"... Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skrivnosti - dvignilo se je pred mano kakor visoka stena in videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem pri filozofih, ki so premišljevali vse življenje o zadnjih vzrokih življenja, a na najtežja vprašanja mi ni odgovoril nobeden. Vse se vrti v krogu, - kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa  Boga; iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar nima več vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je človek. Kadar pa prične iskati, naraščajo vprašanja zmerom bolj, dokler naposled ne obstane in ne more več naprej; v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih, zmedenih nazorov, ali pa se vrne, odkoder je prišel ... "

Ivan Cankar, Pismo iz Pulja (1898)

Ognjišče, 1966, leto 2, št. 5, str. 4.

Učiteljica se je pogovarjala s šolarji o tem, kako sta se zadnja stoletja na svetu pomnožila vednost in znanje. Kaj vse so ljudje iznašli in izumili, poizkusili in odkrili! Nazadnje je vprašala otroke: »Ali mi zna kateri od vas navesti neko pomembno stvar, ki je pred petdesetimi še ni bilo?« Deček v prvi klopi dvigne roko in ves ponosen pravi: »Mene!« (sč).

Neki nemški cerkveni dostojanstvenik je pred papežem sv. Janezom XXIII. hvalil darežljivost svojih vernikov: »Pri maši jim pred darovanjem rečem: Ko boste vrgli denar v pušico, nočem slišati ropota kovancev, ampak šelestenje bankovcev!« – »Ali se vam ne zdi to malce pregrobo?« je rekel papež. Nemški prelat je zanikal in dejal, da takega humorja njegovi verniki ne jemljejo za rahlo izsiljevanje. »Ljubi prijatelj,« je rekel papež, »jaz sem drugačnega mnenja: ko revni ljudje darujejo kovanec, vedno z njim pade v nabiralnik košček njihovega srca. Zato raje slišim ropot.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 6 (2023), 21.

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič