Nekoč je živel grof, ki je dočakal visoko starost, ker se je znal veseliti življenja. Nikoli ni odšel od doma, ne da bi spravil v desni žep pest fižola. To je delal zato, da je z njim zaznamoval lepe trenutke dneva in jih znal bolje ceniti. Za vsako prijetno malenkost, ki jo je v teku dneva doživel – na primer prisrčen klepet na cesti, smehljaj ženske, ki jo je srečal, kozarec dobrega vina – za vse, kar ga je razveselilo, je preložil eno fižolovo zrno iz desnega žepa svojega suknjiča v levega. Zvečer je doma sedel za mizo in preštel fižole iz levega žepa. To so bili zanj slovesni trenutki. Pred oči si je priklical, koliko lepega je spet doživel tisti dan in se je veselil. Tudi če je bil v levem žepu en sam fižol, je bil dan uspešen, se je splačalo živeti. (sč).

Neki deček je živel v majhni koči na zelenem griču. Ko se je dan nagnil in je sonce zahajalo, je sedel pred svojo hišo in gledal na hišo daleč onstran doline. Imela je zlata okna, ki so sijala kot biseri. Pogled ga je tako očaral, da si je želel samo to, da bi v njej živel. Ko je bil dovolj velik, se je odpravil proti njej. Sonce je že zašlo in strašno je bil razočaran, ko je videl, po čem je iz daljave hrepenel. Na oknih ni bilo zlata. Hiša njegovih sanj je bila navadna koča. Ko pa je naslednje jutro pogledal skozi okno te koče, je na drugi strani doline spet zagledal hišo z zlatimi okni, ki so sijala kot biseri. Ves vesel je pohitel nazaj – do hiše, ki je bila njegova. (sč).

sv. Irenej Lyonski - škof v rimskem mestu Lugdunu v Galiji, današnjem Lyonu v Franciji - 'oče katoliške teologije' - učenec sv. Polikarpa, škofa v Smirni v Mali Azij, ki je sam poslušal apostola in evangelista Janeza ... je zapisal:

• Vera je kakor žlahtna pijača, ohranjena v najboljši posodi; pod vplivom Svetega Duha ta pijača trajno obnavlja mladost vsakomur, ki jo uživa.

• Ko kruh, ki ga daje zemlja, sprejme božji poziv, ni več navadni kruh, temveč evharistija in se v njem družita zemeljsko in nebeško. Zato tudi naša telesa, ko prejmejo evharistijo, niso več trhljiva, ker imajo v sebi že upanje na vstajenje.

• Človekova slava je v Bogu, človek pa je sprejemnik božjega delovanja, vse njegove modrosti in moči. Kakor zdravnik pokaže svojo izvedenost z zdravljenjem bolnikov, tako spoznamo Boga po tem, kako ravna z ljudmi.

• Izkustvo padca pomaga, da cenimo rešitev, kakor pomaga bolezen, da cenimo zdravje, in tema, da cenimo svetlobo.

• Najprej moraš ohraniti svoj položaj kot človek, šele potem boš prejel svoj delež pri Božji slavi. Nisi ti naredil Boga, ampak je Bog tebe naredil. Če si torej božje delo, čakaj potrpežljivo na roko Umetnika, ki dela vse stvari v vseh ob pravem času.

• Božja Beseda je prišla med ljudi in postala Sin človekov, da bi privadil človeka sprejemati Boga, privadil pa tudi Boga na bivanje v človeku.

• Kako je mogoče trditi, da naše telo, ki se hrani s Kristusovim telesom in njegovo krvjo, ni sposobno sprejeti milosti večnega življenja?

• Prav toliko, kot Bog ne potrebuje ničesar, toliko človek potrebuje občestva z Bogom. Človekova slava je namreč v tem, da stanovitno vztraja v božji službi.

• Hoditi za Gospodom se pravi imeti delež pri zveličanju, prav tako kakor če slediš luči: deležen si njene svetlobe.

• Bog ne stori ničesar brez namena in pomena.

zbral Marko Čuk

"... Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skrivnosti - dvignilo se je pred mano kakor visoka stena in videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem pri filozofih, ki so premišljevali vse življenje o zadnjih vzrokih življenja, a na najtežja vprašanja mi ni odgovoril nobeden. Vse se vrti v krogu, - kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa  Boga; iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar nima več vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je človek. Kadar pa prične iskati, naraščajo vprašanja zmerom bolj, dokler naposled ne obstane in ne more več naprej; v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih, zmedenih nazorov, ali pa se vrne, odkoder je prišel ... "

Ivan Cankar, Pismo iz Pulja (1898)

Ognjišče, 1966, leto 2, št. 5, str. 4.

Učiteljica se je pogovarjala s šolarji o tem, kako sta se zadnja stoletja na svetu pomnožila vednost in znanje. Kaj vse so ljudje iznašli in izumili, poizkusili in odkrili! Nazadnje je vprašala otroke: »Ali mi zna kateri od vas navesti neko pomembno stvar, ki je pred petdesetimi še ni bilo?« Deček v prvi klopi dvigne roko in ves ponosen pravi: »Mene!« (sč).

Neki nemški cerkveni dostojanstvenik je pred papežem sv. Janezom XXIII. hvalil darežljivost svojih vernikov: »Pri maši jim pred darovanjem rečem: Ko boste vrgli denar v pušico, nočem slišati ropota kovancev, ampak šelestenje bankovcev!« – »Ali se vam ne zdi to malce pregrobo?« je rekel papež. Nemški prelat je zanikal in dejal, da takega humorja njegovi verniki ne jemljejo za rahlo izsiljevanje. »Ljubi prijatelj,« je rekel papež, »jaz sem drugačnega mnenja: ko revni ljudje darujejo kovanec, vedno z njim pade v nabiralnik košček njihovega srca. Zato raje slišim ropot.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 6 (2023), 21.

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič

Pravljična zgodba pripoveduje, da je kralj Midas sanjal o zlatu in bogastvu. Božanski Dioniz naj bi mu pomagal, da se njegove sanje uresničijo. Vse, česar se je kralj dotaknil, je postalo zlato. Če je pobral kamen s tal, se je spremenil v zlato. Ko je prijel svoj kozarec, je bil iz zlata, prav tako njegov krožnik in postelja. Kralj je bil presrečen.
Sledilo je žalostno odkritje. Ko je hotel jesti in piti, sta bila kruh in vino v njegovih ustih zlato. Kralj je bil nedopovedljivo bogat, ni pa mogel ničesar pojesti ali spiti. Dioniz je bil vendarle milostljiv in mu je poslal potok, katerega voda je izmila čar in je spet lahko normalno jedel in pil. (sč)