* 29. junij 1900, Lyon, Francija, † 31. julij 1944, v bližini otoka Île de Riou pri Marseilleu

Izginil je kot Mali princ

Zadnji dan julija bo minilo 56 let, odkar je med izvidniškim po­letom nad južno Francijo skrivnostno izginil "pilot-pesnik" An­toine da Saint-Exupery. Ni se vrnil v bazo na Korziki. Domnevajo, da so njegovo letalo sestrelili Nemci, vendar doslej razbitin ni­so našli nikjer. Njegova mama Marija je bila prepričana, da je Antoine preprosto izginil in se umaknil v kakšen samostan... Ob vsem tem zvenijo kot nekakšna preroška napoved besede Malega princa, glavne osebe njegove najbolj znamenite knjige: ko se od pisatelja sredi saharske puščave poslavlja, pravi: "Zdelo se bo, da sem mrtev, toda to bo samo videz..."

Antoine de Saint-Exupery dejansko ni mrtev. Ob stoletnici roj­stva ga Francija časti bolj kot junaškega bojnega pilota, po vsem svetu pa je znan predvsem kot "oče" Malega princa. Ta knjižica, ki je prvič izšla leta 1943 in jo je pisatelj sam ilustriral z okornimi, toda nadvse prisrčnimi risbami, je bila doslej prevede­na v 110 jezikov in je najbolj prodana francoska knjiga na svetu. Mali princ je razveseljeval že številne rodove otrok, vendar to ni "pravljica" - besedilo govori o odnosu med pisateljem in njegovo ženo. Ona je tista vrtnica, za katero se Mali princ čuti odgovor­nega. Osrednje sporočilo te knjižice najdemo v pogovoru med Malim princem in lisico. Kako priti do sreče, po kateri hrepenimo? "Po­slušaj mojo skrivnost," pravi lisica. "Zelo preprosta je: kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno..."

Rodil se je 29. junija 1900 v Lyonu kot tretji od petih otrok obubožane plemiške družine (od nekdanjega bogastva in slave je ostal edinole naslov "de"). Ko mu je bilo štiri leta, je umrl oče in Antoine je našel zavetje v gradu svoje babice po materini stra­ni. Bil je nenavaden otrok: bolj kot igrače ga je privlačila teh­nika. Ko mu je bilo devet let, se je družina preselila v Le Mans in Antoine je začel hoditi v šolo v tamkajšnji jezuitski gimnazi­ji. Na skrivaj je zahajal na bližnji travnik, kjer so bila letala, in pri dvanajstih letih je nekega pilota preprosil, da ga je vzel v letalo. Deček je bil očaran in "zasvojen": pred seboj je videl edino možno pot - postal bom pilot! Šolanje je nadaljeval pri re­dovnikih maristih v švicarskem Fribourgu. Po maturi se je na ma­terino željo vpisal na pomorsko šolo v Parizu. Toda bil je zelo nereden študent in presedlal je na arhitekturo, s srcem pa je bil pri letalstvu. Opravil je zasebni letalski tečaj in leta 1921 op­ravil izpit za civilnega pilota. Rad bi postal vojaški pilot, to­da temu se je uprla družina dekleta, s katero je Antoine hodil (samo nekaj mesecev!). Spomladi 1927 so se njegove želje vsaj de­loma uresničile: dobil je službo civilnega pilota. Najprej je pre­važal pošto na progah Toulouse-Casablanca in Dakar-Casablanca, nato pa postal ravnatelj poštnega letališča Cap Juby sredi maro­ške puščave. V tem času je že pisal: leta 1926 je izšla njegova prva novela Letalec, dve leti kasneje pa novela Južni kurir. Ko je opravil izpit za letalca na dolgih progah, je leta 1929 dobil službo pri letalski družbi v Argentini. Vzburljiva doživetja v tej službi je popisal v knjigi Nočni polet (1930). Leta 1930 se je poročil s Consuelo Suncin, vdovo po argentinskem častniku. Ta živahna ženska je bila njegova "vrtnica", kateri je posvetil svo­jega Malega princa, ki ga je napisal v New Yorku leta 1942 na podlagi doživetij v saharski puščavi. Ko je bila leta 1933 usta­novljena letalska družba Air-France, so Saint-Exuperyja povabili za vodjo propagandnega oddelka in kot tak je veliko potoval po svetu. Leta 1938 je strmoglavilo njegovo letalo nad Guatemalo in Antoine je čudežno ostal živ. Ko se je zdravil, je uredil svoje zapiske in jih izdal v knjigi Veter, pesek in zvezde (1939). Ko so maja 1940 Francijo zasedli Nemci, se je Saint-Exupery za nekaj časa umaknil v ZDA in od tam po radijskih valovih svoje rojake pozval k skupnemu boju zoper nacizem. Vrnil se je v domovino, da ji služi kot bojni pilot. Leta 1943 je izšel njegov Mali princ, 31. julija 1944 pa je njegov "oče" opravil svoj zadnji polet.

(pričevanje 08_2000)

* 3. januar 1899 Nantes (FRA); 25. junij 1999 Meudon (FRA)

Njegovo življenje se je pri­čelo 3. januarja 1899 v mestu Nantes v "katoliški" francoski pokraji­ni Bretanji. Njegova mati, pripoveduje, je častila Boga in oboževala kraljevino, zaničevala pa republiko, ki jo je imenovala "surovino". Bila pa je tako odprtega duha, da je ljubila svojega moža, lesnega trgovca, ki je bil po prepričanju socialist in republikanec. Georges se je dvanajst let šolal v zavodih, ki so jih vodili duhovniki, in bil deležen stroge janzenistične vzgoje. Ko je prišel v zrela leta, se je te dediščine iz mladosti uspešno rešil. Pri tem so mu veliko pomagali stiki z dominikanci, ki so bili v Franciji že več desetletij pred koncilom znanilci "binkoštnega vetra", s katerim je hotel vesoljno katoliško Cerkev "prezračiti" papež Janez XXIII., ki je pred štiridesetimi leti, januarja 1959, napovedal drugi vatikanski koncil.

Domi­nikanci so bili prepričani, da je v današnjem svetu evangelij mogoče uspešno oznanjati s sredstvi javnega obveščanja. Takrat je bilo naj­mogočnejše sredstvo tisk. Zavzeti Georges Hourdin, ki je v ta svet vstopil leta 1927 in mu je ostal zvest vse do danes, je leta 1938 prišel v uredništvo lista Temps present (Sedanji čas), pri katerem so sodelovala slavna imena, kot pisatelj Francois Mauriac, filozofa Jac­ques Maritain in Gabriel Marcel ter dominikanska teologa Congar in Chenu. Drugo svetovno vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji. Že tam je sanjal o krščanski ilustrirani družinski reviji, ki bi pisala o vsem, seveda predvsem o življenju Cerkve kot oznanje­valke evangelija. Sklenil je, da se bo boril za to, da Cerkev postane bolj evangeljska, bolj odprta, bolj privlačna. Tako se je 8. julija 1945 rodil tednik La Vie catholique illustre, današnji La Vie. Usta­novitelj in urednik Georges Hourdin je k sodelovanju pritegnil domi­nikance in laike z željo, da bi ta tednik Francozom oznanjal "odprto krščanstvo". Iz zdravih korenin je tednik zrasel v mogočno drevo. Ured­nik Hourdin je bil ves srečen, ko je spremljal delo drugega vatikan­skega koncila, ki je potrjeval njegovo gledanje na vero in Cerkev v sedanjem svetu. Papeža Janeza XXIII., ki je koncil sklical, je poznal iz časov, ko je bil ta papeški nuncij v Parizu. Tudi s Pavlom VI. ga je vezalo iskreno prijateljstvo.

Ob tedniku La Vie je zrasla trdna založniška hiša, ki danes izdaja več kot dvajset časopisov in revij ter številne knjige. Georges Hour­din jih je napisal okoli štirideset, eno za svojo stoletnico. Pred dvemi leti je nerodno padel in zdaj mora biti v naslanjaču na kolesih. Kljub temu je še vedno delaven. Njegovo sporočilo prihodnjim rodovom se glasi: "Če bi bilo treba za tretje tisočletje ohraniti eno samo za­poved evangelija, bi se ta glasila: 'Ljubite se med seboj!'"

(pričevanje 02_1999)

* 23. junija 1872, Pontecurone; 12. marec 1940, Sanremo

"Naša pridiga je dejavna ljubezen"

"Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin'. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike. "Med milostmi, ki mi jih je podelil Gospod, je bila tudi ta, da sem se rodil ubog. Moji so vedno trdo delali, da smo imeli kaj jesti. Nikoli nam ni manjkalo kruha, enkrat na dan pa smo jedli polento," je zapisal Luigi Orione, ki se je rodil 23. junija 1872 v kraju Pontecurone pri Tortoni na severu Italije kot četrti otrok v družini Vittoria Orioneja in Caroline Feltri.

Oče je bil svobodomiselnega duha, mati pa vzorna krščanska žena in modra vzgojiteljica svojih otrok. Luigija je podpirala, ko je začel skrbeti za zapuščene otroke. Dala mu je celo nekaj denarja, ki ga je privarčevala s tem, da je svojim mlajšim otrokom predelala oblekce starejših. Mladost je preživel pri delu na polju, nekaj v šoli, nekaj v cerkvi in pri pobožnosti doma. Ko mu je bilo trinajst let, je začutil redovniški poklic in potrkal je na vrata manjših bratov (frančiškanov) v Vogheri, pri katerih pa je ostal manj kot eno leto, ker je zbolel za jetiko. Vrnil se je domov. Ko se mu je zdravje okrepilo, je nekaj časa pomagal očetu pri tlakovanju cest. Ta izkušnja mu je dala razumeti trpljenje in miselnost delavstva. S priporočilom domačega župnika je bil septembra 1886 sprejet v oratorij v Turinu, ki ga je vodil sam Janez Bosco, ustanovitelj salezijancev. Tam je ostal dobra tri leta. Kmalu po smrti tega odličnega vzgojitelja mladih je odšel v škofijsko semenišče v Tortoni. V don Boscovi šoli je prejel dragocena spoznanja za svoje življenjsko delo, posvečeno zapuščeni mladini in drugim ubogim. Kot bogoslovec je bil nekakšen oskrbnik stolne cerkve v Tortoni.

Že v prvem letu te službe mu je Gospod razodel njegov poklic: skrbeti za krščansko vzgojo dečkov. Prvega dečka je sprejel v svoje stanovanje, ko pa se jih je nabralo več, mu je škof dal na razpolago svoj vrt, kjer je Orione 3. julija 1892 odprl svoj prvi oratorij sv. Alojzija. Naslednje leto je odprl novega, v katerem se je zbiralo nad sto dečkov. 13. aprila 1895 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je imel med svojimi fanti. Tega dne jih je bilo šest sprejetih med klerike, pripravnike na duhovniški poklic. Kot mlad duhovnik je razvil vsestransko apostolsko dejavnost. Ko je decembra 1908 Sicilijo prizadel katastrofalen potres, v katerem je bilo do tal porušeno mesto Messina in je življenje izgubilo 80.000 ljudi, je brž pohitel tja dol, da bi pomagal najbolj potrebnim. Iz tega časa je dragoceno pričevanje italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja, ki je bil tedaj še otrok, pa se v svojem delu Zasilni izhod spominja, kako je neki "umazan in čudno oblečen majhen duhovnik" iskal kako prometno sredstvo, da bi skupino dečkov, ki so v potresu ostali brez družine, prepeljal v Rim. "Izposodil" si je avtomobil iz spremstva kralja, ki je prišel pogledat potresno področje.

Don Orione je v Messini ostal tri leta. Papež Pij X. ga je imenoval za generalnega vikarja te škofije. Po vrnitvi v Tortono je nadaljeval svoje delo. Kakor se je pri vzgoji mladih zgledoval po sv. Janezu Boscu, tako je bil njegov vzornik pri delih dejavne ljubezni do vseh potrebnih sv: Jože Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti v Turinu. Ustanavljal je "male Cottolenge" po raznih mestih. Za pomoč pri svojem delu je ustanovil več redovnih družin: najprej Sinove božje previdnosti in Male misijonarke ljubezni (oboji so razširjeni po vsem svetu - prvih je 1.035, drugih pa 900). Te njegove pomočnike in pomočnice naj bi podpirali eremiti božje previdnosti in sestre zakramentinke, ki se posvečajo predvsem molitvi in v svoje vrste sprejemajo tudi slepe. Svoje ustanove je don Orione "zasadil" tudi izven Italije. Dvakrat (1921 in 1934) je potoval v Latinsko Ameriko ter v Argentini in Braziliji ustanovil šole, kmetijske kolonije, župnije, hiše dobrodelnosti. Vse življenje si je prizadeval biti "duhovnik ne v zakristiji, temveč duhovnik tistih, ki ne hodijo v cerkev". To je dokazoval s svojim neutrudnim služenjem. Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 12. marca 1940. Postopek za njegovo beatifikacijo je stekel leta 1963, 26. oktobra 1980 je bil razglašen za blaženega, 16. maja 2004 pa je bilo slovesno potrjeno njegovo evangeljsko junaštvo - svetništvo.

(pričevanje 06_2004

* 14. november 1920, Grmada nad Trebnjem, † 29. junij 2007, Ljubljana

"Moje geslo 'Božjo voljo izpolnjevati' sem skušal vedno uresničevati"

Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu. "Nisem pričakoval, da bom doživel tako visoko starost," je dejal pred šestimi leti. "Večkrat sem doživel hude bolezni ali nesreče. Pa je Božja previdnost čudovito skrbela zame." Rodil se je 14. novembra 1920 kot prvorojenec očeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil mali Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. Za njim sta zakonca Šuštarjeva posredovala življenje še devetim otrokom. Od teh so še žive tri sestre, ki so brata nadškofa spremljale na zadnji poti. Na svoje otroštvo je imel najlepše spomine. "Nikdar ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini. Posebno živo mi je v spominu moja mama, ki je doživela visoko starost. Tik pred smrtjo sem bil na obisku pri njej. Spominjam se zelo prisrčnega nasmeha, preden je umrla." V večnost je odšla 29. julija 1983; dobra tri leta prej je bila navzoča pri njegovem škofovskem posvečenju v ljubljanski stolnici. Ko ji je šel povedat, da je imenovan za škofa, mu ni hotela verjeti! Oče je umrl razmeroma mlad leta 1957.

Po končani ljudski šoli v Trebnjem je nadarjeni Lojze po posredovanju dekana Tomažiča prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot sedmošolcu (1939) zapisal: "To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati... Je res dober in mnogo obeta." Lahko rečemo: preroške besede! Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Tri leta prej, 27. oktobra 1946 pa je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel (mimogrede: prav ta dan je bil v Krakovu posvečen v duhovnika Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II.).

Med študijem v Rimu je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, tamkajšnji škof Johannes Vonderach ga je imenoval za svojega vikarja. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo. Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. Navezal je stike z mnogimi pomembnimi cerkvenimi in civilnimi osebnostmi, ki so bili zelo dobrodošli v času osamosvajanja Slovenije, za katero je imel nadškof Šuštar velike zasluge.

V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo "Božjo voljo spolnjevati". Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih "pokoja", ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti.

(pričevanje 08_2007)

* 23. junij 1912, Martinje; † 19. februar 2008, Martinje

23. junija 2012, je bila ob njegovi hiši v Martinju, ki jo je zapustil škofiji in jo bo spremenila v spominski muzej Ivana Camplina in pisatelja Lojzeta Kozarja ter zdaj nosi ime Srebrna hiša, lepa škofijska slovesnost. Ob verzih odranskega župnika Lojzeta Kozarja so predstavili vse Camplinove življenjske postaje, o katerih pripoveduje v svoji knjigi. Bomo dali besedo kar njemu. O začetkih svojega življenja vem povedati to, kar so mi drugi pripovedovali, predvsem mama. Rodila me je 23. junija 1912. Tistega dne je obračala seno na travniku blizu Ivanec. »Veš, tako si že brcal, da sem morala kar zbežati domov in kmalu si prišel na svet. Ime si si prinesel s seboj. Naslednjega dne je bil god svetega Ivana Krstitela, zato sem ti izbrala ime Ivan.« V družini nisem bil edini otrok. Kmalu sem dobil brata.

Leta 1914 se je rodil Tonček. Leta 1919 se je rodil tretji otrok, ki so mu dali ime Štefan. Tudi četrti otrok je bil fant. Dobil je ime Jožef. Na svet je privekal leta 1921. Leta 1922 sem dobil še četrtega brata, Ferija. Končno je bila leta 1923 rojena še moja sestra Cilika. Oče in mama sta nas otroke že od malega krščansko vzgajali. Otroška leta v domači Bogojini so bila lepa in srečna. Čeprav nismo živeli v izobilju, smo bili v družini srečni. Oče in mama sta obdelovala zemljo, kar pa ni bilo dovolj za preživljanje družine. Zato se je oče ukvarjal tudi z lončarstvom. Pripoved nadaljujemo v tretji osebi, da bo krajša. V šolo je vstopil leta 1918, prvo leto je bil pouk v madžarščini, potem pa v slovenščini.

Po zaslugi župnika Ivana Baše, ki ga je duhovno vodil in gmotno podpiral, je šel v gimnazijo v Soboti in stanoval v Martinišču, salezijanskem dijaškem zavodu. Po maturi se je dokončno odločil za duhovniški poklic; k temu je veliko pripomogel zgled dobrega dušnega pastirja Ivana Baše. Jeseni leta 1930 je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel 14. julija v Bogojini. Načrt za novomašno podobico in napis v obliki križa je naredil arhitekt Jože Plečnik. (Tisto leto je bilo v Prekmurju osem novih maš!) Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Sv. Juriju na Goričkem, zatem je bil stolni kaplan v Mariboru. Od februarja 1938 do jeseni 1939 je bil izseljenski duhovnik v Franciji, kamor je v letih 1929-1937 odšlo okoli 18.000 delavcev iz Prekmurja. Po vrnitvi v domovino je bil kaplan v Lendavi in urednik verskega tednika Novine. »Jeseni leta 1941 me je obiskal gimnazijski sošolec Štefan Kovač, komunist. Ker ga nisem prijavil, so me madžarski orožniki aretirali in na vojaškem sodišču v Vacu obsodili na pet let najtežje ječe, češ da sem sodeloval s slovenskimi komunisti.

Moje sodelovanje je bilo le v tem, da nisem hotel biti ovaduh. V zaporu v Budimpešti sem bil skupaj z dvema duhovnikoma, Mihaelom Jeričem in Danijelom Halasom, ki sta bila zaprta iz istega razloga.« Po dveh letih je bil izpuščen iz zapora. Nekaj časa je deloval na madžarski fari. Po končani vojni je bil do leta 1977 župnik v Dobrovniku. »To so bila težka leta za Cerkev in vero. Pod hudim pritiskom so bili tudi otroci v šoli.« Leta 1981 je kupil staro hišo v Martinju na Srebrnem bregu in sprejel skrb za župnijo Gornji Petrovci, ki jo je odložil leta 2001. Vmes je bil od leta 1993 do 2001 neuradni kaplan za Slovence na Gorenjem Seniku v Porabju. Veliko je tudi pisal: pesmi, razne zgodbe, potopise in priložnostne zapise – naslovov je čez 250.

Ko je pri 89 letih stopil v pokoj, so ga mnogi spraševali, kaj sedaj dela. »Med drugim veliko molim. Ko sem zvedel, da je papež Janez XXIII. vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca, sem si dejal: "Dragi Ivan, če je papež našel čas za vse tri dele rožnega venca, potem sram te bodi, če ti tega časa ne najdeš!" Od takrat naprej vsak delavnik, če res ni kaj izrednega, še preden se dobro zdani, zmolim vse tri dele rožnega venca. Čez dan pa še brevir. V molitev vpletam vse ljudi, ob katerih živim, vse farane in druge. Molim za potrebe Cerkve in vem, da molitev ni zaman.« Na koncu svoje knjige sprašuje Boga, kje so naši slovenski svetniki. Bog mu je v mislih odgovoril: »Vsi so pri meni.« Camplin zaključi, da bo med uradno priznanimi svetniki "gotovo tudi moj sotrpin iz budimpeštanske ječe, Božji služabnik Danijel Halas". Med "svetimi, ki so pri Bogu", pa je od 19. februarja 2008 tudi on.

(pričevanje 08_2012)

* 12. junij 1929, Frankfurt na Majni, Nemčija, † 12. marec 1945, Bergen-Belsen, Nemčija

Njen dnevnik - zaupna prijateljica

"Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty." Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank.

Za svoj trinajsti rojstni dan, 12. junija 1942, je Ana Frank med drugimi darili dobila tudi debelejši zvezek s trdimi platnicami in sklenila je, da bo to njen dnevnik. Še isti večer je vanj zapi­sala: "Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo." Že mesec dni zatem je morala živahna Ana skupaj s starši in sestro ter s še štirimi drugimi judovskimi prijatelji v skrivališče, narejeno v "zadnjem delu hiše", kjer so bili spredaj poslovni prostori očetovega pod­jetja za predelovanje sadja. Tam so se ti dobri ljudje, preganjani samo zato, ker so bili Judje, skrivali 25 mesecev. Nenehno so mo­rali paziti, da ne govorijo glasno, da ne kašljajo, da se ne izda­jo. Zdaj je bil Ani njen dnevnik še bolj zaupna prijateljica in 28. septembra 1942 je na prvo stran pripisala: "Oh, kako sem vese­la, da sem te vzela s seboj!"

Ni pa mogla v svojih zapisih, sestavljenih v obliki pisem pri­jateljici Kitty, poročati veliko veselih stvari. Vendar je treba reči, da je vse preizkušnje kar junaško prestajala. Poleg težkih časov in utesnjenih razmer je trpela zaradi nerazumevanja z mamo, kot se dekletom v obdobju pubertete pogosto dogaja. Njen zaveznik pa je oče, kot potrjuje tudi v zapisu "svoje življenjske zgodbe" v dnevniku 20. junija 1942. "Moj oče Otto Frank, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli v Frank­furtu. Ker smo Judje, je oče leta 1933 (tedaj je v Nemčiji prišel na oblast Hitler, smrtni sovražnik Judov) odšel na Nizozemsko.Po­stal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama Edith Frank-Hollander se je septembra tudi odpeljala na Holandsko, midve z Margot pa sva odšli v Aachen, kjer je živela naša babica."

Margot je šla k staršem na Nizozemsko decembra leta 1933, Ana pa februarja naslednje leto. Tam sta deklici hodili v šolo. Ana je bila silno živa in velika klepetulja. Okoli sebe je vedno imela veliko deklic in kasneje roj oboževalcev. "Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulaci­ja in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za nas Jude pričela nesreča." V skrivališču niso lenarili, temveč so se pridno učili, upajoč, da jim bo dano dočakati svobodo in uresničiti življenjske sanje. "Če me bo Bog pustil pri življenju," je zaupala Ana svojemu dnevniku 11. aprila 1944, "bom dosegla več, kot je moja mama kdaj­koli dosegla. Ne bom ostala nepomembna, delala bom za svet in za ljudi."

Manj kot štiri mesece kasneje, 4. avgusta 1944, so v njihovo skrivališče, ki ga je nekdo (izdajalca niso odkrili) izdal, vdrli štirje gestapovci in osem bledih Judov je z dvignjenimi rokami stalo pred pištolami. Med njimi je bila tudi petnajstletna Ana Frank. Gestapovci so jim pobrali vse dragocenosti, na tleh pa je ostal Anin dnevnik. Miep Gies, dolgoletna tajnica Aninega očeta, ga je zaklenila v svojo pisalno mizo, da bi ga po koncu vojne vr­nila Ani. Toda Ana se ni vrnila: kmalu za sestro Margot je v za­četku marca 1945 umrla za tifusom v taborišču Bergen-Belsen. Že v začetku leta 1945 pa je v Auschwitzu umrla njuna mati Edith. Iz taborišča se je vrnil le oče Otto in njemu je Miep izročila Anin dnevnik. Na prigovarjanje prijateljev ga je (v skrajšani obliki) objavil v knjigi, ki je izšla leta 1947. Izpovedi plemenite judov­ske deklice so ljudje brali s solzami v očeh. Začela se je zmago­slavna pot po vsem svetu: knjiga je prevedena v 55 jezikov. Po smrti Otta Franka (1980) je Dnevnik Ane Frank izšel v neokrnjeni celoti (slovenski prevod 1994). Hiša, kjer je ta Dnevnik nastajal, je spremenjena v muzej in v sedež Ustanove Ana Fran, katere namen je vzgajati otroke in mlade ljudi za svet brez sovraštva in raz­likovanj.

(pričevanje 07_2002)

"Hočem biti dober, vedno dober, dober z vsemi."

"Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim." Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, bene­ški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta zname­niti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. "Bil sem dober in nedol­žen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ce­no in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil pre­prostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi." Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bis­tremu fantiču omogočili, da je šel v "pravo" šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki "potisnili" še više: poslali so ga študi­rat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsreč­nejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.

"Samo zato si želim biti duhovnik," je za­pisal v svoj Dnevnik duše, "da bi kakorkoli lahko delal dobro." To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Tur­čiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patri­arh v Benetkah. "Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč," se je Benečanom pred­stavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.

"Gremo v Rim naredit novega papeža," je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež "prehodni": izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. "Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkra­ti," je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše ­o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in iz­bral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Je­zusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učen­cu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkve­ni zbor - drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta pri­nesel "nekaj svežega zraka" (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.

Po treh letih priprave je Ja­nez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Pa­pež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje na­menil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. ju­nija 1963. "Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem," je de­jal malo pred smrtjo.

ČUK, Silvester. Papež Janez XXIII.. (Pričevanje). Ognjišče, 1999, leto 35, št. 12, str 58-59.

* 19. januar 1928, Vrhpolje pri Vipavi, † 29. maj 2001, Godovič, pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo

Mladi so željni pristnih odnosov

Na ta lepi svet, ki ga je znal vse življenje z otroškim strme­njem občudovati, je Vinko Kobal prišel sredi sončne Vipavske do­line. Rodil se je 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi v kmeč­ki družini. "Doma nas je bilo sedem otrok. Najbrž sem že od doma prinesel potrebo po občestvenem življenju." Osnovno šolo je ob­iskoval v rojstni vasi, gimnazijo pa v Malem semenišču v Gorici, med vojno v Castelleriju pri Vidmu, kjer je bilo življenje zelo trdo. Po maturi v Gorici leta 1947 je odšel v Ljubljano študirat bogoslovje. Bogoslovci so živeli pod stalnim pritiskom udbe, ki je izvajala hišne preiskave, zaslišanja in mlade fante, ki so se odločili za duhovniški poklic, skušala od tega namena odvr­niti z zastraševanjem in zapiranjem. Skozi te preizkušnje je mo­ral tudi Vinko. V bogoslovskem času je bil dvakrat zaprt: leta 1949 šest mesecev, leta 1951 pa štiri mesece: zaprli so ga ta­koj po mašniškem posvečenju, ki ga je prejel 29. junija 1951 po rokah škofa-spoznavalca Antona Vovka. Domača župnija se je vese­lila slavja nove maše, za katero je bilo že vse pripravljeno, toda doživeli so jo šele jeseni, ko je bil novomašnik izpuščen iz zapora. Po novi maši je nastopil službo župnijskega upravi­telja v Ročinju ob Soči. Takoj je navezal stike z mladimi pri verouku v svoji župniji in pri srečanjih s srednješolci na Kos­tanjevici (Nova Gorica). "Mladinska pastorala ni bila zame le nekak mladinski program, ampak izziv in preizkus vse moje duhov­niške vizije in ideala.

Tako kot mladi, sem čutil globljo žejo po pristni sreči. Hotel sem se prepričati, koliko jim pri ures­ničenju tega hrepenenja lahko resnično pomagam in obenem tudi sam izpopolnim svojo zavest poklicanosti. Spoznal sem, da jim lahko dam zanesljive odgovore le, če bom svojo osebno vero utr­jeval in poglabljal...Ob delu z njimi sem postajal zrelejši in srečnejši, živel sem polnejše življenje." Za mlade je s sodelav­ci izdajal ciklostiran list Veslajmo (1960-1964). Ko so "njego­vi" srednješolci postali študenti v Ljubljani, je prevzel duhov­no vodstvo skupine primorskih študentov. Sodeloval je pri snova­nju veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Leta 1969 je odšel iz Ročinja za župnijskega upravitelja v Deskle in Plave, kjer je ostal do leta 1983, zatem je bil dve leti (1983-1985) duhov­ni pomočnik v novogoriški župniji Kristusa Odrešenika, zadnjih šestnajst let (1985-2001) pa župnik v Godoviču.

V poletnih počitnicah 1965 je položil temelje svojemu največ­jemu delu, za katero je zastavil vse svoje talente in pri ka­terem je užil veliko bridkosti, še več pa zadoščenja in radosti. Začel je zbirati mlade, predvsem dijake in študente, na mladin­ska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Tako so se rodili "tedni duhovno­sti" v Stržišču pod Črno prstjo, mirni gorski vasici v čudovitem naravnem okolju. Vas je že od leta 1964 brez duhovnika (zadnji je bil Drago Klemenčič), zato so župnišče pod cerkvijo preuredi­li v dom duhovnosti, kjer se v juliju in avgustu leto za letom zvrstijo skupine mladih s svojimi duhovniki. Sprva je bilo pro­stora za okoli 50 mladih, zdaj pa jih hiša sprejme več. "Vse delo na tednih duhovnosti je zasnovano na triletnem programu, izraženem v treh geslih: SREČANJE, ZNAMENJE, ZAVEZA. V njih je zajet ves tradicionalni katekizemski zaklad, razdeljen na tri poglavja: vera, zapovedi, zakramenti. Izražanje je čisto drugač­no in izhaja iz življenjskih izkustev mladih... Mladi si želijo izkustvenih dejstev. Videti hočejo, kakšna je Cerkev kot prija­teljsko občestvo," je razlagal Vinko Kobal, ki je hotel biti čim več časa navzoč v Stržišču. Zato so tudi izpolnili njegovo zadnjo željo, naj ga k počitku do jutra Vstajenja položijo tam gori, kjer je bilo že dolga desetletja ob mladih njegovo neut­rudno srce. S svojo bližino bo spodbujal tiste, ki bodo njegovo delo nadaljevali.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2001) 7, str. 72.