Ne zameri, če bom tole pismo, tale najin pogovor, začel bolj po domače. Če kje … če kdaj … potem se Tebi in tvojemu deviškemu ženinu Jožefu čutim blizu prav v dogodkih in trenutkih betlehemske štale. V porodni sobi. V pričakovanju. V strahu. V paniki. V blaženosti. V ganjenosti. V svetosti dogodka in trenutka rojstva.
Seveda se zavedam, da so primerjave zgolj človeške. Da se Božje rojstvo nikakor ne da primerjati s šestimi porodi, ki sva jih prestala midva z ženo. In ja, seveda: prestala jih je ona, jaz sem ji zgolj stal ob strani. Kot Jožef. Zavedam se, da je sveta skrivnost takó spočetje Božjega Sina kot Njegovo rojstvo. Saj si Mati in Devica.
Zavedam se, da po človeško omejeno dojemam Božje in Sveto. Pa vendar čutim tvojo bližino v tej štali … ki jo živim.
Ni pa nezanemarljiv podatek, ki ga ob vsem medprazničnem hrupu radi spregledamo, da je prvi dan novega leta, hkrati tudi zadnji dan božične osmine: dan, ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali in mu dali ime Jezus (glej Lk 2,21). Jezus – Božji Sin in Odrešenik – je na ta dan ‘uradno’ prevzel ime, s katerim ga je ob oznanjenju napovedal angel in je bil kot prvorojenec obrezan: posvečen Bogu!
Zato se nikar ne čudimo vsem našim ‘novoletnim zaobljubam’, tem našim dostikrat smešnim poskusom, da se malo ‘obrežemo’ in obrnemo nov list v svojem življenju. To je Božji zapis v moji notranjosti, pa čeprav na zunaj Boga nočem poznati ali ga celo zavračam. To je Božja spodbuda, da naj (vendarle) začnem na novo: naj ‘prevzamem’ ime, s katerim me Bog Oče želi imenovati in klicati, in naj sebe in svoje življenje posvetim. Bogu!
Ta dan bi se torej morali počutiti – ne glede na vse, kar smo med osmino počeli in doživeli – kot po dobro opravljeni spovedi. Zdaj pa le pomislite, s kakšnimi občutki in v kakšnem stanju se zbujamo v prvo jutro novega leta.
In prav zaradi spovednega vonja ni nobeno naključje, da je ta dan tudi “dan miru”!
Še najpomembneje pa je, da je to tvoj praznik, moja ljuba in sveta Božja Mati.
In čeprav si Kraljica – saj si dala življenje Kralju in Knezu, čeprav si Mogočna Priprošnjica – saj si svetu dala Vsemogočnega, čeprav si Bogorodica – saj si rodila Božjega Sina … si vendarle zgolj Mati!
Mati, ki svojega sina – mene torej – držiš v naročju na pragu pomembnih življenjskih sprememb in odločitev, hočeš-nočeš zavitih v kopreno strahu (glej Lk 2,22-24).
Mati, ki me obdržiš v naročju tudi za ceno lastnega strahu ob žalost in bolečino napovedujočih prerokbah (glej Lk 2,33-35).
Mati, ki me učiš, da naj vse, kar se mi godi in dogaja, ne le hranim in ohranim v svojem srcu, temveč tudi premišljujem (glej Lk 2,19). Le tako bom lahko kaj razumel. Kar pa je pogoj, da obrodim in dam sad. Trideseteren, šestdeseteren ali stoteren (glej Mt 13,23).
Ljuba moja in sveta Božja Mati. Izprosi nam obilo žegna pri svojem Sinu in ga še obilneje izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 98.

Prav nič nenavadno ni, da najmlajši član družine, benjaminček in postružek, velja za scrkljančka. Za tistega torej, ki ga imata starša najraje. In običajno se ta scrkljanček, benjaminček in postružek tega naziva brani ter trdi, da to ni res, ali celo, da ga nihče ne mara!
Zato moraš priznati, da je nekoliko nenavadno, da si se ti sam razglasil za ‘božjega scrkljančka’, ko si – resda v tretji osebi – o sebi pisal kot o “učencu, ki ga je Jezus ljubil”!
Običajno ostali sorojenci dotičnemu sckrljancu – malo za šalo in še večkrat za res – ta naziv neprestano mečejo pod nos. Z leti, ali pa zaradi nezadovoljstva z oporoko, lahko pride tudi do metanja polen pod noge. V ‘žaru borbe’, ko se stvari še dodatno zapletejo in pomešajo, pa lahko celo pride do metanja polen v nos!
Sprašujem se, je bilo kaj izpadov ljubosumja med apostoli, ki – to je treba povedati – res niste bili družina, pa vendar med seboj kar dosti požlahtani, predvsem pa v Božji ljubezni bratje in sinovi enega Očeta? V Evangelijih so sicer nekajkrat zabeležena trenja med vami, a nič hujšega in pohujšljivega. In tudi jaz se, da ne bo pomote, prav nič ne pohujšujem, še manj zgražam, saj sem tudi sam benjaminček in postružek, in še v letih, ko se počasi pripravljam, da na obed povabim Abrahama, kdaj pa kdaj slišim, da sem scrkljan!
Bil si eden prvih, ki ste krenili za Odrešenikom, in kot si zapisal, si ga celo obiskal na njegovem domu (Jn 1, 39), čeprav vsi po vrsti mislimo, da Jezus nima doma, ko je pa še sam rekel, da “nima kamor bi glavo naslonil” (Mt 8, 2). Si se pa zato ti pri zadnji večerji “sklonil k Jezusovim prsim” (Jn 13, 25) in sklepam, da si se malo ‘naslonil’, vsaj jaz bi se, in se mi zdi, da si lahko slišal kako Jezusu bije srce! To pa je crkljanje, da se reče!
In čeprav me v vsaki nadlogi tolažijo s stavkom, da “Bog tepe tistega, ki ga ljubi”, si se od celotne apostolske družine edino ti izognil mučeniški smrti ter dočakal visoko starost. Ne bom trdil, da nisi trpel ali da ti je bilo prihranjeno vse hudo, a priznati moraš, da te je tudi s tem nebeški Oče malo pocrkljal!
Precej po svoje oziroma drugače kot ostali trije evangelisti si popisal življenje ljubega Učenika. Kot si ga pač ti sam doživel, čutil in ljubil … Precej drugače od svojih apostolskih kolegov … In tudi jaz pišem, doživljam in čutim po svoje tako Kristusa, kot tebe in ne nazadnje ves svet, ki se suče mimo mene … Precej drugače kot moji bratje in sestre … Še posebej posvečeni bratje in sestre. S svetlimi izjemami, seveda!
Ne vem, če so tebe apostoli kaj postrani gledali, jaz čutim poglede, in vsake toliko me useka in zaboli kakšna beseda. A tako pač je! Saj tudi Kristus na veliki petek ni šel malo na špancir!
Skušam – po svetopisemsko – biti vsem vse, a na koncu koncev se zdi, da nisem nikomur nič. Oziroma vsem v napoto!
Bog se me usmili. Prav res in čisto dobesedno.
In ko sem ravno omenil veliki petek … Ljubljeni ti je v varstvo izročil svojo Mater. Da bi zanjo poskrbel ali da bi ona poskrbela zate? O tem se bomo scrkljančki pogovarjali ko se snidemo!
Ljubi moj sveti Janez Evangelist! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 114.

O, saj vem, da veš, zakaj se k tebi še posebej priliznjeno obračam.
Pa da ne bo pomote: prav nič hinavščine ni v mojem prilizovanju, zgolj starševska skrb, saj si skupaj s sveto Barbaro, ki goduje dober teden pred tabo, krstna zavetnica moji mlajši hčeri in vaju venomer prosim, da iz nebes pridodata, kar umanjka mojim očetovskim in ženinim materinskim prizadevanjem.
Hčerka počasi, a nezadržno leze v leta, ko si ti, ljuba sveta Lucija, pretrpela mučeniško smrt, v katero te je pahnil užaljeni zaročenec, s katerim si razdrla zaroko. Menim sicer, da moji Lučki, kljub temu da pubertetniške dušice svoje simpatije in zaljubljenosti doživlja s pridihom globoke, če ne kar dokončne usodnosti, ne grozi mučeništvo, bom pa verjetno zato jaz – kot se za očeta spodobi – kar precej in mučno trpel, ko bo izbirala svojega zaročenca. Predvsem zato, ker – tako se mi zdi – današnja mladež, v nasprotju s svojim pubertetniškim doživljanjem, odločitev za ljubezensko in zakonsko zveze nikakor ne doživljajo tako usodno, predvsem pa ne dokončno.
Tvoj zaročenec, ljuba moja sveta Lucija, je bil morda celo upravičeno užaljen, saj je bil razlog za razdor vajine zaroke, res nenavaden: na romanju na grob svete Agate, se ti je le-ta prikazala in ti napovedal skorajšnje mučeništvo. Ti si se z vso resnostjo začela pripravljati, da se boš oprijela palmove veje in poroka res ni imela kaj iskati na “bucket” listu, kot danes popularno rečemo seznamu stvari, ki jih je treba opraviti pred smrtjo. A upravičena užaljenost gor ali dol, to še vedno ni razlog, da osebo, kateri si še pred petimi minutami zatrjeval, da jo imaš tako rad, da bi zanjo šel v smrt, zavrnjen, v to smrt pošlješ njo, torej: ljubljeno osebo. In če se povrnem k temi, ki me kot očeta šestih kandidatov za poroko muči: ne le iz obrekovanj, opravljanj, policijskih zapisnikov in časopisnih člankov, temveč na lastne oči in ušesa sem na žalost priča ločitvam in z njimi povezanimi neverjetnimi, kar nekoliko divjimi preobrati v medčloveških partnerskih odnosih in žal tudi zakramentalno požegnani niso izjema.
Menda si si, da bi odgnala nadležnega snubca, iztaknila oči, zato te običajno upodabljajo z mučeniško palmo v eni in s pladnjem, na katerem te oči ležijo, v drugi roki. Nič kaj prijetna podoba, moram reči, a ker si doma iz Sarakuze na Siciliji, ki velja tudi za domovino mafije, verjetno tudi nič nenavadna, saj so tvoji kriminalni rojaki svojim nasprotnikom na pladnjih znali postreči še s kakim drugim človeškim organom.
Veljaš seveda za zavetnico slepih in za priprošnjico za dober vid – ali zaradi mafijsko okulistične prigode ali zato, ker tvoj god pade na najkrajši dan v letu po nekdanjem julijanskem koledarju – to niti ni pomembno. Ker pa ena od cerkva, ki so v naši deželici posvečena tebi, ljuba moja sveta Lucija, stoji tudi v znamenitih Dražgošah, te prosim, da pomagaš in odneseš moje vroče molitve pred Božji prestol, da bi zaslepljeni vendarle že spregledali.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pregovor, da je “ljubezen slepa” razumeli prav in pravilno, in da si ne bomo zatiskali oči pred resnico, pa naj nas še tako boli in bode v oči. Da bomo na pladnju raje, kot svoje (zaslepljene) oči, ponujali srce. Četudi bomo zato v nevarnosti, da še prej in hitreje kot ti, postanemo mučenci. Zavolj večne Ljubezni.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 99.

Kot otrok sem se bal marsičesa: teme najbolj! Ali pa biti sam doma! Pa dve glavi večjega, hudobnega sošolca, ki me je vlekel za ušesa in sem mu moral pisati domače naloge. Kasneje sva pri mladinskem verouku postala čisto dobra prijatelja, ampak to zdaj ni pomembno … Ali pa morda je?  Kajti ni nepomembno, da človek uspe spregledati tuje ali lastne otročarije in skleniti prijateljstvo!
No, kakorkoli … ob vseh otroških in otročjih travmah zame skorajda ni bilo večje groze, kot ko je župnik na koncu maše namesto “Pojdite v miru”, rekel “Slavimo Gospoda”! Kajti to je pomenilo, da so na vrsti litanije. Litanije!
Lavretanske litanije Matere Božje!
Ta stavek zdaj zveni kar nekoliko poetično, takrat pa mi je bilo, kot bi me dali na natezalnico! Še posebej, če so bile litanije – péte!
Nisem se kaj dosti ubadal, kaj pomeni “lavretanske” … že kaka cerkveno-latinska finta … nikoli pa nisem povezal lavretanskih litanij z Loretom! Krajem, kjer sredi lovorovega gaja – lauretuma – stoji “nazareška hišica”, domovanje svete družine, ki naj bi jo po izročilu angelci iz Nazareta prinesli na ta kraj. Pustimo avtentičnost stavbe bogatim zgodovinskim dokumentom in osebni veri ter pokukajmo v loretsko hišico skozi njeno pomenljivo simbolno okence:
Hiša, v kateri je bivala sveta družina, je kraj, kjer se litanije niso molile ali pele … temveč so se živele! To je kraj, kjer je mali Jezus vse vzdihljaje, ki jih v litanijah pobožno ali ne tako pobožno naslavljamo na Mater Božjo, v čisto stvarni in praktični obliki prejemal.
V tej “hiši zlati” je “začetek našega veselja”, tu je cvetela “roža skrivnostna”, ki je naša “tolažnica, pomoč in pribežališče”, tu je bivala “mati ljubezniva, devica milostljiva in kraljica miru”!
Pa ne bom tukaj odmolil litanij, da ne bom komu povzročil še kakšnih travm, ampak bi samo navrgel v premislek vprašanje:
Kakšne litanije v naših hišah in stanovanjih poslušajo naši otroci?

So naše dnevne sobe in spalnice prostori, v katerih bivajo svete družine?
Ali okrog naših hiš letajo angelci ali piskri in zmerljivke?
 Ljuba loretska Mati Božja! Preženi temo iz naših src, da nas ne bo strah biti doma … da bomo znali spregledati tuje in lastne otročarije in bomo v prijateljstvu s teboj in tvojim sinom …. Kajti to ni nepomembno.

G. Čušin, (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 12 (2022), 99.

Ko brskam po spominu, moram reči, da sem se v življenju od vseh ženskih imen, največkrat srečal prav s tvojim. No, srečeval sem se seveda z damami, ki so nosile tvoje ime. In priznati moram, da so bile (in so kakopak še) vse po vrsti nadvse zanimive osebe. Posebne. Ne vse in ne vedno zgolj v prijaznem pomenu te besede. A prav za nobeno od njih bi ne mogel reči, da je bila navadna in povprečna ali da je bila navadna in povprečna njena življenjska zgodba, saj sicer bi mi ne ostale v spominu.
In že bežen pogled na moj telefonski imenik izda, da sem z veliko večino teh Barbar še vedno v stiku. Vsaj v toliko bežnem, kot je bežen pogled. Nekaterim od njih pa lahko – kar si štejem v čast – rečem celo: prijateljice.
Navadna in povprečna pa vsekakor nisi bila ti, moja ljuba in sveta prijateljica.
Zaradi tvoje izredne lepote te je oče zaprl v stolp. Zveni malo pravljično … in prav res ob tem podatku človek nehote pomisli na pravljico o Motovilki … ali Zlatolaski … odvisno katero knjigo človek vzame v roke. Saj tudi pravljice niso nedotakljive in so podvržene popravkom, različnim pogledom in interpretacijam: tudi Motovilka, ki je ime seveda dobila po motovilcu, ima dolge zlate lase, s pomočjo katerih se da splezati v njen stolp brez vrat, a jasno je, da bo dekle, ki se imenuje Zlatolaska hitreje privabila kakšnega princa ali celo več njih.
Ne le zaradi takih ‘princev’, še veliko bolj zaradi Nebeškega Princa, ki je trkal na tvoje srce, te je oče zaprl v stolp, ki je sicer imel vrata, a premogel le dvoje oken. Ti pa si, ljuba moja sveta Barbara, ukazala napraviti še tretje okno, da bi “skozi tri okna k tebi prihajala milost Troedinega Boga”! Oče je ravnal še huje kot čarovnica v pravljici o zlatolasi Motovilki. Ker si zavrnila poroko s poganskim princem in ker se nisi hotela odreči Nebeškemu, te je oče dal zapreti, mučiti, na koncu pa ti je sam lastnoročno odsekal glavo. In kot je zapisano, ga je takoj zatem nato ubila strela z neba. Kot v pravljici, bi lahko rekli.
A življenje je včasih bolj pravljično kot izmišljene zgodbe. In ko rečem ‘pravljično’, seveda mislim kruto.
Ob omembi tvojega imena, ljuba moja sveta Barbara, v naši deželi zatrepeče srce vsakemu, ki ga ima, kajti po tebi je imenovan tudi, zdaj že znameniti, predvsem pa žalostni ‘Barbarin rov’. Nič kriva, si kot zavetnica rudarjev, postala vratarica ene najbolj pretresljivih zgodb v naši zgodovini, za katero bi si najrajši želeli, da bi bila pravljica, pa je žal vse res.
“Za desetimi gorami in desetimi vodami …” dostikrat slišimo v pravljicah, nekdo pa si je mislil: “Za desetimi zidovi …”. Pravzaprav je za vsak primer postavil še enajsti zid … da bi ostalo na vekomaj skrito. Zgodovina ni pravljica, pa čeprav nekateri diplomirani in doktorirani zgodovinarji pripovedujejo pravljice. Nam pa pravljice dostikrat izpričujejo zgodovinsko dejstvo: da pravica zmaga. Da resnice ne zaustavi ne stolp ne zid, ne kamen ne prst. Resnica vedno najde pot do življenja.
Ljuba moja sveta Barbara! Pomagaj nam, da bomo zvesto sledili Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 106.

Nisi edina svetnica v nebesih s tem imenom in naše Katarine, Katre, Katice in Katke imajo kar pester izbor. A ko prebiram legendo o tvojem mučeništvu, se mi zdi, da si ‘šimel’, po katerem Bog ustvarja ‘gajstne babe’ … ali kot jim tako pogovorno rečemo: Katre.
Kar pobrskajte po slovenskem slovstvu: kar je pridnih in pobožnih deklic, so Marije, kar je mičnih in predrznih, so Urške, kar pa je možačastih in klepetavih so pa vse po vrsti Katre!
Legenda, ki so jo v naše kraje prinesli križarji, pripoveduje, da si bila kraljevega rodu. Da si se uprla poganskemu cesarju, ki je ukazal darovati malikom. Ker ti sam ni bil kos, je poklical filozofe in govornike, da bi te prepričali in spreobrnili. A z jezikom, ki ga – če ne od rajskega vrta, pa vsaj od tebe dalje – znajo vrteti tebi podobne ‘Katre’, si učenjake dala v koš in ti njih prepričala in spreobrnila!
Cesar ni odnehal. Vrgel te je v ječo, brez jedače in pijače … A kaj je to, za eno tako ‘Katro’?! Če kaj, znate za zaprtimi vrati kuhati mulo in jesti kot ptiček. In mimogrede: tebi je skozi rešetke hrano nosil ptiček – golobček!
Nato te je cesar obsodil na smrt s kolesi. Piše sicer, da so bili na kolesih nekakšni ostri noži, ki naj bi te razrezali, a ostanimo pri kolesarjenju. Vidim kar dosti zakonskih mož, ki skušajo svoje ‘Katre’ utišati in ukrotiti tako, da jih posadijo na bicikl. Verjetno si mislijo, da če bodo ženo spravili ob sapo, da bodo prišli do besede. Pa še nisem videl zmagovalca. Možaki potem v upanju na uspeh presedlajo na plezanje, na tek, pa tek na smučeh, pink-ponk, tenis … in kar je še teh ‘dualnih’ športov … a vse, kar dosežejo, je zdravje in kondicija! Žene pa klepečejo in živijo dlje in dalje!
In tudi ti, moja ljuba sveta Katarina, si preživela.
“Če ne gre zlepa, gre pa zgrda!” si je verjetno mislil cesar, ko ti je nato dal odsekati glavo. A namesto krvi je iz presekanega vratu brizgnilo mleko. Prileteli so angeli in tvoje truplo (legenda ne pove ali z glavo ali brez) odnesli na Sinaj, kjer še danes stoji znamenit samostan, iz tvojega groba pa naj bi kar nekaj časa tekla mleko in olje. In se potemtakem ne gre čuditi, da so te neobičajne ‘Katre’ običajno izvrstne kuharice … in zato z njimi radi potrpimo. Vsaj kar nas je ješčih in sladkosnednih! Kaj pa je par kozjih molitvic v primerjavi s telečjo obaro ali potico?!
Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! Redno si omenjena v naših družinskih litanijah, saj si zavetnica učencev in študentov. Pa tudi deklet, zakonskih žena in učiteljev, ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži.
Si priprošnjica proti bolečinam v jeziku in za srečno zadnjo uro … in če zaradi drugega ne, se ti zaradi slednjih dveh ‘patronatov’ iskreno priporočam!
+++
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 114.

Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena, je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši.
Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime, ljubi moj sveti Klemen. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije.
Zdaj, ko sem sam že “atovih” let, je ata že kar nekaj let v nebeškem kraljestvu, kjer je pri tebi in pri svetih slovanskih apostolih lahko preveril verodostojnost svoje teze, tvoje ime še ni pozabljeno, saj se naša družina že več kot četrt stoletja ponaša s Klemenom – in naj nečaku ob tej priliki zaželim vse najboljše ob godu, ti pa mu kot nebeški patron izprosi obilo žegna.
‘Teza’ o tvojih cerkvicah me kot otroka ni prav nič zanimala, zdaj pa očetu lahko samo pritrdim. Ne le zaradi na zemljevidu logično začrtane poti, ne le zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve, pač pa predvsem zato, ker v zrelih letih spoznavam, da oče nikoli ni govoril tja v en dan, predvsem pa mi ni nikoli lagal.
Ljubi moj sveti Klemen! “Rimski” nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrti papež, torej.
Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu.
A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, ki po Božji milosti živimo na tem, zaenkrat še, kolikor toliko mirnem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, čeprav kljub “verski svobodi”, ki smo je bojda deležni, ne moremo več na glas povedati kaj mislimo in kaj verujemo, ne da bi se ne našel kdo, ki bi bil užaljen in nas pošiljal v … srednji vek, če se milo izrazim.
Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si preganjan in izgnan v mesto Herson na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu, zato so te z ladjo odpeljali na odprto morje, ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Kot pripoveduje legenda, je Bog – kot v Mojzesovih časih – razdelil morje, da so verni suhih nog prišli do kraja tvoje utopitve, kjer jih je pričakala marmornata cerkvica, v njej kamnita krsta in ob njej sidro.
Morje se je poslej vsako leto ob obletnici tvoje smrti umaknilo za sedem dni, vse dokler nista prišla Ciril in Metod.
In medtem, ko je tvoja duša že davno počivala v Obljubljeni Večni deželi, je tvoje telo, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim, in po poti za seboj ‘puščalo’ cerkvice, kot je bila tista, ki je zrasla na dnu morja.
Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. In da nas ne utopijo sovražni valovi.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 99.

Tole pismo je na nek hecen način na moč podobno pismom, ki sem jih, osemnajstletnik, pisal na začetku in na koncu služenja vojaškega roka. ‘Služenje’ je potekalo še v nekdanji, zdaj seveda že rajnki državi, ki pa jo boste, kljub temu, da je ‘rajnka’, zaman iskali v svojih svetih vrstah. Tudi če bi se iskanja lotili jutri, na vernih duš dan, boste razočarani, saj močno, močno dvomim, da se ji je uspelo usesti vsaj na zadnjo stopničko v vicah. Bolj verjetno jo boste, če jo že boste iskali, našli še nižje, kamor pa dvomim, da vas mika iti. In je čudno, da se nekaterim, ki so doživeli in preživeli čare ‘nekdanje skupne’, še vedno tako kolca po njej, in bi jo najraje priklicali nazaj. Se bojim, da jo bodo žal našli, ko bodo tudi sami že rajni.
No, pa nazaj k pismu. Takale pisma: “Ljubi vsi moji!” sem pisal na začetku vojske, ko se nisem imel časa niti pošteno naspati, kaj šele, da bi lahko pisaril pisma vsem stricem in tetam in seveda članom še ožje družine, ki so me v ljubeči skrbi dnevno zasipavali s pozdravi. In sem zato pisal na en naslov, za vse moje ‘ljube’, pa so si moje pozdrave že raznesli naokrog, vsak na svoj dom. In da bom do konca pošten: ne da nisem imel časa za pisanje … zaradi vseh vežb in torture sem bil preutrujen, da bi v roki sploh lahko držal kako pisalo, in sem vsak prosti trenutek izkoristil vsaj za nepošten dremež, če že za pošten spanec ni zneslo.
Ob koncu vojnega roka pa sem kot ‘star vojak’ le še lenobno odšteval dneve, se ne le ponoči, ampak tudi preko dneva pošteno trudil za poštenje spanja, odpisal osebno le, če je iz kuverte poleg črk padlo še kaj drugega, sicer pa je veljalo: “Ljubi vsi moji!”, pa si raznosite pozdrave naokrog, če se vam da!
In naj se, ne vam, ljubi moji vsi sveti, ne vam, vsi ljubi moji bralci, ne zdi čudno in nenavadno, da sem se spomnil služenja vojske. Je več razlogov.
Prvi je seveda ta, da sem – rahlo razvajeni najstnik – ob trku z “obuko” in “nemilosrdnim neprijateljem”, ki je na nas “vrebao sa svih strana”, trpel tako zelo, da sem klical na pomoč vse svetnike.
Drugi je ta, da vas, ljubi moji vsi sveti, na pomoč kličejo mnogi, ki se znajdejo v vrtincu vojská in vojne.
Tretji razlog je ta, da skupaj z angeli tvorite nepregledno množico, ki ji dostikrat rečemo tudi: nebeška vojska.
Ko sem kot vojak nabral zadosti kondicije, da sem lahko premagoval vsakodnevno utrujenost, sem odpisoval stricem in tetam in seveda članom še ožje družine. Pametnejšega dela pa tako ali tako ni bilo. Pa sem lahko vsakemu napisal kaj osebnega in posebnega glede na bližino in razdaljo, ki sva jo sicer imela v neuformiranem življenju.
In bi bilo seveda prav, da sem tudi z vami, ljubi moji vsi sveti, malo bolj neformalen … da premagam razdaljo in stopim skupaj z vami v Božjo bližino. Pametnejšega dela tako ali tako nimam. Pomembnejšega pa prav gotovo ne.
Ljubi moji sveti nebeščani. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in priporočeno pošljite na naše naslove.v
Ps – še slovar za nepoučene
“obuka” – vaje za vojaško usposabljanje
“nemilosrdni neprijatelj” – neusmiljeni sovražnik, ki je v naši nekdanji rajnki državi “vrebao sa svih strana” – prežal na nas od vsepovsod

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 114.