Moje pesmi, moje sanje

(ob obletnici) Film z naslovom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, posnet leta 1965) se je gledalcem zelo priljubil, in je še vedno eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov). Film je snemala ameriška 20th Century-fox po odličnem romanu Marije Avguste Trapp z naslovom: Družina Trapp. Knjiga je zasedla mesto med bestsellerji (najbolj prodane knjige) in dobila nagrado Zlata knjiga. O tej knjigi je rekel pokojni Kennedy: »Spoznati se s temi ljudmi (o katerih govori knjiga) je pravi užitek.«

V glavnih vlogah igrajo Christopher Plummer — kapitan in Julie Andrews, v vlogi Marije — vzgojiteljice. Film je poln vedrine in mladostnega navdušenja, življenjskega krščanstva in neprisiljene pobožnosti.

Ko je knjiga prvič izšla, je pisateljica v uvodu napisala: »V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.« Film se seveda v mnogih stvareh nujno oddaljuje od knjige, po kateri je povzet, vsekakor pa je ohranil duha, ki ga je dala knjigi pisateljica.

Marija je novinka v dominikanskem samostanu v Nonnbergu. Prišla je s tirolskih hribov in srčno želi postati redovnica. Njena živahna narava pa ji povzroča neprestane težave. Vidi odprta vrata in v trenutku zbeži na vrt, teče po travi in prepeva na ves glas, pozabi na čas in zamudi skupno molitev v koru. Voditeljica novink jo mora zopet opomniti. Resni samostanski zidovi še niso videli takega obnašanja. Marija preskakuje po tri stopnice naenkrat, žvižga po hodnikih. Napevi so sicer iz pobožnih pesmi, toda voditeljica vedno bolj maje z glavo in misli: »Je to dekle za samostan?« Mati prednica se prav nič ne pohujšuje, saj Marija na otroški način povsod doživlja Boga. V samostan dospe pismo s prošnjo, če bi poslali vzgojiteljico za nekaj mesecev k družini mornariškega kapitana Trappa. Žena mu je umrla pred štirimi leti in zapustila sedem otrok. Za to nalogo je izbrana Marija. Silno je potrta, ker mora pustiti svoj ljubljeni samostan, pa čeravno samo za nekaj mesecev. Toda taka je božja volja. S pesmijo si kot vedno prepodi temne misli in pravi: »Če Bog zapre vrata, zagotovo odpre okno.«

V dvorcu, kjer biva družina Trapp, jo čakajo huda presenečenja. Tu vladata eleganca in vojaški red. Oče zbere svojo mlado četo s piščalko v ustih. Za vsakega ima svoj signal. Pred zaprepadeno Marijo se na dogovorjen signal predstavljajo otroci Trapp drug za drugim. Agata, naj starejša, Hedviga, Marija, Ivana, stara pet let, in najmlajša Martina, od fantov pa starejši Rupert in mlajši Verner. Kljub strogi disciplini ali pa morda prav zaradi tega so otroci zelo nabriti. Marija se prestraši, ko najde v žepu žabo, darilo za prvo srečanje; in prvič, ko sede k mizi, dobi na stolu storž. Ni čudno, če je bila Marija šestindvajseta vzgojiteljica v teh štirih letih. Kljub vsemu pa je Marija otroke takoj vzljubila. Ko je zvečer pokleknila k postelji, je Boga prosila zanje. Saj je bilo potrebno, šestnajstletna Agata se je zaljubila v mladega pismonošo in ko je tisti večer prinese] telegram za očeta, sta se dobila na vrtu. Nastala je nevihta in Agata je ostala zunaj. Vrata so bila zaklenjena. Ni ji ostalo drugega, kot priti v hišo skozi odprto okno Marijine sobe. Marija jo takoj razume. Ne bo je zatožila očetu. Svetuje ji, naj se takoj preobleče in se vrne na klepet. Nevihta razsaja in otroke je strah. Drug za drugim prihajajo v Marijino sobo, začenši od najmlajših. Sedaj so ze veliki prijatelji (naša slika). Oče Trapp gre za mesec dni zdoma. Medtem nauči Marija svoje varovance iskati v pesmi, naravi in pravem veselju moč, da bodo lahko pozneje v življenju premagali težke trenutke. Nauči jih peti in odkrije, da imajo lepe glasove. Oče se vrne v spremstvu markize Ivonne, s katero se je hotel v kratkem poročiti. Oče je bil večkrat odsoten, ker so ga otroci preveč spominjali na srečne dni, ko je bila žena še živa. Zdaj je uvidel, da jim mora dati novo mater. Srečanje je bilo polno grenkih presenečenj. Za očeta in markizo so otroci sicer pripravili pozdravno pesem, pa kaj ko sta prišla iznenada. Oče je bil preplašen nad spremembami. Sklene, da bo Marijo odpustil, ubrano petje pa zopet vse popravi. Oče odkrije, da ga imajo otroci radi in da jih je preveč zanemarjal. Vedno bolj občuduje Marijo, ki je znala tako spremeniti vzdušje v njegovi hiši. Življenje se je spremenilo. Otroci z Marijo prirejajo zabavne večere, lutkovni oder in vse to samo za prebivalce dvorca.

Naposled organizira kapitan Trapp hišno veselico. Pride veliko izbranih gostov. Otroci se seveda veselice ne udeleže. Z Marijo sledijo hišni zabavi v sosednji sobi in se tudi oni zabavajo. Tako kapitan odkrije, da zna Marija lepo plesati stare tirolske plese. Pleše z njo, jo gleda in vedno bolj mu je všeč. Tudi Marija zardi. Markiza je to takoj opazila in postala ljubosumna. Marijo pregovori, naj zapusti dvorec in takoj odpotuje. Marija, ki jo preganja očitek vesti, da je dala povod kapitanovemu obnašanju, brez slovesa odpotuje. Zopet je v samostanu, toda nikakor ne more pozabiti otrok in kapitana. Vse to jo vznemirja. Tudi v dvorcu vlada preplah. Otroci ne morejo razumeti, čemu se je to zgodilo. Pobegnejo zdoma, da bi poiskali Marijo. Toda brez uspeha. V samostanu jih prijazno toda odločno zavrnejo. Niti videti je ne smejo. Po tem obisku otrok pokliče prednica Marijo in jo materinsko sprašuje. Ugotovi, da se je Marijino srce navezalo na družino Trapp in na kapitana. Takoj razume, kakšen poklic ji je izbral Bog. Ukaže ji, naj se takoj vrne v dvorec. Veselje otrok je nepopisno. Otroci ji povedo, da sta se markiza in oče zaročila. Ostala bo do poroke. Zvečer se Marija sprehaja ob jezeru. Kapitan pride na teraso. Vedno bolj mu je jasno, kaj potrebuje sam in njegova družina. Markiza pride za njim na teraso in tedaj ji reče: »Midva ne bi mogla biti srečna.« Markiza to razume, saj je že delala načrte, kako bo otroke poslala v razne zavode. V prijateljstvu se poslovita. Kapitan gre k Mariji na vrt in ji razodene svojo ljubezen. Poroka je v samostanu in sestre spremljajo nekdanjo novinko k poročnemu oltarju. Sreča je na višku. Toda že se zbirajo temni oblaki. Kapitan je zaveden Avstrijec. Hitlerjevi pristaši pa pripravljajo državni udar. Dan, ko se to zgodi, bi družina Trapp morala prvič nastopiti na festivalu. Kapitanu po telegramu ponudijo mesto v nemški mornarici. Obupan je. Raztrga nacistično zastavo, ki so mu jo obesili na hišo, in skuša organizirati beg. Toda prepozno je. Da se rešijo nacistov, se delajo, kot da gredo na festival. Po nastopu, ko bi morali prejeti na odru prvo nagrado, jih ni več. Zbežali so v samostan, kjer jih redovnice skrijejo. Toda tudi nacisti gredo tja iskat svoje žrtve. Na pokopališču za las uidejo strogi preiskavi. Zadnji trenutek pa jih izda mladi pismonoša. Toda še je čas za beg. Nacisti skočijo v avtomobile, da bi jim sledili, toda avtomobili se ne premaknejo. V samostanu pa dve sestri stojita pred prednico: »Mati, morava se obtožiti, da sva prelomili pravila reda. Odstranili sva tole iz avtomobilov.« V njihovih rokah so nekateri važni deli motorjev. Družina Trapp pa se že pomika proti ljubljenim goram.

Čuk S., Rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12, str. 16.