Kristus naj bo z menoj,
Kristus pred menoj,
Kristus za menoj,
Kristus v meni,
Kristus pod menoj,
Kristus nad menoj,
Kristus na moji desni.
Kristus na moji levi,
Kristus, kjer sedim,
Kristus, kjer vstanem.
Kristus v srcu vsakogar, ki misli name,
Kristus na ustnicah vsakogar, ki govori o meni,
Kristus v vsakem očesu, ki me vidi,
Kristus v vsakem ušesu, ki me sliši.

Napis na naprsni ploščici sv. Patrika

»Dedi, zakaj si v bolnišnici poljubil babici roko, ko si ji rekel 'kmalu ozdravi' in 'nasvidenje', ko sva se poslovila?« Tako me je vprašal vnuk, ko sva se vračala z obiska pri babici v bolnišnici. »Veš,« sem začel, »šele tedaj, ko te roke manjkajo in dan za dnem več ne čistijo, perejo, kuhajo in te ljubeče pobožajo po laseh, prav spoznaš njihovo vrednost. Moj poljub babičine roke je znak moje hvaležnosti zanjo!«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 2 (2023), 43.

Učitelj je zbral svoje učence in jih vprašal: »Kje je začetek molitve?«
Prvi je odgovoril: »V stiski, kajti stiska uči moliti. Ko čutim, da sem v stiski, se sam od sebe obrnem na Boga.«
Drugi je odgovoril: »V sreči. Kajti ko sem srečen, zapustim svojo ječo strahov in skrbi in začutim bližino Boga.«
Tretji: »V tišini. Kajti kadar molčim, lahko Bog govori.«
Četrti: »Začetek molitve je v jecljanju otroka. Kajti šele ko postanem kot otrok, ko se ne sramujem pred Bogom jecljati, potem je on zelo velik, jaz pa čisto majhen in začnem se nad Bogom čuditi in ga moliti.«
Na to je mojster dejal: »Vsi ste dobro odgovorili. Toda obstaja še en začetek, in ta je pred vsemi tistimi, ki ste jih vi navedli. Molitev se namreč začenja pri samem Bogu. Začenja on – ne mi.« (Klaus Hemmerle)

Zahvaljujem se Ti, Gospod,
za vse tiste mladenke,
ki sproščeno vztrajajo v lepoti
čistega telesa in duše,
in za vse tiste ženske,
ki niso in ne bodo nikoli
hotele odpraviti svoj plod,
ker z ljubeznivo naklonjenostjo
pričakujejo dete,
vsem tegobam navkljub.

Bodi, Gospod, zahvaljen
za vsakega otroka,
ta čudež življenja samega.

Bodi slavljen, Gospod,
v vseh tistih ženskah,
ki so se Ti posvetile:
v vseh samskih, vdovah,
ločenih brez lastne krivde
in v vseh Marijah Magdalenah.

Dovoli, Gospod, da Ti
posvetimo svoja ženska telesa,
da bodo rodovitne in čiste posode
ustvarjalne dobrote do bližnjih;
svoja ženska srca,
da bodo varovala ognjišča
življenju predane ljubezni;
svoje ženske duše,
da bodo s teboj sijale
v velikonočno jutro.

VRBOVŠEK, Betka. (Iskrica). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 66.
meditativna poezija Betke Vrbovšek je izšla tudi v knjigi Gospod, povsod vidim tebe (založba Ognjišče)