26. januar

LETA 1797 ROJEN MATIJA ČOP

JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN KNJIŽEVNI KRITIK († 1835)

Slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče škofu Janezu Pogačarju, Lenčkovemu iz Vrbe, 28. avgusta 1912 na Breznici je bil domačin prelat Tomo Zupan. V pridigi se je sprehodil po 11 vaseh brezniške fare in predstavil vse (umrle) "slavne može". "V Žirovnici pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se šel vanjo kopat. V izgubo rodu je okrog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil šele 38 let in pol" (Tomo Zupan).

več:
S. Čuk, Matija Čop. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7/8 (1995), 28-29.

misel o njem

In Čopova vera? Šla sta z moje matere očetom, Vrbanom Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil: "Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko - a, ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere." Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja stara mati. - Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve? (Tomo Zupan v pridigi na Breznici, 28. avgusta 1912).

LETA 1846 ROJEN FRANJO MARN

PISATELJ, JEZIKOSLOVEC IN PUBLICIST († 1905)

Rojen v Dragovškem, župniji Štanga nad Litijo, študiral jezikoslovje v Pragi in Gradcu in služboval kot gimnazijski profesor v Zagrebu. Najprej je pisal ljubezenske pesmi, in novelo Moč ljubezni, sodeloval v Liri Sionski, kasneje pa je sestavil več učbenikov (Slovnica češkega jezika, Hrvatska slovnica za Slovence ...). Veljal je za odličnega šolnika, ki je videl v staroklasični literaturi temelj vse izobrazbe.

LETA 1863 ROJEN FRAN KOCBEK

ORGANIZATOR PLANINSTVA IN PUBLICIST († 1930)

Ko so se po slovenskih gorah šopirili nemčurji, je učitelj Fran Kocbek leta 1893 ustanovil savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Organiziral je gradnjo planinskih postojank in poti. Na Molički planini pod Ojstrico so zgradili kočo, ki nosi ime po njem, nad kočo pa postavili kapelo sv. Cirila in Metoda, ki je bila blagoslovljena leta 1898, po vojni uničena in leta 1990 ponovno postavljena.

LETA 1883 ROJEN MAKSIM GASPARI

PRILJUBLJEN SLIKAR, PESNIK SLOVENSKE POKRAJINE († 1980)

Težko bi našli slovensko družino ali dom, ki za božič in novo leto ne bi dobila voščila na razglednici Maksima Gasparija. Njegove razglednice dihajo domačnost: božične (pa tudi velikonočne) motive je postavil v slovensko okolje. "Pastirji so postali naši ljudje, odeti v ovčje kožuhe, pokrajina je alpska ali predalpska, predvsem pa zasnežena," piše etnolog Janez Bogataj. "Tudi darovi, ki jih prinašajo k hlevčku, so značilno naši." "Njegova umetnost je kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše" (Verena Koršič). Njegove risbe in slike "govorijo slovensko". Na kratko je vsebino njegovih del povzel Emilijan Cevc: "Religiozno izročilo mu je bilo sveto že kot častitljivo dopolnilo slovenske resničnosti. Marije so se mu spremenile v svete matere z naših polj, zvonovi so zapeli k procesiji z vihrajočimi banderi; dekleta hite z jerbasi k velikonočnemu žegnu in na jutro velike nedelje je družina zbrana ob mizi z žegnom; koledniki zaigrajo v božične dni in Kristus se rodi v domačem hlevcu, kjer so pastirci nabrani z naših gorskih pašnikov..." Pri založbi Ognjišče smo izdali monografijo Slovenska pravljica Maksima Gasparija (Marjan Marinšek, Koper 2007) v dveh knjigah. Prva, Povest o Gasparijevem življenju, prinaša zgodbo o našem najbolj pristnem slikarju, tudi veliko do sedaj še neobjavljenih dokumentov iz njegove zapuščine ... v drugi pa je več sto reprodukcij barvnih Gasparijevih razglednic, knjižnih ilustracij in jaslic, knjiga je še v prodaji - omejeno število izvodov)

več:
ČUK, Silvester. Maksim Gaspari. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 1, str. 42-43.

LETA 1897 ROJEN CIRIL JEGLIČ

agronom, PIONIR HORTIKULTURE IN KRAJINARSTVA PRI NAS († 1988)

Ciril Jeglič je bil rojen v družini učitelja pri Sv. Križu pri Litiji (Gabrovka). Gimnazijo je končal v Ljubljani, potem pa je študiral na Dunaju in v Zagrebu. Služboval je v Vojvodini, potem kot učitelj v Dornavi pri Ptuju, učitelj v šoli na Grmu, potem kot pedagog in upravitelj na srednji kmetijski v MB in nazadnje kot prvi profesor za pejsažno dendrologijo na ljubljanski univerzi. Uvajal je sodobno urejanje javnih nasadov, prenovil je Botanični vrt Alpinum Juliana v Trenti ter zasnoval in oblikoval Arboretum Volčji Potok. Izdal je zbirko črtic Obrazi, pisal je v Kmetovalcu, Sadjarju in vrtnarju. Ilustrirane opise sobnih rastlin je izdal pri Mohorjevi (Naše prijateljice).

LETA 1905 ROJENA MARIA AUGUSTA VON TRAPP (R. KUTSCHERA)

redovniška pripravnica, MATI, PISATELJICA DRUŽINSKE KRONIKE, PO KATERI JE BIL POSNET FILM MOJE PESMI, MOJE SANJE († 1987)

Bila je sirota, po težkem otroštvu je izgubila vero. Kot študentka je na cvetno nedeljo stopila v dunajsko cerkev, da bi poslušala Bachov pasijon po Mateju, a je namesto tega morala slediti pridigi slavnega jezuita p. Kronsederja. Pogovor z njim se je končal s spovedjo. Duhovni razvoj je Marijo po diplomi vodil s planin naravnost v benediktinski samostan, kjer se je dve leti pripravljala na vstop in poučevala v šoli. Predstojnice so jo poslale začasno vzgajat von Trappove otroke, ki so jo končno povezali z očetom in tako zadržali v hiši. Sedmim sirotam je postala dobra mati in prijateljica ter kapetanu Georgu rodila še tri otroke. Njihov brezupni beg pred nacisti v ZDA je prerastel v epopejo vere in vrhunskih glasbenih dosežkov. Z vso iznajdljivostjo se je vključila v življenje v ZDA. Ko je baron leta 1948 umrl, je gospa z otroki nadaljevala glasbena gostovanja po vseh celinah. Prejela je papeževo priznanje za zasluge, imenovali so jo tudi za damo božjega groba. Leta 1956 so jo v ZDA izbrali za mater leta. Njeni prvi knjigi Hvalnica družine Trapp sta sledili še dve. O pevcih družine Trapp so posneli dva filma. Avstrijski Družina Trapp se strogo drži družinske kronike, ameriško glasbeno komedijo Moje pesmi, moje sanje pa pozna skoraj vsakdo (leta 1966 je bil to film leta v ZDA). Zadnji slovenski natis Hvalnice Družine Trapp je iz leta 2008, izdal jo je Župnijski zavod Ljubljana-Dravlje.

njena misel ob izidu prve knjige:

V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.

več o filmu: rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12

LETA 1910 ROJEN MARIJAN LIPOVŠEK

PISATELJ, PREVAJALEC, FOTOGRAF IN ALPINIST († 1995)

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika, 7. februarja 1974, je skladatelj Marijan Lipovšek prejel Prešernovo nagrado za delo na področju glasbene umetnosti. Ob njeni podelitvi je bilo rečeno: "Marijan Lipovšek je umetniška osebnost, ki si brez nje današnje zavidljive ravni slovenske glasbene kulture ne moremo zamisliti. S svojim vsestranskim delom kot skladatelj, reproduktivni umetnik, pedagog, organizator, esejist in kritik je močno vplival na razvoj našega glasbenega življenja, še več, s svojim ustvarjalnim zanosom je vplival nanj do take mere, da predstavlja njegova osebnost enega od stebrov slovenske glasbe v obdobju po osvoboditvi." Marijan Lipovšek je bil vsestranski človek. Ni deloval samo na glasbenem področju, bil je tudi pisatelj, prevajalec, fotograf in alpinist. Mnogim ljubiteljem gora je znana njegova knjiga Steze, skale in smučišča (1962).

več:
S. Čuk, Marijan Lipovšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2010), 80-81.

nekaj njegovih misli:

Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen.
Gore so vselej stale na obzorju vabeče kakor nezadržno privlačna sila s svojim prelepim svetom. Z vsem, kar nudijo hrepenečemu človeku. Toda v svetu moje mladosti ni bilo vsakomur dano, da bi našel pot do gora. Težave, ki so pritiskale na nas, so bile ovira, ki je ni bilo lahko premagati. Ko pa smo se iz dolinskega sveta povzpeli v gorske višine, ko so nam gore postale nadomestilo za vse, česar v dolini v mladostnih iskanjih nismo našli, potem smo se z njimi spojili, postali njihovi kakor one naše ...
Gore so bile moje zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenja revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje.
Toda še nečesa se moram spomniti, kar je nekako v zvezi z gorami, ali je vsaj meni bilo del gorskega sveta: naše ljudske pesmi. Še čisto majhen sem jih poznal in se vtapljal vanje kakor v najresnejšo glasbo ...
Bilo je v neki hudi zimi - imel sem okrog 13 let. Suh sneg se je vsipal z večernega neba na mojo zelenkasto mapo iz lepenke, v kateri sem si nosil note. V soju plinskih svetilk ob hišnih vogalih, ki so svetile v mrak, sem postal in jih odpiral. Note - Beethoven! Bila je sonata v c-molu, peta sonata op. 10, drugi stavek, Adagio. Nepozabne ure ob tej glasbi, najmanj tako srečne kakor tiste, ko sem prvič zares videl gore, ali tiste, ko sem pil vase povesti iz knjig. Blažena, prelepa, strašna muzika. Z globinami, ki jih nisem dogledal do dna, pa sem se vendarle spuščal vanje z neskrbnostjo otroka, ne da bi se jih bal. Samo osrečevale so me. Ta melodija, to prepletanje glasov, ta mila, čudežno lepa harmonija zvokov - kje je kaj enakega na svetu?

o njem:

Meni je glasba mojega očeta, kadar jo pojem, tako, kot bi izšla iz mene. Tako jo razumem, ne da bi o njej premišljevala. Otroci smo bili vzgojeni v tesni povezavi z ljudsko glasbo in sama sem to tako prevzela v svojo notranjost, da mi interpretacija teh pesmi sploh ni interpretacija – izhajajo iz mene. (hčerka, mezzosopranistka Marjana Lipovšek)

LETA 1930 ROJENA ZLATA VOLARIČ

pesnica, pisateljica, pravljičarka, in ilustratorka († 2008)

Kot otrok je živela v Halozah, nato v Prekmurju, med vojno so bili odpeljani v koncentracijsko taborišče, po vojni se je izšolala za učiteljico, potem pa ob delu končala Pedagoško fakulteto v Mariboru. Od leta 1965 je z možem in hčerko živela v Kranju. Veliko je pisala (pravljice, povesti, detektivke, poezijo), svoja in moževa dela tudi ilustrirala in razmnoževala. Od oktobra 1998 pa do svoje smrti (2008) je s svojimi svojevrstnimi zgodbami in risbami sodelovala pri Ognjišču (38 zgodb).

LETA 1940 UMRL PAVEL GROŠELJ

biolog, kulturni delavec in prešernoslovec (* 1883)

Po študiju naravoslovec, po poklicu srednješolski profesor fizike, matematik in prirodopisa, se je sprva ukvarjal z leposlovjem in literarno zgodovino. Leta 1923 je postal honorarni docent splošne biologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1933 je na njegovo pobudo začela izhajati slovenska poljudnoznanstvena revija Proteus in Grošelj je bil njen prvi urednik. Njegovi naravoslovni spisi so izšli v knjigi Vesolje-Zemlja-Človek (1957). Prirodoslovno društvo Slovenije v njegov spomin podeljuje Grošljeve plakete.

LETA 1976 UMRL METOD TURNŠEK

REDOVNIK CISTERCIJAN, LITURGIČNI PISEC, UREDNIK, ETNOLOG IN PREVAJALEC (* 1909)

»Ob častitljivih krščanskih običajih, najlepši podobi slovenske verne duše, bomo videli, kako je naša ljudska duša mogla prav pod okriljem Cerkve in ob sodelovanju z njenim notranjim, bogoslužnim življenjem najuspešneje razviti svoje sile ter ustvariti prve in najlepše bisere naše narodne krščanske omike." Tako je zapisal v uvodu svojega narodopisnega dela Pod vernim krovom (1943) p. dr. Metod Turnšek, s katerim je bralce vodil "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Porodila se mu je tudi misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu, sestavil je Družinski molitvenik, bil je tudi plodovit pripovednik, dramatik v svojih delih buditelj znarodne zavesti in ponosa ... Biol pe je tudi pionir na polju liturgike in ekumenizma. Po njegovi zaslugi so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku ...

več:
S. Čuk, Metod Turnšek_ Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1996), 28-29.

njegova misel:

Kdor Mariji sledi, ne zgreši. Zakaj Marijina pota vodijo h Kristusu in posredujejo zveličanje od Gospoda.

LETA 1980 UMRL LAVO ČERMELJ

FIZIK, MATEMATIK IN PUBLICIST (* 1889)

Matematiko in fiziko je študiral na Dunaju, kjer je doktoriral (iz fizike). Poučeval je na Tržaškem, leta 1929 pa je emigriral v Jugoslavijo in bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Na drugem tržaškem procesu obsojen na smrt, pomiloščen (dosmrtna ječa). Po vojni sodeluje na mirovnih konferencah v Londonu in Parizu. Načrtno je zbiral gradivo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem in pripravil dobre temelje za znanstveno preučevanje položaja Slovencev v Italiji. Napisal je vrsto strokovnih knjig in učbenikov in bil med ustanovitelji poljudnoznanstvene naravoslovne revije Proteus.

LETA 1984 UMRL ANTON KACIN

ŠOLNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK IN PREVAJALEC (* 1901)

"Šole so gotovo najbolj bistven organ narodnega življenja in razvoja," je zapisal dr. Anton Kacin, doma iz Idrije, ki se je razdajal se je na vse strani, večino svojih darov in moči pa je posvečal slovenskim šolam na Goriškem in Tržaškem. Bil je mož resnega dela, toda tisti, ki so delali z njim, so čutili toplino njegovega očetovskega srca. Spominjamo se ga ob stoletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Anton Kacin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2001), 22-23.

LETA 1995 UMRL NIKO KURET

SLOVENSKI ETNOLOG (* 1906)

"Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši." Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je "o trjacih" (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo na današnji dan.

več:
S. Čuk, Niko Kuret: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2006), 38-39.

LETA 2014 UMRLA PAVLA GRUDEN

SLOVENSKA PESNICA V AVSTRALIJI (* 1921)

Oče železničar v Ljubljani jo je naučil brati in pisati in po njem je dobila ljubezen do knjig. Leta 1948 se ji je odprla pot v Avstralijo, kjer je opravljala vrsto poklicev: od čistilke in kuharice do socialne delavke in sodne prevajalke. Ustalila se je v Sydneyju. Pridno je sodelovala v kulturniških organizacijah. Ko skrb za vsakdanji kruh ni bila več glavna, se je oglasilo domotožje, ki ga je izpovedovala v pesmih. “Pišem, ker tako čutim,” je govorila. Leta 1994 je izšla njena zbirka Snubljenje duha.

iskalec in zbiralec Marko Čuk