(da bo leto bogato)
Pridejo dnevi, ko je težko iti naprej. Toda naša izročitev je brez vztrajnosti golo zapravljanje časa. Bolj pomembno je ostati zvest v času suše kot v trenutkih, ko nas vera sama od sebe vodi v molitev. Takrat imejmo v mislih trenutke, ko smo bili napolnjeni z Njegovo navzočnostjo.
Edino zdravilo za formalizem in rutino je v zvestobi odločitve, ki smo jo naredili. Na ta načina bosta gorečnost in češčenje spet prišla na dan.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en ‘božji danes’.
Izpolnitev je treba iskati v sedanjem trenutku. Kdor gleda na jutri, bo današnji dan izgubil.
Potrebno je navdušenje, čisto veselje – ne pa evforija, občutek zanesene blaženosti. To je samo močan plamen, ki takoj ugasne.
»Ti, ki daješ hrano pticam neba, ti, ki oblačiš lilije na polju, daj nam, da se bomo veselili stvari, s katerimi nas napolnjuješ, in naj nam to zadošča.«

brat Roger iz Taizéja. Ognjišče (2014) 01, str. 51

Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi -
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti..

Družina, - iz iste hiše doma, -
družina, ko sedamo
k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem
hišnem kotu,
ko smo na poti po
širnih cestah,

ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

Rabi Samuel je nekemu revežu, ki se je ustavil pri njem, ker ni imel v hiši denarja, podaril prstan. Trenutek za tem je to zvedela njegova žena in mu vsa jezna očitala, da je tako dragocen okras z velikim in žlahtnim draguljem vrgel nekemu beraču. Rabi Samuel je poklical reveža nazaj in mu dejal: »Pravkar sem izvedel, da ima prstan, ki sem ti ga dal, veliko vrednost. Glej, da ga ne boš poceni prodal!« (sč).

Bogat zemljiški posestnik je šel nekoč mimo velike kmetije in ni mogel verjeti svojim očem, ko je zagledal tablo z napisom To posestvo podarim tistemu, ki je resnično srečen! Mož je rabil precej časa, da je prišel k sebi od presenečenja. Potem pa je sam pri sebi razmišljal: “Po pravici lahko rečem, da sem zadovoljen. Imam vse, kar potrebujem. Torej se bom potegoval za to posestvo!” Potrkal je na hišna vrata in odprl mu je starejši gospod, po videzu kot kakšen filozof. »Pa ste resnično zadovoljni?« je vprašal, ko mu je obiskovalec povedal svojo željo. »Da, res sem zadovoljen,« je odgovoril. »Če je tako, dragi prijatelj,« je dejal lastnik posestva, »moram reči, da se čudim. Zakaj potem hočete moje posestvo, če ste zadovoljni?« (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 11 (2022) 10.

Neki kmet je imel majhno posestvo, samo enega sina, ki mu je pomagal, in samo enega konja, da je kmetijo obdeloval. Nekega dne mu je konj ušel. Sosedje so prišli in ga pomilovali zaradi te nesreče. Kmet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden se je konj vrnil in s seboj privedel deset divjih konj. Sosedje so spet prišli in kmetu čestitali za njegovo srečo. Kmet je tudi tokrat ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to sreča?« Teden pozneje je sin zajahal enega od divjih konj, ki ga je vrgel, da si je zlomil nogo. Zdaj kmet ni imel nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Sosedje so prišli in obžalovali njegovo nesrečo. Spet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden je izbruhnila vojna in vojaki so prišli v dolino ter pobrali vse mlade moške razen kmetovega sina, ker je imel zlomljeno nogo. (sč).

Neki kralj je zapadel v globoko žalost. Ko so ga vprašali, kaj ga tako žalosti, je dejal: »Nenehno moram misliti na to, da vedno, ko se kje človek rodi, drugje človek umrje!« Dolgo so se posvetovali, kako bi kralju mogli pomagati. Najeli so dvornega norca, ki naj bi ga s svojimi norčijami razvedril. Zaman. Nazadnje se je oglasil nekdo, ki je rekel, da bi rad govoril s kraljem. Po pogovoru je bil kralj veder in vesel. Ko so tistega človeka vprašali, kako mu je uspelo kralja ozdraviti, je povedal: »Rekel sem mu, naj misli na to: Vedno, ko kje kakšen človek umrje, se drugje nekdo rodi.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 82.

Cesar Friderik II. je v 13. stoletju vladal na Siciliji. Hotel je odkriti prajezik človeštva. V neko sirotišnico je spravil najdenčke in jim priskrbel negovalke. Dojenčkom so morale nuditi najboljšo hrano in skrbno nego. Negovalkam je bilo najstrožje prepovedano samo eno: z otroki niso smele spregovoriti niti besedice. Če otroci nikoli ne bodo slišali besedice v nekem določenem jeziku, si je mislil cesar, bodo nekega dne začeli govoriti prajezik človeštva. Sad tega poskusa ni bil prajezik človeštva, temveč je pokazal na prapotrebo človeštva. Otroci so namreč hirali in umirali kljub skrbni negi in dobri prehrani. Izkazalo se je, da otroci za rast, razvoj in življenje poleg hrane in nege potrebujejo besede ljubezni. (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 75.

»Ne vem več, kako in kaj,« je potožil mlad mož svojemu najboljšemu prijatelju. »Že trikrat sem zamenjal študijsko smer, toda nič me ne navdušuje …« – »Zakaj pa potem študiraš?« ga je vprašal prijatelj. »Ker to od mene pričakujejo starši. Moj oče je profesor in moja mati je zdravnica.« – »Kaj bi bil tvoj sanjski poklic?« »Mizar!« je ustrelil mladi mož. »Potem se pojdi učit,« je odvrnil prijatelj. Mladi mož je s težavo prepričal svoje starše, da bo študij opustil. Toda ko danes dela ob stružnici, sijejo njegove oči. (sč).