To je prav zares krivično! Zakaj je lahko velika noč vedno v nedeljo, pa binkošti tudi … sveti Miklavž pa ima god enkrat v torek, drugič v sredo, pa v četrtek ... In letos v ponedeljek, huje že ne more biti!« Blaž se je kujal. Zjutraj je lahko le na hitro pogledal darila, olupil mandarino, pohrustal nekaj suhih hruškovih krhljev … pa je že moral v šolo. Miklavž mu je v košari pustil razdelilnik za tire na njegovi leseni železnici. A preden ga bo lahko namontiral, mora v šoli odsedeti celih pet dolgočasnih ur. Zares krivična reč!
»Doma bom ostal! Izkoristil bom šolski dopust!« se je nenadoma domislil. A starša se nista strinjala.
»Tistih pet dni šolskega dopusta bomo izkoristili za družinske počitnice.«
»Kaj pa če napišeš, da kašljam? V šoli se nikoli ne zlažem, zato morda enkrat ne bi bilo tako narobe …«
Mama se ni dala prepričati in Blaž se je vdal v usodo. Neža ga je vsa nestrpna čakala na vratih. »Pridi, greva, res ne bi rada zamudila …«
Mami je skozi okno gledala, kako sta se otroka oddaljevala po ulici. Neža je hitela, Blaž pa je po polžje hodil par korakov za njo. Pri prehodu za pešce ga je počakala.
»Alo, daj pohiti! Saj veš, da te bo doma vse počakalo. Popoldne pride pa še babica in prinese kakšno malo presenečenje, ki ga je Miklavž pustil pri njej.« Blaž se je nasmehnil, res je bil vesel babice. Zadnje čase tako redko pride. Prav vseeno mu je bilo, ali kaj prinese ali ne. Rad se je stisnil v njeno naročje, užival je v božanju, čeprav so bile babičine roke vse hrapave od dela na polju. Pouk je ob misli na babičin obisk minil hitreje.

***

Ču-ču-ču vlakec je drdral po leseni železnici. Strojevodja Blaž in kretničar Anton sta bila tako zatopljena v železničarsko delo, da sta preslišala zvonec.
»Oho, to je pa že nekaj, če Miklavževo darilo otroke zaposli za celo popoldne …«
»Babiiii!« Dečka sta stekla v babičin objem. Kljub starosti so bile njene roke močne. Ko so jo objeli vnučki, so se ji v očeh vedno zableščale drobne solze veselja. Blaž je vedel zanje, a je ni izdal.
»Vidva se kar igrajta, jaz se bom usedla tule ob rob železnice …«
»Tudi letos nam pripoveduj o Miklavžu, babica, prosim!« Blaž in Anton sta parkirala vlakec in se stisnila k babici.
»Seveda, če želite, vam povem kakšno zgodbo iz življenja dobrohotnega moža.«
»Jaaa!«
»Ko je bil sv. Miklavž škof v Miri, sta ljudi pestili huda lahkota in revščina. Škof Nikolaj, kot tudi rečemo Miklavžu, je ljudem razdal vse svoje imetje, na koncu je ostala le še škatla zlatih posod, ki pa so bile last Cerkve. Glej, ti moji ljudje so Cerkev, kar daj jim še to zadnjo škatlo … je ključarju naročil dobri Miklavž. Sedaj je bil škof reven, prav tako reven kot vsi njegovi otroci. A ostala mu je molitev. Vztrajal je v veri in zaupanju. Ljudje so se mu posmehovali, češ, od molitev ne moremo živeti. A dobri škof je ljudem izmolil čudež. Bog je naredil, da so v pristanišče prispele barke iz Egipta – vse polno natovorjene z žitom!«
»Kako lepo! Prav vse je razdal!« je vzklikala Neža.
»Dobrohotnost tega skromnega škofa je bila tako velika, da je še njegova smrt ni ustavila! Še vedno se množi in razveseljuje otroke iz roda v rod … In prav vi, otroci, imate zelo zelo pomembno nalogo. Poskrbeti morate, da se Miklavževa dobrota ohrani.«
»Misliš nas tri? Mene, Antona in Nežo?« je Blaž negotovo vprašal.
»Ja, prav vas mislim, vaša naloga je, da postanete Miklavži in širite njegovo dobroto naprej.«
»Ampak kako?«
»Zelo preprosto …« Babica se je nasmehnila in iz svoje pletene košare potegnila deset pobarvank in deset lizik. Anton je hitro zgrabil liziko, a ga je babica ustavila. »Anton, pomisli, koga boš razveselil s tole liziko.«
Anton ni razumel. Njemu je Miklavž prinesel sladko presenečenje, ki ga je že pohrustal, zakaj ne sme še te lizike? Saj jih je babica prinesla več kot dovolj za vse!
»Pri meni je sveti Miklavž pustil pobarvanke in lizike … in tole sporočilo.«
Razvila je listek, na katerem je z zlatimi črkami pisalo: Draga babica, tole darilo odnesi svojim vnukom. Če zmorejo, naj ga razdelijo svojim sošolcem in prijateljem, ki živijo bolj skromno. Nauči jih, da tudi oni postanejo Miklavži.
»No, otroci moji zlati, bo šlo?«
»Seveda bo šlo!« je bil odločen Blaž.
Anton je poskočil: »Naša nova soseda, tista deklica, ki ima samo mamo ...«
»Anika?« je vprašala Neža.
»Ja, Anika! Njej bomo odnesli eno pobarvanko.«
Neža je stekla v svojo sobo po darilno vrečko – vanjo so položili pobarvanko in liziko. »Še tega mehkega konjička dodajmo.« Neža je imela rada konjičke, zato se je od pliška težko poslovila. Pa vendar: »Dar, ki malo boli, največ šteje,« je pomodrovala na glas. »Pridita, fanta, gremo kar takoj. Ampak potiho. Da nas nihče ne vidi. Sv. Miklavž je darila delil na skrivnem …«
Po hodniku se je slišalo le pridušeno drsenje copatkov. V klet so na kljuko vrat so obesili Miklavževo darilo.
»Pridita, pripravimo še ostala!« je zašepetal Blaž.

***
Naslednje jutro sta Neža in Blaž na poti v šolo pokukala v klet. Na vratih ni bilo več darila. Namesto darilne vrečke je bilo nalepljeno sporočilo: Dragi sv. Miklavž, hvala za tvoje presenečenje! Rada te imam. Tvoja Anika.

PEZDIR KOFOL, Marjetka (rubrika Zakajčki). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 14-15. Ilustracije: Polona Lisjak

Otroška vprašanja o veri tudi v knjižnih izdajah:
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Zakajčki. Koper. Ognjišče 2019.
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Še bolj radovedni zakajčki. Koper. Ognjišče 2021.

Anton je bil napaden. Videti je bilo zelo resno. Driska, vročina, kašelj pa srbeča koža in spet: driska, vročina, kašelj in srbečica. Potem je bil nekaj dni videti zdrav. A ne dolgo, kmalu je dobil bolezen, ki nima imena. Ima pa številko. Reče se ji »šesta«. Blaž je bil vesel, da ni imel prve, druge, tretje … No, vsaj zdelo se mu je, da jih ni imel. Pri šesti je življenje res naporno. Anton je tri dni ležal z obkladki na glavi. Še čokolade ni hotel jesti. Potem je dobil čudne pike, ki ga k sreči vsaj srbele niso. Ko je prebolel, je bil utrujen, veliko je spal in bil je ves bled. Kmalu je dobil angino in moral je piti sladkast sirup. Neži ni bil dober, bljak, Blažu se je zdel okusen. Enkrat je namreč polizal kapljico, ki se je pocedila po steklenički, ko je mama Antonu nalivala sirup v merilno žličko.
»To je antibiotik, ne pokušaj ga več. Še prehitro ga boš tudi ti dobil!« je bila huda mama.
»Če ga pa nisi pospravila nedosegljivo otrokom.«
»Sploh ga še nisem uspela pospraviti, kaj šele, da bi ga pospravila nedosegljivo otrokom!« je mama grdo pogledala.
Potem je bil Anton dva tedna zdrav. Verjetno zato, ker so držali antibiotiki, je pomodroval Blaž, tako je namreč slišal mamo razlagati v vrtcu. Nato se je prehladil in so se mu vnela ušesa. Ker je Antona močno bolel trebušček, ušeska pa le malo, se je njegova zdravnica strinjala, da počakajo par dni, preden spet dobi »bljak sirup«.
Skratka, pri Blaževih vse se je vrtelo okrog bakterij in virusov, ki so očitno napadli Antona. Pa atijev računalnik tudi.
»Anton, sem ti rekel, da kašljaj v komolec, ne pa vse naokrog. Tvoji virusi so sedaj napadli atijev računalnik!« je bil hud Blaž.
»Ali tudi on kašlja?« je vprašal Anton.
»Ne kašlja, ker ne more. Pokvarjen je, ata pravi, da zaradi virusa … In ata je tečen. Mama je tečna, ker si ti ves čas bolan. Ata je tečen, ker se je nalezel še računalnik. Nekaj moramo ukreniti!« Blaževe noge so bingljale s postelje.
»Jaz vem!« je vzkliknil Anton.

Blaž ga ni poslušal. Anton nima pojma, moral bo po Nežo. A starejša sestra nima časa, uči se angleščino. Sliši jo, ko v sobi na glas ponavlja čudne besede. Vseeno poskusi srečo: »Neža, kako se po angleško reče virus?«
»Vajrus,« se zasliši iz sobe. Neža odpre vrata.
»Zakaj?«
»Oh nič, nekaj moramo ukreniti, našo družino so napadli virusi. Ata in mama sta vsa iz sebe …«
»Sem opazila ja. Anton bo slej ko prej spet zbolel … Kaj lahko narediva, da ne bo? Računalnika pa se raje ne dotikajva, če se ati razjezi, bo hudo … Res, narediti morava načrt.«
Še preden sta zares razmislila, se je za slišalo kričanje, prihajalo je od računalnika.
»Kdo je pobarval računalnik!«
Vsi so se zbrali pri atijevem okuženem računalniku, po katerem se je cedilo nekaj rdečega in penastega.
»Vidiš, računalnik smrka!« je pripomnil Blaž.
Ati ga je prestrelil s pogledom: »To je milo. Kaj dela tu?«
Anton je gledal s široko odprtimi očmi.
»Ati, lačunalnik je bolan. Dobil je moj vilus. Zato sem mu dal silup. No, silup je mama dala nedosegljivo otlokom, zato sem mu dal milo, je iste balve …«
Ati se je popraskal po glavi in vzel Antona v naročje. V mislih je štel do tri.
»Res je računalnik bolan, a nima tvojega virusa, Anton. Računalnik ne dela, kot bi moral. Tako kot tvoje telo ne deluje, tudi računalnik ne dela. Ampak pri računalniku ne gre za žive bakterije kot pri človeku, ampak za napako v delovanju, ki lahko povzroči veliko škode …«
Mami je previdno očistila milo z računalnika.
Videti je bila prav zadovoljna, tako se že dolgo ni svetil. Potem pa je pogledala atija in preudarno dejala: »Mislim, da nas je napadel en drugačen bacil, za katerega imamo zdravilo. To je 'tečni bacil', ki povzroči, da se jezimo drug na drugega. Da razmišljamo samo o težavah, ne pa o njihovih rešitvah …«
»Očitno smo prišli do točke, ko slabše ne more več biti, in sedaj končno delamo načrt za rešitev družinske krize!« je diplomatsko nadaljeval Blaž.
»Ja, čisto res je tako. Vsi smo se zapletli v svoje težave, vanje pa nismo povabili Jezusa. Zato smo nemirni, tečni … Predlagam, da najprej skupaj zmolimo in razmislimo, kako bomo nadaljevali tole čiščenje virusov. Da bi imeli odprto srce in bi znali prisluhniti Bogu, ko smo v stiski.« Ati je vzel Antona v naročje, prižgal svečo ob računalniku in mirno začel molitev. Nato se je oglasil Blaž: »Dragi Bog, v naši družini imamo viruse in bacile. Molim, da bi jih znali odgnati tako, da tebe povabimo zraven, ker ti si zdravnik in računalničar, vse v eni osebi …«

HOP molitev

Preprosta oblika molitve za dvig molitvene motivacije pri najmlajših:
- 3 x HVALA
- 3 x OPROSTI
- 3 x PROSIM

Blaž jo moli takole:
- Dragi Jezus, hvala, da smo imeli danes pico za kosilo. Hvala, da Anton danes ni bolan. Hvala, da se ati ni preveč jezil zaradi mila na računalniku.
- Oprosti, da sem ignoriral Antona. Oprosti, da sem zmotil Nežo pri učenju. Oprosti, da nisem bil potrpežljiv.
- Prosim, da bi bil Anton odslej spet zdrav. Prosim, da se ati in mami ne bi kregala in bila slabe volje. Prosim, da bi se spomnil nate, ko sem v stiski.

M. Pezdir Kofol, Zakajčki, v: Ognjišče 3 (2020), 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak.
zgodba je tudi v knjigi: M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Zakajčki. Ognjišče, Koper, 2019.
Knjigo lahko naročite samo v kompletu s njeno sestrico
M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Še bolj radovedni zakajčki. Ognjišče, Koper, 2021.

»Mami, ali se ti je kdaj zdelo, da ima mama ostale otroke raje kot tebe?« Neža je brisala pravkar pomito posodo. Mama je pri koritu zaprla vodo. Za trenutek je obstala v tišini, nato pa odgovorila: »Včasih se mi je zazdelo, da so druge stvari pomembnejše kot mi, otroci … Tega občutka se zelo jasno spomnim.«
Zdelo se je, da so mamine misli odtavale nekam daleč daleč nazaj … »Meni pa se zdi, da imaš Blaža in Antona bolj rada kot mene …« je dodala Neža.
»Ali tako misliš zato, ker ne uspem vedno opaziti, kako te Blaž draži, in sem potem jezna nate, ko ti eksplodiraš?« Mami je prebrala Nežine misli. Neža je pokimala. Pred pol ure sta imela z mlajšim bratom enega »tistih« prepirov: Blaž je na pisalno mizo prilepil nalepko z ježkom in nanjo zapisal: »Neža ima rada Ježa …« Ker se je Jež pisal Nežin sošolec, ki ji je bil res malce všeč, in ker Neža ni prenesla draženja, je Blaža pošteno zlasala. Mama je seveda videla le zadnji del zgodbe in Nežo poklicala k pomivanju posode.

»Žal mi je, da se počutiš neljubljeno. V resnici mislim, da mame ne moremo imeti enega otroka bolj rade kot drugega. Vsakega imamo drugače rade. Zanimivo je, da vam ljubezen pokažemo glede na to, koliko ste stari, pa tudi, kakšnega spola ste. Si predstavljaš, da bi ti ljubezen izkazovala tako kot Antonu: Joj, Nežika, kako pridno si se danes pokakala in si sama obrisala ritko …« Neža se je smejala: »Joj, mami, prosim, nikar tako!«
»Seveda ne, Anton je majhen, on se čuti ljubljenega, ko opazimo vsako malenkost, ki jo naredi … Kdaj pa se ti, Neža, počutiš ljubljeno?« Neži je bilo malce neprijetno, a jo je mama spodbudila k odgovoru: »Prosim, pomisli, odgovor na to vprašanje mi bo v veliko pomoč, lahko se bom bolj potrudila …«
Neža je prav po tiho naštevala: »Ko me pri maši primeš za roko in je nekaj časa ne spustiš. - Ko me zjutraj pokrižaš, preden grem v šolo. - Najbolj pa, ko se lahko na kavču kot mucka stisnem k tebi … in skupaj poslušava glasbo.«
»Hvala!« Mami je iz Nežinih besed razbrala, da deklica uživa v nežni telesni bližini. »Ko otroci niste več malčki, je tudi nam staršem kar velik izziv odkriti, kdaj si želite bližine, kdaj pa vam je neprijetno … Kot si pa prej že sama ugotovila, je za občutek ljubljenosti pomembno tudi, da smo pošteni drug do drugega. Če te obsodim, ko te brat razdraži, se ti ne počutiš ljubljeno, kajne? Zdi se ti, da sem krivična. Sem prav povedala?«
Ja, mami je prav povedala. Neži je bilo kar lažje, ko je mama spravila v besede tisto, kar se ji je motalo po glavi.
»Nasilja ne smemo dopustiti. In lasanje je nasilje. Morda ti ni najbolj všeč, ker je Blaž začel z draženjem. Kar ni prav. Z njim se bova z atijem spet pogovorila. A tudi ti moraš poskusiti umiriti svojo jezljivost ...«
»Kako pa naj to naredim?« Neži se je zdelo nemogoče, da je Blaževo draženje ne bi vznemirilo.
»Bistveno je, da se ustaviš. Zapreš oči in si zamisliš znak stop ter globoko vdihneš. Potem greš stran od osebe, ki te draži. Ko smo jezni, potrebujemo razdaljo, umaknemo se. To ne pomeni, da bežimo, ampak da bi radi razmislili. Potem si reci: Jezna sem. Potrebujem čas in moč, da se umirim.«
Neža je pozorno poslušala: »Ampak mami, jaz imam takrat občutek, da bom kar eksplodirala!«
»Če so tvoji občutki tako izrazito močni, skači, boksaj, grizi svojo plišasto žogo – spravi jezo na stvari, ne na ljudi. Še boljša izbira pa je, da hodiš … hodiš ... hodiš … Pojdi na sprehod. In v mislih Jezusu razlagaj, kako jezna si na Blaža. On bo tvojo jezo vzel nase in ti se boš počasi umirila. Pa misli na kaj lepega, prav?«
Neža ni bila najbolj prepričana v uspeh, a bo poskusila: »Ti, mami, pa boš zmolila, da mi uspe, okej?«
»Obljubim!« je zatrdila mami.

Kdaj se počutim ljubljen in ZAKAJ prav takrat?

Razmislim, ob katerih dejanjih in dejavnostih se ob svojih družinskih članih počutim ljubljeno.
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem atiju?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svoji mami?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem bratu/sestri?
- Kdaj se počutim ljubljenega od Boga?
Poskrbimo za nekaj družinske intime, da si družinski člani med sabo lahko povemo, kdaj se poučimo ljubljene. Odgovori naj ne bodo preveč splošni. Pa obilo dobrih sadov!

PEZDIR KOFOL, Marjetka (Še bolj radovedni zakajčki). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak

Ati in mami sta že ves dan pomagala babici in dedku pripravljati ozimnico. Otroci so bili dopoldne zelo delavni, pozno popoldne pa so prosili, če smejo v sadovnjak, do katerega je vodil zaraščen kolovoz. Neža je splezala v krošnjo stare češnje in brala knjigo, dečka pa sta se lovila in skrivala za razbrazdanimi debli jablan in hrušk. Najmlajši Anton je Blažu težko sledil, zdel se mu je tako hiter in močan. Tudi on bi rad bil velik in hiter kot formula! Ob starem deblu je zagledal drobno pikapolonico. Približal je prstek in splezala mu je v dlan. A ko se je ozrl naokrog, Blaža ni bilo nikjer več. Neže pa tudi ne.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej ... Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti ... tekel je in tekel ... Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
Ob poti je utrgal drobno rožico in jo položil h kipu. Zamaknjeno je opazoval mamo Marijo, ki stiska k sebi Jezusa. Nanjo je spustil pikapolonico, ki jo je še vedno držal v dlani: »To je zate, Marija, da boš vesela! Tu na zemlji si bila pogosto žalostna, ker te je skrbelo za Jezusa. Sedaj pa si vesela, ker sta skupaj. In zmeraj bo tako, v nebesih ni nihče žalosten ...«
»In midva sva tudi vesela, da sva te našla!« To je bil mamin glas! Anton se je stisnil k njej. Še vedno je bil pretresen, a hkrati neizmerno vesel.
Ko je Blaž ugotovil, da Antona ni za njim, je stekel nazaj do Neže in klical bratca, a ga ni našel, zato je hitro stekel po mami in atija.
»Tako se je verjetno počutila Marija, ko je našla Jezusa v templju,« je dejala mami.
Pritekla je tudi Neža, ki je bratca iskala po sadovnjaku. »Ja, mami, ampak ona ga je tri dni iskala, ti in ati pa sta Antona hitro našla,« je pripomnila.
»Ne predstavljam si, da bi trajalo več dni! Marijino srce je takrat res trpelo. Antonovo pa danes tudi. Bil je v veliki stiski.« Mami je pobožala dečka po razmršenih laseh. Ati je objel svojo družino v velik očetovski objem.
»Ati, ali tako tudi Jožef objema svojo družino v nebesih?« je vprašal Anton.
»Seveda!« Ati jih je stisnil še močneje.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan ... A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
Blaž je prosil mami, naj jim še enkrat pove, zakaj je bila Marija žalostna, katerih je sedem mečev, ki so jo ranili.
»Marijino srce je prvič jokalo, ko so dojenčka Jezusa prinesli v tempelj. Starček Simeon ga je hvaležno vzel v naročje, v njem je prepoznal odrešenika. Mariji je dejal, da bo zaradi njega njeno materinsko srce veliko trpelo. Presunil ga bo meč. Drugič je bila žalostna, ko je morala bežati v Egipt pred Herodom, ki je želel ubiti Jezusa, tretja žalost je ranila srce naše Božje mame, ko je tri dni iskala dvanajstletnega Jezusa in ga našla v templju. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je nesel križ ... Peta žalost je presunila njeno srce, ko so dvignili Jezusa, pribitega na križ. Ko so ji mrtvega sina položili v naročje, je bila šestič neopisljivo žalostna. Sedmič pa je meč žalosti prebodel njeno srce, ko so Jezusa položili v grob ... Ampak ne pozabite, žalostna Marija je tu, da nas potolaži. Želi, da se zavedamo Jezusovih ran in njene žalosti ob njih, a nam zaradi njih daje veliko tolažbe.«
Otroci so z odprtimi srci poslušali njene besede. »Marija nas poboža, ko nam je hudo. Tako kot je danes pobožala Antona, kajne? Hvala, Marija.« Blaž je pobožal kip v kapelici.
Anton pa se je še kar stiskal v maminem objemu. Res, večni objemi obstajajo zato, ker je Marija zaupala. Brez nje Bog ne bi imel mame in zaradi nje bodo naše družine vedno skupaj, tudi ko se poti na zemlji končajo.
piše Marjetka Pezdir Kofol - Ilustracije: Polona Lisjak