeni in obnošeni – ali pa tudi ne, saj je bil vendar dohtar. Ni nam treba poveličevati revščine (nismo več v komunizmu) in tudi dr. Prešernu revščina ni bila niti malo po godu.
Ne, Prešeren ni bil reven, bil je neskončno bogat v svojih genialnih poezijah. Gotovo so ga razveseljevali otroci, ki so se na kaki ljubljanski ulici gnetli okoli njega in prosili: »Doktor, fig, fig!«
Spomnimo se tudi Martina Krpana, ki je na Dunaju dal poduk: »Ali ga bom s pogačo pital, kadar se s kom kregam!« Martin Krpan ni bil pesnik, niti ne okoljevarstvenik, bil pa je nadvse iznajdljiv orjak z zdravo kmečko pametjo. Ali se je koga bal? On že ne, nikogar!
Ali se mi česa bojimo? Da, mi razvajeni sodobni ljudje, ki radi pozabljamo, da je tu pred našim pragom vojna, se zelo bojimo in skrbimo predvsem za lasten uspeh, blaginjo, rekreacijo, razpoznavnost ... Kako lepa je misel, ki jo je izrekel pokojni zaslužni papež Benedikt XVI., ki smo ga morda premalo poznali: »Ne bojte se ne sveta, ne prihodnosti in ne lastnih napak.« Seveda taka drža predpostavlja, da zaupamo Bogu.

 

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

FIŽOLOVA JUHA S KLOBASO

• 30 dag namočenega fižola  (ali 1 večja pločevinka kuhanega), sol

Prežganje

• 4 žlice maščobe
• 2 žlici sesekljane čebule
• 1 žlica moke
• 1 žlička paradižnikove mezge
  
  
• kuhana kranjska klobasa
• sol, poper, lovorov list
  
  
• zakuha: 10 dag krpic

Fižol operemo, čez noč namočimo in ga naslednji dan skuhamo do mehkega.

Osolimo proti koncu kuhanja. Kuhan fižol malo odcedimo in ga po želji zmiksamo ali pretlačimo. Primešamo odcejeno fižolovko in premešamo.

V kozici stopimo maščobo, dodamo čebulo, kmalu nato še moko in mešamo. Ko začne čebula rumeneti, dodamo paradižnikovo mezgo in prežganje razredčimo z vodo.

Primešamo pretlačen fižol z vodo vred, dodamo narezano klobaso, osolimo, popopramo, dodamo lovorov list in zakuhamo krpice. Juho kuhamo še 7 minut.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 2 (2022), 78-79.

Pred ohrovtovo glavo klobuk dol!
Stopili smo v advent, čas štirih nedelj do Jezusovega rojstva. Barva adventa je vijolična, božič pa bo zlat, rdeč in zelen. Na mizi imamo venček s štirimi svečkami. Vsako nedeljo ena zagori, da nas spomni na velik prihajajoči praznik. Zdaj radi obešamo venčke tudi na vhodna vrata in poškilimo, ali ima soseda morebiti lepšega.
Na eno izmed teh nedelj bomo za kosilo pripravili z mesom nadevan ohrovt, jed, ki je zelo primerna za zimski čas. Pred ohrovtovo glavo klobuk dol! Krepi naš organizem z mnogimi koristnimi elementi.
Najbrž še niste slišali, da je ohrovt svetovni šampion glede vsebnosti vitamina C. V svojih listih hrani za nas še kopico drugih vitaminov in mineralov. Prinaša nam tudi antioksidante, s katerimi podimo stran virusne bolezni in zaviramo starost. Gotovo pa ste že slišali za učinkovito shujševalno kuro na osnovi ohrovtovih ali zeljnih juhic. Pa še to: povoj iz ohrovtovih ali zeljnih listov blaži bolečine in pomaga pri zdravljenju revmatizma in artritisa. Vsi po ohrovt torej!

DECEMBER JE ČAS KOLIN
Včasih je bil to hišni praznik, saj so se (v času, ko sicer ni bilo izobilja) mnogi ob kolinah lahko do sitega najedli. Pa še pripravili so si zalogo za čas, ko narava spi in nam privije pipico. Hladilnikov ni bilo, torej so kmetje čakali na prvi sneg ali bridko burjo, da se meso ne bi pokvarilo. V dobi hladilnikov pa so koline lahko kadarkoli, tudi poleti.

Ko sem bila otrok, v prvem razredu, sem nekega decembrskega dne po šoli vzhičena hitela k ‘noni’, kjer so imeli koline. Nekaj pa je vendarle kalilo moje navdušenje, ‘nona’ je namreč rekla, da otroci ob kolinah lovijo kri v vedro, da bo lahko za večerjo krvava polenta. Pa menda ni mislila resno?! Ne, saj ji ni kazalo vsega verjeti, pogosto nam je pripovedovala čudne zgodbe.
In potem je bilo pri ‘noni’ vse polno ljudi, med njimi je bil najpomembnejši mesar Šteljo. Prišli so sorodniki in sosedje, skratka vsi, s katerimi ‘nona’ tisti trenutek ni bila skregana. Zanimivo pa je, da so prišli tudi tisti, ki so se bili pripravljeni ob kolinah pobotati in si med seboj odpustiti, potem pa se poveseliti ob kozarčku rujnega. Zagotovo so si ljudje od kolinah več odpustili kot pred mašo. Saj veste: “Če imaš kaj na vesti, pojdi in se spravi z bratom, potem pa pridi …” Ja, če bi po maši stregli klobase in refošk, bi se marsikdo spravil z bratom … Pa saj sploh ne bi bilo napak, če bi se po maši večkrat poveselili. Še vedno se ne zavedamo dovolj, kakšen čudovit dar je sprejeti Jezusa. Kako lepo je pred kratkim povedal duhovnik Martin Golob, dejal je nekako takole: »Maša je nekaj najlepšega, kar se v nedeljo zgodi v vesolju.«
In pri ‘noni’ so pekli ombolo (svinjsko ribico) ter ga dišečega ponujali naokoli. In seveda, ‘nona’, ki me je opazila tam v kotu za štedilnikom, mi je dala med dva kosa kruha sveže pečen svinjski zrezek. Pojedla sem ga, čeprav sem bila zelo neješč otrok. Toda takrat nisem povezala dejstva, da je ta zrezek del tistega prašiča, ki je tako zvedavo škilil k meni s svojimi majhnimi očesci. Spominjal me je na lepe božične razglednice, ko nasmejani roza prašiček vošči srečno novo leto in se ne zaveda, da tam zadaj ob zasneženi smrekici v hiški z zlatimi okenčki zagotovo pečejo prašička ali jedo klobase …
Prišel je večer in spražili so jetrca ter pripravili krvavo polento. Prišla je Olga iz mlina, ki je imela to tradicionalno jed zelo rada in Bog ne daj, da je ne bi povabili. ‘nona’ je skuhala polento v bakrenem kotličku in jo oblila z omako iz krvi, dišav in kisa. Tega recepta si nisem zapomnila, ker je tako čuden. Toda zavedajmo se, da je bolj etično pojesti vse dele živali, če smo jo že zaklali za hrano. Ni prav, da izbirčneži in polni predsodkov nato tretjino vržemo v zabojnik.
Naslednji dan pa so pripravljali klobase, mulce (krvavice) in pršute, toda koline so bile zaključene, v olajšanje moje ‘none’, ki si je nehala pihati v brk. Pri njej je to pomenilo, da ima že vsega vrh glave.

VČASIH IN DANES
Toda poleg kolin se bo v adventnem času marsikaj dogajalo tudi v naši duši, če bomo znali utišati zunanji svet z njegovo živčnostjo, nasršenostjo in pohlepnostjo. Pripraviti bi se morali na rojstvo Božjega sina – na dogodek, ki je popolnoma spremenil svet. In tudi zdaj bi ga spremenil na bolje, če bi se le človek ravnal po Božjih zapovedih.
Včasih so v adventu hodili k zornicam. Morda so se res potopili vase in razmišljali o svoji duši, in ne le o telesnih potrebah. Ne razumem pa, zakaj se v adventu niso ne poročali ne imeli kakih veselih dogodkov. Res je, da se moramo pripraviti na prihod Jezusa Kristusa, toda zakaj ne v veselem pričakovanju, namesto v tako veliki resnosti? Vendar priznam, držala se bom tradicije, čeprav ne vem, zakaj je tako prav. V adventnem času tudi ne bom v pozabila na sv. Miklavža, na sv. Barbaro s svežimi češnjevimi vejami in božičnim žitom. Pa na sv. Lucijo, zavetnico za oči, nanjo še posebej ne.

 

 

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

Z MESOM NADEVAN OHROVT

1 ne prevelika ohrovtova glava, sol, jušna osnova

Mesni nadev

• 4 dag masti, 3 žlice sesekljane čebule, 2 stroka strtega česna
• 40 dag mlete svinjine ali mešanega mesa
• sol, poper, timijan, majaron
• 2 žlici pšeničnega zdroba ali 5 dag namočenega in ožetega kruha
• 2 dl jušne osnove
• 2 jajci, malo kisle smetane

Ohrovtovo glavo očistimo, operemo in 5 minut kuhamo v osoljenem kropu.
Preložimo jo na desko in previdno izrežemo kocen.
Nadev začnemo dodajati pod listi na sredi glave, jih stisnemo navzgor in nato nadevamo spodnje liste. Ne dajemo preveč nadeva. Nazadnje ohrovtovo glavo z vrvico krog in krog povežemo, da nadev ne bi uhajal.
Tako pripravljen ohrovt položimo v lonec ali kozico, prilijemo juho ali vodo, da sega do polovice glave, pokrijemo in kuhamo do mehkega, to je okoli 30 minut.
Kuhano ohrovtovo glavo položimo na ogret servirni krožnik in odstranimo vrvico. Okrog naložimo krompirjev pire.

Mesni nadev
Na maščobi spražimo čebulo, dodamo česen, mleto meso, sol, poper, majaron in timijan.
Pražimo le toliko časa, da se osuši mesni sok. Prilijemo 2 dl juhe in dušimo še dobrih 10 minut. Proti koncu kuhanja dodamo zdrob ali namočen in ožet kruh.
Ko se nadev ohladi, vmešamo še jajca in smetano.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 12 (2022), 84-85.