* 25. decembra 1873, Carigrad; 16. maja 1954, Jilava pri Bukarešti

»Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa«

Vladimir Ghika se je rodil na božič, 25. decembra 1873, v Carigradu, kjer je oče Janez Gregorij služboval kot romunski veleposlanik. Bil je potomec moldavske plemiške družine Ghika. Krščen je bil v pravoslavni cerkvi. Leta 1878 se je družina (mati je bila francoska plemkinja) preselila v Francijo in se ustalila v mestu Toulousu, kjer je Vladimir obiskoval srednjo šolo. Potem se je vpisal na fakulteto za politične vede v Parizu, vzporedno je hodil je hodil na predavanja medicine, botanike, umetnosti, književnosti, filozofije, zgodovine in prava, da je bil zares vsestransko razgledan, govoril je 22 jezikov! Po končanih pariških študijih je za nekaj časa zaradi zdravstvenih težav odšel v Romunijo, nato pa ga je pot vodila v Rim in tam je na dominikanski univerzi Angelicum študiral filozofijo in teologijo, iz katere je doktoriral. Aprila leta 1902 je sprejel katoliško vero. Hotel je postati duhovnik ali redovnik, po nasvetu papeža Pija X., s katerim ga je vezalo osebno prijateljstvo, pa se je posvetil apostolskemu delu kot laik, predvsem na karitativnem področju, v Romuniji in drugod po svetu. Po njegovi zaslugi so v Bukarešti odprli prvo brezplačno kliniko 'Marijin Betlehem' in prvo brezplačno bolnišnico sv. Vincencija Pavelskega.

Njegova želja, da postane duhovnik, se je uresničila 9. oktobra 1923, ko mu pariški nadškof kardinal Dubois podelil mašniško posvečenje. Kot duhovnik je nato sedem let deloval »reven duhovnik med najrevnejšimi« v pariškem predmestju Villejuif. Tam je zgradil leseno barako, ki je imela tri prostore: kliniko in kapelo za zdravljenje telesa in duše, in sobico z leseno klopjo, na kateri je spal. Za njegovo neutrudno apostolsko delovanje ga je papež Pij XI. odlikoval z naslovom apostolski protonotar in poslej so mu vsi pravili 'Monsinjor'. Ustanovil je molitveno občestvo Bratje in sestre sv. Janeza, ki so častili Najsvetejše in premišljevali Sveto pismo, zlasti so se poglabljali v Jezusovo velikoduhovniško molitev po zadnji večerji na veliki četrtek (Jn 17,1–26).

Sredi leta 1939 se je vrnil v Romunijo, kjer ga je zajel vihar druge svetovne vojne. Ostal je tam, da bi pomagal revnim in bolnim ter številnim beguncem. Po vojni so, kot v vseh državah vzhodne Evrope, v Romuniji zavladali komunisti. Kralja so z vlakom odpravili iz države. Vladimir Ghika se ni hotel odpeljati z njim, čeprav je vedel, kaj ga čaka. »Če me Bog želi tukaj, potem ostanem tukaj,« je odgovoril tistim, ki so se bali zanj. Njihov strah je bil upravičen.

Novi oblastniki so hoteli presekati vezi katoliške Cerkve v Romuniji z Apostolskim sedežem v Rimu, da bi imeli sebi podložno narodno Cerkev. Ghika si je z vsemi močmi prizadeval, da se te vezi ohranijo in da katoličani v Romuniji ostanejo člani vesoljne Kristusove Cerkve pod vodstvom naslednika apostola Petra. To je veleizdaja! 18. novembra 1952 so ga aretirali in po številnih dnevnih in nočnih zasliševanjih, med katerimi so ga na vse načine mučili in poniževali, so ga obsodili na tri leta zapora v koncentracijskem taborišču Jilava. Čeprav je zaradi mučenja skoraj oglušel in oslepel, ga niso zlomili. To je v svojem nagovoru poudaril kardinal Amato: »Dostojanstvo, odpuščanje preganjalcem, duhovna podpora jetnikom, ki so bili z njim, globoko molitveno življenje, vse to je iz njega naredilo visok vzor evangeljskega pričevanja.« Njegove telesne moči, izčrpane zaradi lakote in mučenj, so ugasnile 16. maja 1954. »Umiram s čisto vestjo, ker se zavedam, da sem storil vse, kar sem mogel, za pravo Kristusovo Cerkev.«

Postopek za njegovo razglasitev za blaženega je začela nadškofija Bukarešta leta 2002. Zbiranje gradiva ni bilo lahko, saj so komunisti uničili vso dokumentacijo o tem, kaj so počeli z njim pri zaslišanjih in v zaporu. Voditelj tega postopka Francisc Ungureanu je o njem dejal: »Vladimir Ghika je bil osebnost ki je presegala vse zemljepisne in narodne meje. Bil je duhovnik, spovednik, duhovni voditelj, znanstvenik, diplomat; deloval je v najrazličnejših krogih: od kronanih glav, državnikov, politikov, filozofov do umetnikov, pisateljev, teologov, pastoralno pa tudi med anarhisti, homoseksualci in prostitutkami.«

(pričevanje 10_2013)

* 20. maj 1882;, Kalundborg, Danska; † 10. junij 1949, Lillehammer Norveška

Lovorov venec Nobelove nagrade je položila na Marijin oltar

Sigrid Undset izvira iz družine, ki je imela velik smisel za zgodovinsko dediščino in duhovne vrednote. Luč sveta je zagledala 20. maja 1882 v danskem pristaniškem mestecu Kalundborg na domu svoje matere Charlotte Gyth. Njen oče je bil Ingvald Undset, arheolog, ki je pridno raziskoval norveško preteklost in o njej pisal, mati pa je s fotografsko natančnostjo risala njegove staroveške najdbe. Ko je oče leta 1884 postal profesor na univerzi, se je družina preselila v Oslo, glavno mesto Norveške ki se je do leta 1922 imenovalo Kristijanija. Oče si je ob izkopavanjih nakopal neozdravljivo bolezen, zato je svojim trem hčerkam (Sigrid, Ragnhild in Signe) hotel omogočiti primerno izobrazbo. Sigrid ni marala zasebne šole, kjer so sedeli skupaj dečki in deklice in se je ponašala z modernimi vzgojnimi idejami. Očetu, ki je bil priklenjen na bolniški voziček, je brala stare norveške zgodbe in pesmi ter ob tem bogatila svojo domišljijo.

Po očetovi smrti leta 1893 je odšla na trgovsko šolo. Po končani šoli se je, komaj šestnajstletna, zaposlila v pisarni, kajti doma je bila stiska z denarjem. Tam je vztrajala deset let ter vse čas sanjala o pisateljski slavi. Ta je prišla, ko je bil leta 1907 objavljen njen prvi roman Gospa Marta Oulie. Knjiga je dosegla tak uspeh, da je lahko pustila pisarniško službo in se posvetila pisateljevanju. Odšla je na potovanje po Evropi. V Rimu je srečala norveškega slikarja Andersa Svarstada in se leta 1912 z njim poročila. Rodili so se jima trije otroci: sinova Anders in Hans Benedict ter hčerka Maren Charlotte, ki je bila prizadeta in je bila zato deležna njene najbolj pozorne materinske ljubezni. Prav zaradi izkušenj s tem svojim ljubljenim otrokom je večji del vsote od Nobelove nagrade namenila skladu za pomoč družinam s takimi otroki. Leta 1911 je izšel njen avtobiografski roman Jenny. Vedno jasneje je spoznavala, da se je glede zakonskega druga zmotila. Rane zakonskega nerazumevanja je celila z materinsko ljubeznijo. Skrbela je za vse otroke, tistega iz prvega zakona svojega moža in njune.

Proti koncu prve svetovne vojne se je z otroki preselila v Lillehammer, kjer sta nastali njeni največji deli - romana Kristina Lavransova hči in Olaf Audunov sin. Tudi v teh dveh "srednjeveških# romanih Sigrid Undset slika ljudi našega časa. "Navade se menjavajo iz dneva v dan, srca pa ostanejo," je odgovarjala kritikom. Zanimivo je, da Undsetova v svojih modernih romanih prikazuje ljudi, ki so v skrbeh predvsem za vsakdanje življenje (ljubezen, materinstvo) in se skoraj ne zavedajo onstranskega sveta, v srednjeveških romanih pa slika človeka kot borilca z Bogom in njegovo voljo.

Med svojim bivanjem v Rimu se je od blizu seznanila s katoliško Cerkvijo. V nekem članku, ki ga je napisala proti koncu prve svetovne vojne, je o katoliški Cerkvi zapisala, da je njena zgodovina "usoda Božjega, položenega v človeške roke". Leta 1924 je, kot rečeno, vstopila vanjo.

Hotela je biti dosledna, zato je bil njen naslednji korak ločitev od moža, ki ni pripadal njej, kajti njegova prva žena je še živela. Po prestopu v katoliško Cerkev je napisala nekaj del o svetnikih (sv. Olaf, sv. Angela Merici, sv. Katarina Sienska, Norveški svetniki). Nobelova nagrada ji je prinesla slavo doma in po svetu. Vedno manj je bilo zasebnega življenja, manj časa za pisanje, morala je prevzemati naloge javne delavke. Leta 1935 je postala predsednica norveškega pisateljskega društva. Odločno je obsojala nemško preganjanje Judov. Nekaj mesecev pred nemško zasedbo Norveške je umrla hčerka Charlotte. Starejši sin je padel v bojih z Nemci, z mlajšim sinom pa se je umaknila v Združene države Amerike, kjer je vzela nase breme propagandnega boja s hitlerjevsko Nemčijo. Na ameriških univerzah je dobila tri častne doktorate. Ko se je po vojni vrnila v domovino, je bila sprejeta s kraljevskimi častmi. Posvečala se je večinoma samo sprotnemu kulturnemu delu in dobrodelnosti. Prag večnosti je prestopila 10. junija 1949.

(pričevanje 07_2009)

* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana

Prešernov pranečak na poti k oltarju

Izšel je iz rodu, ki je dal slovenskemu narodu izredno veli­ko izobražencev, zlasti duhovnikov. Že leta 1828, ko se je iz­šolal France Prešeren, je bilo iz te rodovine 19 duhovnikov. Tudi pesnikov brat Jurij je bil duhovnik, drugi brat Jožef pa je kot petošolec umrl, zato je oče posestvo zapustil hčeri Mini, ki se je omožila z Janezom om iz Črnivca pri Brezjah. Njun sin Jožef je bil oče Antona, poznejšega škofa, ki je bil naj­mlajši od devetih otrok. Oče je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je prevzela mati Marija, doma z Do­brave pri Kropi. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, kjer je ostal do konca šestega gimnazijskega razreda. Jeseni 1917 je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu, kmalu zatem je izgubil mater. Po maturi leta 1919 se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Po štirih letih bogoslovnega študi­ja v Ljubljani je bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika. Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik - dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razda­jati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh po­stajah svoje duhovniške službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer je be­lokranjsko ljudstvo hitro vzljubilo mladega gospoda Antona, ki je znal tako lepo in glasno pridigati in peti ter je tako rad spovedoval (kot sto let pred njim Friderik Baraga).

Po treh le­tih je bil iz Metlike prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo okolje delavsko, pa tudi tam je brž osvojil srca vseh. Ko se je župnija izpraznila, je leta 1928 Anton Vovk postal tržiški župnik, tedaj najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanaj­stih letih uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je postal stolni kanonik in vodja bogoslovnega semenišča. Med vojno je veliko storil za duhovnike, ki so jih Nemci pregnali

iz Štajerske in Gorenjske. Ob koncu vojne je po odhodu škofa Rožmana na njegova ramena padlo breme vodstva ljubljanske škofi­je. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa, leta 1950 pa ime­novan za apostolskega administratorja (upravitelja) ljubljanske škofije. V teh težkih časih je pokazal izredne voditeljske spo­sobnosti. Ljudje so ga tako vzljubili kot pred njim samo škofa Jegliča. "Njegova mogočna beseda je dajala tak občutek gotovosti in trdnosti, da so jo v teh časih dvoma in omahovanja vsi spre­jemali kot neizmerno dobroto. Njegova dobrosrčnost je osvajala vsakogar" (Jakob Šolar). Leta 1959 je bil po smrti škofa Rož­mana imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Ko je bila 22. decembra 1961 ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, je Anton Vovk postal ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je odpravil v Rim na vesoljni cerkveni zbor.

V bolezni in trpljenju je rad ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Daritev njegovega življe­nja se je končala 7. julija 1963. Velikanska množica, ki se je udeležila njegovega pogreba, je bila zahvala za njegovo delo in obenem priznanje za njegovo evangeljsko pričevanje med nami.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 5, str. 58.

* 17. maja 1932 v Lišnicah pri Sepekovu, nekdaj Češkoslovaška, danes Češka

Ko gleda nazaj na tista huda leta, ko je komunistični režim neu­smiljeno preganjal vero in Cerkev, pravi: "Bog nam je dal v teh štiridesetih letih globoko in nenadomestljivo življenjsko izkuš­njo. Izdaja bi bila, če bi zdaj opustili vrednote, ki so nam omo­gočile živeti v tako težkem obdobju." Te vrednote vere in trdnega zaupanja v božjo previdnost mu je posredovala mama, ki ga je kot nezakonskega otroka rodila 17. maja 1932 v vasi Lišnice, kakšnih sto kilometrov južno od Prage. Imela ga je zelo rada, zato je pri krstu dobil ime Miloslav, skrajšano Milo ali Mila. Ko mu je bilo šest let, se je mama poročila na kmetijo, kjer je Miloslav pre­življal mladost v družbi vrstnikov, s katerimi je tudi hodil v šolo. Ko je na vratih župnijske cerkve videl plakat z napisom "Ali hočeš tudi ti postati duhovnik?", se je v njegovi duši nekaj zganilo. Leta 1946 ga najdemo v malem semenišču v Čeških Budejo­vicah, kjer je ostal tri leta, kajti leta 1948 so se oblasti po­lastili komunisti, ki so semeniščnike izgnali in stavbo zasedli. Enako usodo so doživeli drugi cerkveni zavodi in samostani. Milo­slav je dobil stanovanje pri neki verni družini in je šolo uspe­šno končal, vendar se ni mogel vpisati na univerzo, ker ni bil član komunistične mladine. Poiskal si je delo v tovarni in odslu­žil je vojaščino. Sledila so leta študija: izbral je jezikoslov­je, upajoč, da se mu bodo le odprla vrata bogoslovja in priprave na duhovniški poklic. Študij je končal z doktoratom in postal je glavni arhivar v Čeških Budejovicah. Njegova prošnja za študij teologije je bila zavrnjena. Leta 1964 mu je končno uspelo! Po štirih letih bogoslovnega študija je bil med praško pomladjo, 23. junija 1968, posvečen v duhovnika. V teh letih je smel potovati v Vzhodno Nemčijo, kjer se je seznanil z duhovnostjo gibanja fo­kolarov, ki ga je popolnoma prevzela in je navdihovala njegovo duhovniško delovanje. Po novi maši je postal škofov tajnik, a ker je preveč zavzeto delal zlasti med mladimi, je bil na ukaz oblast­nikov premeščen v zakotno gorsko vas, kjer je hitro osvojil srca ljudi, obenem pa si nakopal nenehne obiske policije in mučna za­sliševanja, kar pa je sprejemal kot svoj delež pri Gospodovem trpljenju. 29. septembra 1978 mu je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje duhovniške službe.

Odšel je v Prago, da najde službo. Zvedel je, da neka družba za čiščenje išče pomivalca oken. Vsak delavec je dobil svoje "ob­močje" trgovin, katerih okna je moral pomiti enkrat ali dvakrat na teden. 26. januarja 1979 je delavec Miloslav Vlk z gobasto metlo v eni in vedrom vode v drugi roki začel meriti ulice pres­tolnice. "Sedem let sem tako hodil skozi Prago v vročini žgočih poletij kot tudi pri desetih stopinjah pod ničlo... Lahko vam rečem, da je bilo to obdobje v vsem mojem duhovniškem življenju naj­bolj blagoslovljeno. Prejel sem veliko milosti, luči in notranje­ga miru." Mnogi so v njem prepoznali duhovnika - in pomivalec oken je postal spovednik in duhovni voditelj. Seveda naskrivaj! Kakor so naskrivaj prihajali tudi v njegovo borno stanovanje. Njegovi zapiski, ki jih je imenoval "ladijski dnevnik", razodevajo, da je v teh letih živel globoko duhovno življenje. Proti koncu janu­arja 1986 je postal uslužbenec v narodni banki. Z novim letom 1989 je spet smel opravljati duhovniško službo, ki jo je nastopil na odmaknjeni župniji za zahodu Češke. 14. februarja 1990 je prišlo iz Rima imenovanje za škofa v Čeških Budejovicah, kjer je 31. mar­ca prejel škofovsko posvečenje. Tri tedne kasneje je prišel na Češkoslovaško papež Janez Pavel II. Prisrčno je objel 91-letnega praškega nadškofa kardinala Františeka Tomašeka. Imenoval ga je "trden hrast". Kmalu zatem se je nadškof Tomašek umaknil in za njegovega naslednika je papež imenoval Miloslava Vlka. Aprila 1993 je bil izvoljen za predsednika Sveta evropskih škofovskih konferenc, leta 1994 pa je bil nekdanji pomivalec oken imenovan za kardinala.

(pričevanje 09_2001)

* 29. september 1923, Ljubljana; 14. maj 2008, Ljubljana

"Vsakdo je edini vladar svojega vesolja"

"Že pred poroko sta se starša dogovorila (o tem je ohranjeno očetovo pismo), da bosta imela več otrok; morda bo Bog odbral katerega za misijonarja ali misijonarko, je bilo dodano. Šlo je najbrž za njuna neizpolnjena hrepenenja... Rodilo se nas je petnajst... Trinajst nas je odraslo, dvanajst nas je še živih, ko to pišem (1996). Sam sem četrti otrok in drugi od živečih." Rodil se je 29. septembra 1923 v Ljubljani (župnija Sv. Petra) in bil kar v porodnišnici krščen na ime Mihael. Tako oče Franc kot mama Ivanka roj. Novak, oba Dolenjca iz župnije Dobrepolje, sta kot fant in dekle razmišljala o duhovniškem oziroma redovniškem poklicu. "Dogovorila sta se, da gresta vsak zase na duhovne vaje. Tam sta vsak zase spoznala, da ju Bog kliče v zakon." Podobno kot v družini sv. Male Terezije se je zgodilo tudi pri Žužkovih: štirje sinovi so stopili v jezuitski red, štiri hčere pa so postale redovnice. Pri tolikem otroškem živžavu je bilo v hiši vedno veselo, da so tudi drugi otroci radi prihajali k njim. Miha je šestleten začel hoditi v osnovno šolo pri šolskih sestrah v Marijanišču.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je že med sošolci začutil strankarska nasprotja. Bil je član dijaške Marijine kongregacije pri Sv. Jožefu, ki jo je vodil jezuit p. Venčeslav Vrtovec. Miha je veliko bral in duhovno zorel. Po maturi je 3. oktobra 1941 stopil v jezuitski noviciat v Zagrebu. Tam je tudi končal študij filozofije in teologije ter bil 22. avgusta 1951 posvečen v duhovnika. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Pavla: "Tako nas vsakdo imej za služabnike Kristusa in oskrbnike božjih skrivnosti." Teh zagrebških deset let je zaznamovala druga svetovna vojna s krvavo revolucijo, ki je besnela še leta po končani vojni (temu posveča precejšen del svojih spominov). Nepozabno je bilo njegovo srečanje z nadškofom Alojzijem Stepincem v Krašiču, kjer je bil v hišnem zaporu. Ko so se duhovniki pogovarjali o težki preizkušnji za Cerkev pod komunističnimi oblastniki, jih je nadškof vprašal, če verujejo v Boga in v to, da svet teče po tirnicah, kakor jih je položil Bog. "Potem ni treba ugibati. Rešitev bo prišla takrat in tako, kot bo hotel Gospod." Potem je šel k vojakom. "V Skopju so me razporedili med minerje in diverzante, kot nalašč za jezuita."

Prvih šestnajst let svojega duhovniškega dela je posvetil mestu Maribor v novoustanovljenih župnijah Brezje in Radvanje. Pogumno je delal, čeprav so mu metali polena pod noge. V veliko oporo so bile "slovenske babuške", ki so izgorevale za vero in Cerkev. Ob delu na župniji je vodil misijone in duhovne obnove, sodeloval pri raznih komisijah mariborske škofije. Slovenski jezuiti, ki so po vojni spadali pod hrvaško provinco, so se začeli osamosvajati: 2. februarja 1963 je bil ustanovljen Slovenski distrikt Družbe Jezusove, katerega predstojnik je bil p. Miha Žužek. V tej vlogi je 15. avgusta 1969 razglasil ustanovitev samostojne slovenske jezuitske province. Prvi provincial je bil p. Pavel Berden. Bil je čas po koncilu: "Cerkev mora postati spet živo žarišče vere, okamenele navade naj se prilagode današnjim potrebam", je začutil p. Miha Žužek in se z vsemi močmi in ognjem vrgel na delo. Iz Maribora je prišel v Borovnico, kjer je bil tudi jezuitski noviciat, od tam v Ljubljano. V teh letih je sodeloval pri medškofijskem odboru za družino, slovenskem pastoralnem svetu, pri družinskem centru Betanija, v študentskih skupinah, v številnih zakonskih skupinah, pri organizaciji tečajev za zakon in tečajev za govorništvo.

Njegove duhovne vaje in tedni duhovnosti, predvsem na Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko, v Logu pod Mangartom in v Srednji vas v Bohinju so prebudili mnogo duhovniških in laiških apostolskih poklicev. Kakor govorjena, mu je tekla tudi pisana beseda. Napisal je več šmarničnih beril: Kraljica duhovnikov, Mati mnogoterega življenja, Mati krščanskih družin; knjiga Kristjanov dan - praktičen vodnik za posvečevanje vsakdanjega življenja - je doživela tri izdaje. Sledile so knjige: Četrta dimenzija, Božja beseda je živa, Vzvalovana bit, V Njem živimo, Sredi vsega, Vabilo na večni ples, Gospod je blizu, Končno zorenje in Novi Jeruzalem. Zadnji dve je napisal, ko je bil že bolan v duhovniškem v domu, od koder je 14. maja 2008 odšel v večni dom.

(pričevanje 07_2008)

 slovenska redovnica med drinskimi mučenkami

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same.

V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili. Povedali smo že, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marina Krizina Bojanc

Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi naši dve drinski mučenki. Sestra Krizina Bojanc se je rodila 14. maja 1885 v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala "rožni venec Marijinih solz". Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: "Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti." Ta njena želja je bila uslišana.

(pričevanje 04_2011)

 Drinske mučenke - bl. Antonija Fabjan

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same.

V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili. Povedali smo že, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marija Antonija Fabjan

Vas Malo Lipje, kjer je bila 23. januarja 1907 rojena Jožefa Fabjan, blažena sestra Antonija, je bila tedaj pod župnijo Hinje, zdaj pa spada v župnijo Žužemberk. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa pet, Jožefa je bila po starosti tretji otrok iz drugega zakona.

Oče je zgodaj umrl in vse skrbi so padle na ramena mlade vdove, ki jo je telesni in duševni napor strl. Jožefa je skrbela zanjo kot enajstletna deklica, vendar je lučka njenega življenja ugasnila. Otroci so bili premajhni, zato so jih po smrti druge matere po tedanji navadi razdelili med sorodnike. Jožefa je imela srečo: k sebi jo je vzela teta Marija Poznik, pobožna in dobra žena. Ko ji je nečakinja razodela svojo odločitev, da gre v samostan, je bila vesela. Jožefa je stopila v družbo Hčera Božje ljubezni v svojem 22. letu v Sarajevu. Kot sestra je opravljala hišna dela, delala je na vrtu, na polju, v hlevu. Leta 1937 je naredila večne zaobljube. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljub, kjer obljublja "dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino ... Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga." To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.

(pričevanje 04_2011)

* 5. oktober 1903, Ribnica na Pohorju, † 13. maj 1978, Maribor

škof Maksimilijan Držečnik
zvezda dobrote na nebu Slovenije

V Ribnici na Pohorju, rojstni župniji mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika, bo 18. maja 2003 slovesnost ob 100. obletnici njegovega rojstva in 25. obletnici njegove smrti. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: "Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on... Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo."

Peti naslednik blaženega škofa Antona Martina Slomška je izšel iz trdne in narodno zavedne kmečke hiše v vasi Orlica, župnija Ribnica na Pohorju, kjer se je rodil 5. oktobra 1904 kot drugi od devetih otrok. "Dom mi je še vedno zelo pri srcu," je dejal kot sedemdesetletnik. "Od doma imam pravzaprav vse: dobre starše, vzgojo in versko življenje, povezano s Cerkvijo." V otroških letih je bil pastirček, veselilo ga je kmečko delo in čeprav ga je od otroških let spremljala misel, da bo nekoč duhovnik, je šel v šole nerad. Oče je bil župan in cerkveni ključar, župan že ded. Maksimilijan (sošolci so mu pravili Milan) je šel za starejšim bratom Jožefom na klasično gimnazijo v Maribor. Jožef je kot bogoslovec prvega letnika skupaj s tremi duhovniki julija 1923 utonil v valovih Drave, kar je materi strlo srce, da je leta 1925 umrla. Maksimilijan je stopil na bratovo mesto.
Prva dva letnika bogoslovja je naredil v Mariboru, po odsluženju vojaškega roka in po tretjem letniku ga je škof Andrej Karlin poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral na papeški univerzi Gregoriani. Med njegovimi sošolci je bil poznejši celovški škof Kostner, s katerim se je Držečnik enkrat na teden, kakor so dovoljevala pravila, pogovarjal v slovenščini. Sošolca sta bila tudi poznejša kardinala Josef Hoffner in Franz Konig, dunajski nadškof, ki še živi. Rimske študije je Držečnik končal z doktoratom iz modroslovja (1936) in bogoslovja (1938). V duhovnika je bil posvečen 30. oktobra 1932 v Rimu in tam je tudi pel novo mašo, katere so se udeležili vsi njegovi domači.
Ko se je vrnil domov, je bil nekaj časa kaplan v rojstni župniji, zatem dve leti kaplan in katehet v Celju. Od tam je jeseni 1936 prišel v Maribor za prefekta v dijaškem semenišču, sprejeti pa je moral tudi profesuro v bogoslovnem semenišču: najprej je predaval moralno teologijo in etiko, zatem pa Sveto pismo stare zaveze. Aprila 1941 so Maribor zasedli Nemci, ki so večino štajerskih duhovnikov, stebrov slovenstva v tej deželi, izgnali. Mnoge je sprejel tedanji zagrebški nadškof bl. Alojzij Stepinac, ki jih je poslal na župnije svoje škofije. Držečnik je postal kaplan na Visokem pri Malem Marofu, kjer je ostal več kot štiri leta. "Lahko rečem, da je bila to zame najlepša doba v moji duhovniški službi." Ljudje so ga imeli zelo radi, ker je bil tako žlahtno človeški.
Ko se je jeseni 1945 poslavljal od njih, niti on sam niti oni niso mislili, da bo njihov kaplan že naslednje leto postal škof! Odšel je v Ljubljano za vodja mariborskih bogoslovcev, imenovan pa je bil tudi za predavatelja Stare zaveze na teološki fakulteti ljubljanske univerze. Obe službi pa je opravljal le malo časa, kajti že 15. septembra 1946 ga je doletelo imenovanje za pomožnega škofa lavantinskemu (mariborskemu) škofu Tomažiču. "Ravno takrat sem študentom pri predavanjih razlagal preroka Izaija. Govoril sem jim o njegovem pozivu na mrtvo stražo, ko je na božje vprašanje: 'Koga naj pošljem?', odgovoril: 'Pošlji mene!' Tako sem dejal tudi jaz: 'Sprejmem odgovorno delo, ker me pošilja Bog.'
Bili pa so takrat težki časi." Prerok Izaija ga je navdihnil tudi za geslo, ki si ga je izbral za svoje škofovsko poslanstvo: "Z nami Bog in njegova Mati".

Škofovsko posvečenje je prejel 15. decembra 1946 v mariborski stolnici. Po smrti škofa Tomažiča je leta 1949 prevzel krmilo lavantinske/mariborske škofije, ki jo je modro vodil vse do svojega odhoda v večnost na binkoštno soboto, 13. maja 1978. Plemenit in blag kot je bil, je skušal po najboljših močeh reševati vprašanja, ki jih je prinašalo življenje Prizadeval si je za prenovitev mariborske stolnice, ustanovil je Slomškovo dijaško semenišče, gradil bogoslovno semenišče, pospešil je škofijski postopek za Slomškovo beatifikacijo. Pri pokoncilski prenovi svoje škofije se je držal načela: "Storiti moramo, kar moremo, upamo v razcvet verskega življenja, vsa prihodnost pa je v božjih rokah."

nekaj njegovih misli:

+ Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.

 + Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.

 + Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.

 + K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu... Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.

 + Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova "vera" - brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.

 + Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.

 + Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.

 + Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.

 + Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

ČUK, Silvester. škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 5, str.16-17.