Neka žena je v spominsko knjigo zapisovala vse, kar se je lepega zgodilo v njihovi družini: uspešne izpite otrok, kdaj se je možu zvišala plača, zelo lep družinski izlet in podobno. Najraje pa je zapisovala komplimente prijateljev, znancev in družinskih članov. Tako je na primer zapisala, kaj je o njej rekla štiriletna hčerka: »Ti si najboljša mama na svetu!« Zabeležila je tudi vse drobne pozornosti svojega moža do nje.
Kadar se čuti potrta, odpre spominsko knjigo in se razvedri. Knjigo v šali imenuje “moj letni sejem plemenitosti”.

Doris, (Iskrica), v: Ognjišče, 9 (2019) 23.

K neki ženi je prišla na obisk prijateljica. Ko sta pili kavo, je svoji obiskovalki pripovedovala, kako neurejena je njena soseda. »Poglej samo njeno perilo, ki se suši na vrvici. Vidiš temne črte in lise na njenem perilu?« Prijateljica je nejeverno stopila k oknu in dolgo gledala na sosedni vrt. Potem se je obrnila in rekla: »Draga moja, perilo tam zunaj je popolnoma čisto. Črte in temni madeži so na šipi tvojega okna!« (sč).

Nekoč je živel grof, ki je dočakal visoko starost, ker se je znal veseliti življenja. Nikoli ni odšel od doma, ne da bi spravil v desni žep pest fižola. To je delal zato, da je z njim zaznamoval lepe trenutke dneva in jih znal bolje ceniti. Za vsako prijetno malenkost, ki jo je v teku dneva doživel – na primer prisrčen klepet na cesti, smehljaj ženske, ki jo je srečal, kozarec dobrega vina – za vse, kar ga je razveselilo, je preložil eno fižolovo zrno iz desnega žepa svojega suknjiča v levega. Zvečer je doma sedel za mizo in preštel fižole iz levega žepa. To so bili zanj slovesni trenutki. Pred oči si je priklical, koliko lepega je spet doživel tisti dan in se je veselil. Tudi če je bil v levem žepu en sam fižol, je bil dan uspešen, se je splačalo živeti. (sč).

Neki deček je živel v majhni koči na zelenem griču. Ko se je dan nagnil in je sonce zahajalo, je sedel pred svojo hišo in gledal na hišo daleč onstran doline. Imela je zlata okna, ki so sijala kot biseri. Pogled ga je tako očaral, da si je želel samo to, da bi v njej živel. Ko je bil dovolj velik, se je odpravil proti njej. Sonce je že zašlo in strašno je bil razočaran, ko je videl, po čem je iz daljave hrepenel. Na oknih ni bilo zlata. Hiša njegovih sanj je bila navadna koča. Ko pa je naslednje jutro pogledal skozi okno te koče, je na drugi strani doline spet zagledal hišo z zlatimi okni, ki so sijala kot biseri. Ves vesel je pohitel nazaj – do hiše, ki je bila njegova. (sč).