Kobarid (ital. Caporetto, nem. Karfreit)

(* ob obletnici) Današnjo podobo Kobarida, gručastega naselja v dnu srednje Soške doline, izjemno dopolnjuje Kobariški muzej. Svoj prostor je našel v neposredni bližini spomenika pesniku Simonu Gregorčiču ter skladatelju Hrabroslavu Volariču. Odprli so ga 20. oktobra leta 1990 v baročni Mašerovi hiši. Muzejska zbirka v Kobariškem muzeju je zaradi legendarnih zgodovinskih okoliščin, svoje vsebine in postavitve naletela na izjemen odmev v Sloveniji in tujini. Že leta 1992 je muzej dobil Valvasorjevo nagrado, ki jo podeljujejo za dosežke na področju slovenskega muzealstva in za izjemne prispevke pri ohranjanju, predstavljanju in popularizaciji premične kulturne dediščine na Slovenskem in v zamejstvu. Najvišja slovenska nagrada je bila ustanovljena leta 1971 ob 150-letnici nastanka prvega slovenskega muzeja – Kranjskega deželnega muzeja (danes Narodni muzej Slovenije). Leta 1993 je Kobariški muzej prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993, kar daje muzeju mednarodni ugled. Po številu obiskovalcev je Kobariški muzej med slovenskimi muzeji med prvimi, med obiskovalci pa jih je kar dve tretjini iz tujine. (več na spletni strani Kobariški muzej)

»Čudež pri Kobaridu«

Ogled muzejske zbirke, ki še posebej natančno predstavlja zaključne operacije na soški fronti v prvi svetovni vojni – dvanajsto soško bitko od 24. oktobra do 9. novembra 1917, pričnimo v multivizijski sobi v pritličju muzeja. V besedi in sliki spremljamo enega največjih spopadov v gorskem svetu v vsej zgodovini. Dogajanje v teh dneh, ko je ob Soči Italija in Avstro-Ogrska zbrala več kot milijon vojakov, so kasneje poimenovali “čudež pri Kobaridu”. Spopad je bil eden največjih spopadov v gorati pokrajini v zgodovini, spada med prve vojne operacije z elementi bliskovite vojne, bitka je bila najbolj uspešen preboj v prvi svetovni vojni, poleg 11. soške bitke je bil to največji spopad na slovenskih tleh in hkrati zaključek krvavega vojskovanja ob Soči.

Podoživljanje bojevanja vojakov v visokogorskem svetu

Obiskovalec si lahko na stalni razstavi muzeja (razdeljena je v Krnsko sobo, Belo sobo, Sobo zaledja in Črno sobo ter veliko maketo z zemljevidi ter visokogorsko kaverno) ogleda več kot 500 fotografij, 50 vojaških zemljevidov in originalnih dokumentov poveljnikov enot (italijanskega generala Cadorne, nemškega generala Kraussa, nadporočnika Rommla), čez 1000 kosov orožja, orodja, uniform, medalj in spominskih predmetov. Vse našteto oz. kar danes imenujemo materialna zgodovinska dediščina soške fronte, pričuje o strahotnih razsežnostih prve svetovne vojne, pa tudi vseh vojn. Zloglasna bojišča na strmih pobočjih, tisoči mrtvih in ranjenih, nečloveško trpljenje.
Številne zgodbe, podatki, osebni predmeti, nepregledne količine orožja so bili za vedno izgubljeni. Javnost se je za preostalo dediščino začela zanimati šele v devetdesetih letih. Zato je muzejska predstavitev ohranjene dediščine dragocena.
Grozote vojne prikazuje Črna soba. Iz fotografij zrejo na nas ledeni obrazi. Edino besedilo v tej sobi so napisi, ki so jih vojaki napisali ali vrezali na vrata vojaškega zapora v vasi Smast na levem bregu Soče.

Poljska bolnišnica 3/15

Ob vhodni veži v muzeju običajno postavijo občasne razstave v treh razstavnih prostorih. Ob Dnevu kobariškega muzeja so oktobra 2011 odprli eno do sedaj najbolj pretresljivih razstav. Avtor Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja je razstavo zasnoval na fotografijah, ki jih je med delovanjem v bolnišnici v spominskem albumu zbral zdravnik kirurg, katerega ime žal ni znano. Razstava nam prek fotografij različnih avtorjev razkriva pomembno pričevanje o ustroju in delovanju sanitetne službe avstro-ogrske vojske. Hkrati pa nam fotografije ponujajo tudi širši pogled na dogajanje in kraje v zaledju soške fronte, kjer je zdravnik-kirurg preživel obdobje od prvih bojev do kobariške bitke. Poljska bolnišnica je 29 mesecev delovala v takrat novi tovarni in žagi v Klavžah pri Podmelcu.

Kobariška zgodovinska pot in Pot miru
Obisk muzeja dopolnjuje tudi Kobariška zgodovinska pot. Pot se začne v muzeju, nato pa na pet kilometrov dolgi poti lahko odkrivamo še druge pomembne zgodovinske, kulturne in naravne spomenike: italijansko kostnico na Gradiču okoli cerkve sv. Antona, Tonocov grad na skalni vzpetini blizu Kobarida, italijansko obrambno črto, sotesko Soče, slapove potoka Kozjak, Napoleonov most ter Muzej sirarstva. Ustanova »Fundacija Poti miru v Posočju« je leta 2007 v Pot miru vključila muzeje na prostem, pomembnejše spomenike in obeležja soške fronte ter naravne znamenitosti. Pot miru vodi mimo šestih muzejev na prostem: Ravelnik, Čelo, Zaprikraj, Kolovrat, Mrzli vrh in Mengore. Na poti vidimo vojaška pokopališča in kapele, trdnjavo Kluže, soteske Soče, Koritnice in Tolminke, slap Kozjak, kostnici v Kobaridu in Tolminu, spominsko cerkev Sv. Duha na Javorci ...
Cerkev Sv. Duha na Javorci predstavlja enega najlepših spomenikov 1. svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Leta 2007 je bila cerkev uvrščena med zgodovinske spomenike z znakom evropske kulturne dediščine. Cerkev je zgrajena v spomin padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte (1915–1917).

VEBER, Alenka. Kobariški muzej. (Slovenski muzeji). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 47-49.

Kmečki muzej zbiratelja Stanislava Florijančiča domuje v Štatenberku v Raduljskem hribovju v Štatenberški dolini (občina Mokronog – Trebelno). Preden nas zbiratelj popelje po svojih zbirkah, postavljenih v kletnem prostoru, pod kozolcem, na kozolcu, podstrešju in zunanjem delu, nam opiše tudi bogato zgodovino kraja. Tod je stal tudi grad Štatenberk (Stettenberk), ki je bil pozidan verjetno že v 12. stoletju, o katerem pričajo samo še skromne razvaline.

V kraju, ki se je nekoč ponašal s kovačijo, šolo, gozdarjevo hišo, mlinom in trgovino z mešanim blagom, danes prebiva le okrog petdeset prebivalcev. Na robu vasi stoji cerkev sv. Martina. V 2. polovici 15. stoletja je bil k romanski ladji prizidan gotski prezbiterij s križnim obokom in konzolno figuralno plastiko z značilnostmi kamniške kamnoseške delavnice. Z njenega turna je v muzeju cerkvena ura s kamnitimi utežmi, ki še vedno tiktaka in tudi bije ure.

100. obletnica začetka prve svetovne vojne

Grozovite razsežnosti prve svetovne vojne smo deloma na tem mestu predstavili v prispevku Kobariški muzej (marca 2012). Poleg Kobariškega muzeja, svoja vrata je odprl 1990, spomin na prvo svetovno vojno ohranjajo tudi nekateri zasebni muzeji, muzejske zbirke in muzeji na prostem, ki jih povezuje Pot miru. Čeprav prevladuje mnenje, da se je javnost za številne zgodbe, podatke, osebne predmete vojakov, nepregledne količine orožja začela zanimati šele v devetdesetih letih, ne smemo pozabiti, da so nam prav posamezni zbiratelji ohranili dragocene muzejske predmete.

Na Krnskem pogorju

Mirko Kurinčič iz Drežnice spada med prve zasebne zbiratelje ostalin prve svetovne vojne pri nas. Njegova zbirateljska strast se je začela prebujati, ko je še kot otrok prisluhnil svojim staršem, ko so se pogovarjali o vojnih grozotah ter velikokrat omenjala tudi Mirkotovega strica, ki je izgubil mlado življenje nekje na bojnih poljih prve svetovne vojne.

Mirko Kurinčič je svojo Muzejsko zbirko Botognice javnosti odprl leta 1993. Sestavljata jo dva tematska sklopa: prva svetovna vojna in Drežnica nekoč.

Varuhi kulturne dediščine

Prvega od dveh muzejev, ki ju povezuje načrt (O)živela kultura – Muzej Železniki, smo vam predstavili v 2. številki letošnjega Ognjišča. Tokrat je na vrsti Muzej Žiri. Njegovi začetki segajo v leto 1970, torej je leto dni mlajši kot muzej v Železnikih. Leta 1970 je bil v Žireh ustanovljen pododbor Muzejskega društva Škofja Loka iz katerega se je leta 1975 rodilo samostojno Muzejsko društvo Žiri.

Ustanovnim članom so pri postavitvah štirih stalnih zbirk pomagali strokovnjaki iz Loškega muzeja. Tako postavljene razstave (galerija s stalno zbirko žirovskih slikarjev, narodnoosvobodilna zbirka, čevljarska in klekljarska zbirka) so bile na ogled do začasnega zaprtja muzeja zaradi gradbenih del.

Muzej še vedno domuje v prenovljeni Stari šoli, v nekdanjem kmečkem dvorcu iz 17. stoletja. Podobo enonadstropne baročne stavbe z lepo obdelanim pročeljem in notranjostjo je dobil na začetku 19. stoletja. Po letu 1865 je bil dvorec preurejen v šolo, ki je tu delovala do 1. svetovne vojne, po drugi svetovni vojni pa je bil dvignjen za eno nadstropje. Tako je nekoč staro vaško jedro pomembno stičišče članov Muzejskega društva Žiri, ki je tudi varuh muzeja. Deluje ob podpori občine Žiri.

Del slovenske tehniške dediščine, ki jo hranijo domači muzeji, smo vam že predstavili v prispevkih Muzej pošte in telekomunikacij ter Mestni muzej Idrija. Leta 1951 je bil ustanovljen Tehniški muzej Slovenije, ki domuje v nekdanjem kartuzijanskem samostanu Bistra pri Vrhniki. Ustanovljen je bil, da bi raziskoval, zbiral in javnosti predstavljal slovensko tehniško dediščino. V Sloveniji imamo vrsto zasebnih muzejev oz. zbirk, v katerih zbiratelji posvečajo posebno skrb tehniški dediščini. Med njimi je tudi muzej, posvečen motociklom, ki predstavlja eno večjih in najbolj pestrih zbirk motociklov na svetu. Muzej motociklov Grom je bil ustanovljen septembra 1997, z željo, da se ohrani del slovenske tehnične kulture na tem področju. Zaživel je dve leti pozneje in tako letos praznuje 15. letnico svojega delovanja.

Nahaja se na Vranskem, tik ob izvozu z avtoceste. V muzeju sta prikazana zgodovina in razvoj svetovnega ter slovenskega motociklizma. Poleg vseh vrst motorjev zbudijo našo pozornost registrske tablice iz obdobja pred drugo svetovno vojno, pa tudi usnjene ter lanene obleke, čelade, medalje, značke, znamke, plakati in mnogi drugi predmeti. Muzej motociklov Grom privabi številne obiskovalce: od najmanjših do najstarejših, od šolarjev do vrhunskih poznavalcev. Prvim muzej morda vzbudi sanje o lastnem motociklu, oni drugi pa občudujejo tehnološki razvoj.

Statistični urad Republike Slovenije navaja, da je v Sloveniji v letu 2012 delovalo 167 muzejev, muzejskih zbirk, galerij in likovnih razstavišč. Njihove razstave si je v tem letu ogledalo čez 2,7 milijona obiskovalcev. V te številke pa niso zajeti številni zasebni muzeji. Tem bomo več pozornosti namenili v prihajajočem letu.

Med slovenskimi pokrajinskimi muzeji smo doslej spoznali le Koroški pokrajinski muzej, ki domuje v Slovenj Gradcu. Poleg njega imamo v Sloveniji še pokrajinske muzeje v Celju, Kočevju, Kopru, Mariboru in pokrajinski muzej Ptuj Ormož, s sedežem na Ptuju. Leta 2011 se je pokrajinski muzej v Murski Soboti preimenoval v Pomurski muzej Murska Sobota.

Kočevski domovinski muzej 1929–1941

Prvi začetki muzejske dejavnosti na Kočevskem segajo že v leto 1893. Med nemškim prebivalstvom (Kočevarji) je vzniknila zamisel za ustanovitev lokalnega muzeja po vzoru muzejev na Spodnjem Štajerskem. Pobudo zanj je tega leta objavil prof. Wilhelm Linhart v časniku Deutscher Kalender für Krain. Njegova naloga naj bi bila predstavitev 'naravnega in kulturnega življenja' kočevske dežele. Žal je zamisel ostala le na papirju. Oživela je ob pripravah na praznovanje 600-letnice prve naselitve nemških kolonistov na Kočevsko leta 1930. Pomembno vlogo pri ustanovitvi domovinskega muzeja leta 1929 je odigral Josef Eppich, župnik v Stari Cerkvi. Muzejsko gradivo je bilo na ogled v eni izmed učilnic šolske stavbe, od tam so ga preselili v središče Kočevja ter muzej slovesno odprli leta 1935.

Iz preteklosti do razumevanja sedanjosti in soustvarjanja prihodnosti

Kulturno podobo Knežjega mesta Celje, tretjega največjega mesta v Sloveniji, bogatita tudi Pokrajinski muzej Celje, ustanovljen leta 1882, ter Muzej novejše zgodovine Celje. Prvi je v starem mestnem jedru na obrežju reke Savinje, drugega bomo našli v ožjem središču Celja. Slednjega bomo obiskali ob njegovi petdesetletnici delovanja.

Njegovi začetki segajo v leto 1951, ko so v tedanjem Mestnem muzeju Celje (danes Pokrajinski muzej Celje) ustanovili oddelek za zgodovino narodnoosvobodilne borbe. Le-ta je leta 1963 prerasel v samostojno kulturno ustanovo – Muzej revolucije Celje.

Svetovni dan pošte

Naj bo povod za obisk Muzeja pošte in telekomunikacij Svetovni dan pošte, ki ga od leta 1969 praznujemo 9. oktobra. Dan je posvečen ustanovitvi Svetovne poštne zveze leta 1874. V zvezo, s sedežem v Švici, je vključenih 192 držav, od leta 1992 tudi Slovenija.

Vrnitev poštnega roga

Muzej pošte in telekomunikacije je bil ustanovljen leta 1985 kot dislocirani oddelek Tehniškega muzeja Slovenije, ko je svoje domovanje našel v prostorih graščine v Stari Loki. Svoje prve zbirke je predstavil javnosti 27. maja 1988. V Starološkem gradu je deloval do leta 2008, nakar se je preselil v Polhov Gradec, v tamkajšnjo graščino.

Za krajane Polhovega Gradca ima preselitev muzeja prav poseben pomen, saj se v njihov kraj vrača poštni rog. Ta je bil nekoč last družine Tomšič iz Polhovega Gradca, ki je imela od leta 1869 v zakupu pošto v Polhovem Gradcu.