* 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg pri Višnji Gori; 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu (Švica)

Rodil se je 17. februarja 1910 v zaselku Stari trg in bil naslednji dan v župnijski cerkvi v Višnji Gori krščen na ime Viktor. Bil je najmlajši od šestih otrok iz drugega zakona očeta Andreja Kurenta in matere Ane roj. Vakselj. Iz očetovega prvega zakona sta bila Viktorjeva polsestra Marija in polbrat Alojzij (r. 1881), ki je bil leta 1904 posvečen v duhovnika. V svojem otroštvu je bilo Viktor velikokrat sam, ker je bil dosti mlajši od svojih bratov in sester, ki so bili že zdoma. Bil je tudi bolj rahlega zdravja. Pet razredno ljudsko šolo je obiskoval v Višnji Gori v letih 1916-1921. Po končani šoli je razmišljal, da bi se šel učit za mizarja, znanci, ki so poznali dečkovo izredno nadarjenost, pa so domače pregovorili, da so Viktorja poslali v ljubljanske šole. Šest let je bil dijak realne gimnazije na Poljanah. Že v tretjem razredu gimnazije je Viktor začel brati latinske knjige. Ko je leta 1926 romal v Rim, je kupil Teološko sumo (Summa theologica) sv. Tomaža Akvinskega v petih debelih knjigah, ki jih je potem z veseljem prebiral.

Po šestem razredu gimnazije je leta 1927 stopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je zaradi velike ljubezni do sv. Tomaža Akvinskega dobil redovno ime frater Tomaž. Po enoletnem noviciatu je privatno končal gimnazijo. Po maturi se je oktobra 1929 vpisal na Teološko fakulteto univerze v Ljubljani, leta 1931 je izpovedal večne redovne zaobljube, leta 1933 pa je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel najprej v Stični, potem pa še v Leskovcu pri Krškem, kjer je živela mati Ana po moževi smrti. Po novi maši je teološki študij nadaljeval na Vzhodnem institutu v Rimu in leta 1936 je postal doktor teologije z disertacijo Nauk sv. Cirila in Metoda o cerkvenem prvenstvu.

Po vrnitvi iz Rima je deloval v dušnem pastirstvu in pomagal je pri vzgoji samostanskih poklicev. V vojnih letih je moral kot stiški župnik veliko posredovati, da je pomagal ljudem. 21. septembra 1943 so ga komunisti aretirali skupaj s p. Placidom Grebencem in njegovim rodnim bratom Mavrom. P. Placida so 24. oktobra 1943 pri Grčaricah umorili (zdaj je v procesu za mučence), p. Tomaža in p. Mavra pa so izpustili iz kočevskih zaporov. Januarja 1944 so p. Tomaža poklicali v generalno hišo v Rim, kjer je na univerzi De propaganda fide dve leti predaval cerkveno pravo in duhovno teologijo. V letih 1947-1948 je bil profesor na redovni šoli v samostanu Hauterive v Švici, potem je bil nekaj časa magister novincev v samostanu Stams na Tirolskem, kjer je hudo zbolel. Zdravje se mu je okrepilo, ko je postal župnik (1949-1954) in je bil vsestransko dušnopastirsko dejaven. Vabili so ga v Ljubljano, da bi na Teološki fakulteti nasledil dr. Franca Grivca kot profesor vzhodnega bogoslovja, vendar si ni upal priti. Pri tedanjih oblastnikih je bil slabo zapisan, ker je papežu Piju XII. poročal o preganjanju vere in Cerkve v Sloveniji in Jugoslaviji. Nekaj časa je še predaval na teološki visoki šoli v samostanu Mehrerau v Avstriji. Zadnjih trideset let je bil duhovni voditelj v samostanih cistercijank, nazadnje v samostanu Eschenbach pri Luzernu v Švici. Kot spiritual je vsak dan za sestre maševal, jim imel duhovni nagovor, bil na voljo za spoved ter duhovni pogovor.

Bil je duhovno bogat, trdno zakoreninjen v Bogu. Svoje varovanke je modro vodil k zdravi redovniški duhovnosti. Rad in veliko je molil. Ko je 11. januarja 1987, na praznik Jezusovega krsta, v bolnišnici v Luzernu umrl, so sestre in ljudje, ki so ga poznali, govorili: "Izgubili smo velikega molivca!" Vstajenja čaka v grobnici spiritualov v samostanu cistercijank v Eschenbachu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 4, str. 14.

*14. januar 1913, Dolsko pri Ljubljani, Slovenija, † 11. oktober 1990, Luodong, Tajvan

"Prišel sem dajati, ne jemati!"

"Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenč­ku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje. Podarjeno mu je bilo 14. januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani. Globoko verna mati Ana je v srca svojih otrok prelila ljubezen do Boga. Srčno je upala, da bo Janezek, ki je tako lepo stregel pri maši, nekoč stal pri oltarju kot mašnik. Po štirih razredih osnovne šole v Dolskem je postal za osem let dijak: naj­prej v Škofovih zavodih v Šentvidu, zatem pa na klasični gimnazi­ji v Ljubljani. Bil je resen fant in marsikdo je pomislil, da bo po maturi šel v bogoslovje. Sam pa je mislil drugače. Prijatelju Janezu Oražmu, kasnejšemu ravnatelju ljubljanskega bogoslovnega semenišča, je zaupal: "Vi boste zdravili duše, jaz pa telesa." Od­ločil se je za študij medicine. "Mater je hudo zabolelo, ko sem prinesel papirje za vpis na univerzo, da jih podpiše. Tri dni ni nič jedla, samo jokala je in se žalostila." Medicino je začel štu­dirati leta 1931 v Ljubljani, nadaljeval pa v Zagrebu. 28. maja 1937 je dosegel naslov doktorja na medicinski fakulteti graške univerze, potem pa se je na Dunaju specializiral za transfuzijo. Leta 1938 je dobil službo na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice. "Ko je prišla vojna, so me potrebovali vsi tisti, ki so se borili, in pomagal sem vsakemu, kdorkoli me je prosil." Maja 1945 je po zanesljivih kanalih zvedel, da je na seznamu za likvi­dacijo, zato se je umaknil čez Karavanke. Ko je videl, da Angleži izročajo begunce, domobrance in druge, v roke partizanom, se je skril v njivo rži in si tako rešil življenje. To je bilo 28. maja 1945, na osmo obletnico njegove doktorske diplome. "Takrat sem ob­ljubil ostanek življenja dati bolnim, predvsem tistim, ki si ne morejo privoščiti kirurgov."

Odšel je v Rim, kjer je srečal znamenitega slovenskega misijo­narja Jožefa Kereca, apostolskega administratorja škofije Čaotung na južnem Kitajskem. V svojem misijonu je imel bolnišnico in slo­venske bolničarke, iskal pa je zdravnika. Dr. Janez Janež je brez oklevanja rekel "da". Najprej je odšel v Argentino, kjer se je pripravil na svoje misijonsko poslanstvo, ki ga je nastopil 23. maja 1948. V Čaotungu je deloval štiri leta (1948-1952). Spreje­mal je vse brez razlike. "Ne vprašam te, kdo si in kaj si, komu­nist ali kaj, povej mi, kje te boli, da ti bom pomagal." Spomladi 1952 je bil iz Kitajske, ki se je "rdeče pobarvala", izgnan. Prek Hongkonga je 15. junija 1952 prišel na otok Tajvan.

Ustavil se je v ribiškem mestecu Lotung, kjer so imeli itali­janski redovniki kamilijanci bolnišnico. Dr. Janež je v njej usta­novil kirurški oddelek, ki se je naglo širil in v katerem je opra­vil neverjetno visoko število uspešnih operacij. Kmalu je začela rasti nova, moderna bolnišnica, ki je leta 1986 imela 600 postelj. Urnik dr. Janeža je bil preprost: 24 ur na dan in 365 dni v letu v bolnišnici pri bolnikih. Bil je silno zahteven do bolniškega osebja in zelo dobrohoten do bolnikov. Leta 1990 so odprli novo, enajstnadstropno bolnišnico, v kateri pa dr. Janež ni več delal. Umrl je 11. oktobra 1990. Še mesec in pol pred smrtjo je operi­ral. Če bi hotel, bi dr. Janez Janež lahko postal milijonar, ven­dar je odločno vztrajal pri svojem življenjskem geslu: "Prišel sem dajati, ne jemati!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 12, str. 58.